Boleče podiranje evropske iluzije

Naš pogled | 18.02.2025, 17:03 Robert Božič

Od včeraj je jasno, da Evropsko unijo sestavljajo ključne oziroma vplivne in tudi nekoliko manj ključne oziroma nevplivne države. To smo lahko slišali iz ust predsednika vlade dr. Roberta Goloba, ki dejstva, da povabila v Pariz ni prejel in da Slovenija očitno spada v drugo skupino, ni problematiziral, ampak se je zadovoljil s tem, da ga bo predsednik Evropskega sveta Antonio Costa po koncu pogovorov seznanil z vsebino.

Gre za vsekakor zanimivo stališče predsednika vlade, ki je v izjavi dodal še eno cvetko in sicer, da od ameriških zaveznikov pričakuje, da bo rešitev pogajanj sprejemljiva tudi za ukrajinski narod. Jasno je torej, da se je sprijaznil s tem, da bodo pogajanja potekala brez evropske prisotnosti, in zato verjetno tudi nobene besede o slovenskem stališču do ameriškega vprašalnika o naši pripravljenosti prispevati k varnostnim jamstvom za Ukrajino, tiho pa je tudi o morebitni pripravljenosti za napotitev slovenskih vojakov v enote za vzdrževanje miru.

Tišina govori. Aktualna slovenska vlada očitno nima posebnih mednarodnih ambicij, saj je v petek na varnostno konferenco v Münchnu poslala le zunanjo ministrico Tanjo Fajon, pa čeprav so organizatorji na Bavarsko uspeli privabiti kar 51 voditeljev držav. Tokratna varnostna konferenca, za katero so menili, da bi lahko začrtala obrise mirovnega sporazuma in dala rešitev za konec Ruske agresije na Ukrajino, je klavrno propadla.

Potem ko je mladi ameriški podpredsednik J. D. Vance v svojem dolgem govoru zbranim predstavnikom evropskih zaveznikov natočil čistega vina, ko jim je pridigal o nujnosti jasnih ciljev, o temeljih demokracije, svobodi govora, nesprejemljivosti cenzure, pomenu dialoga in brezglavosti nekontroliranih migracij ter jih spomnil, da se je, če stavimo na učinkovito kolektivno varnost, treba držati dogovorov o vlaganju v obrambne sposobnosti in ne samo računati, da bo, ko bodo prišle težave, te rešila Amerika, je bil odziv predvidljiv.

Prisotni evropski politiki so se odzvali kot razvajeni in trmasti otroci. Potem ko so doumeli, da jim je Američan povedal točno tisto, kar sami v sebi že dolgo jasno čutijo, pa pred tem mižijo in bežijo, so se branili z zanikanjem in oporekanjem.

Cvet zbranih evropskih voditeljev, katerih želja je, da bi bili pomemben in upoštevan igralec v globalni igri, ni premogel zrelega, pametnega in preudarnega odziva, kjer bi se mlademu ameriškemu podpredsedniku najprej zahvalili za njegov pogled, priznali, da jih je opozoril na nekatere zdrse, ki pa so v določeni meri tudi posledica »judeževih grošev«, s katerimi so ZDA v minulih desetletjih prek podpore določenim skupinam, destabilizirale oziroma držale v šahu tudi svoje zaveznike.

Dali bi mu jasno vedeti, da se morata on in njegov šef Donald Trump zavedati, da ima zdaj, ko je »novi šerif v mestu« tudi precej obveznosti, ki jih žal zamemarja.

V tem kontekstu bi ga spomnili vsaj na obveze Memoranduma iz Budimpešte, ki so jih Združene države Amerike, skupaj z Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo leta 1994 dale ukrajinski vladi, da se je ta odpovedala jedrskemu orožju in privolila, da v zameno za dosledno spoštovanje njene ozemeljske celovitosti in neodvisnosti, preda vseh 176 strateških jedrskih raket in več kot 2500 kosov drugega raketnega jedrskega orožja.

ZDA namreč nosijo glavno breme krivde, da se leta 2014 skupaj z zavezniki niso dovolj odločno odzvali na nezakonito rusko aneksijo Krima in dveh z rudami bogatih ukrajinskih vzhodnih regij, kar je Putina spodbudilo, da je pred tremi leti osvajalski pohod, ki je do zdaj terjal na stotisoče mrtvih in ranjenih Ukrajincev, ter milijone beguncev, nadaljeval.

Vanceu bi nalili čistega vina, da je grdo, da Amerika že več kot desetletje dane obljube pozablja in da je nesprejemljivo, da zdaj na svojo roko, mimo zaveznikov, začenja pogovore z agresorsko Rusijo, v isti sapi pa pomoč Ukrajincem pogojuje z dostopom do njihovih velikih naravnih bogastev.

Evropa je torej v petek v Münchnu zamudila še eno priložnost za modro ravnanje in spet pokazala svojo šibkost, razdeljenost in nezrelost.

Bojim se, da je včerajšnje v naglici sklicano pariško srečanje »vplivnih držav« in strinjanje o nujno potrebnem povišanju obrabnih izdatkov, le nova predstava za javnost, saj se v nekaterih državah članicah, (pomislite samo na zahteve petkovih kolesarjev in pojasnjevanja našega predsednika vlade o izpolnjevanju zavez z vlaganji v obrambo) ne bodo nikoli uresničile. Prav tako se bojim, da so enako puhle besede tudi o tem, da je Evropa pripravljena igrati vodilno vlogo pri zagotavljanju varnostnih jamstev Ukrajini.

Morda pa se motim.