Jože Pavlakovič, župnik polanski

Naš gost | 11.01.2025, 18:00 Nataša Ličen

Kot je zapisano v naslovu, tako se g. Jože predstavi ob srečanju na radiu, ko smo ga povabili na pogovor za sobotno popoldansko oddajo. Letošnje leto je zanj polno jubilejev in pomembnih obletnic.

Pred dobrimi osemstoštirimi leti se je v Poljanski dolini naselil prvi stalni kaplan, maja leta 1248 je bila ustanovljena župnija pri gradu Pëland. Tako je v opisu svoje dozdajšnje življenjske poti zapisal g. Jože in dodal, da se je rodil v kresni noči pred petinsedemdesetimi leti, sredi svetega leta 1950. V rosnih letih je dobil prvo zadolžitev, pasel je ovce in za to skrbel vse do petnajstega leta. Vstopil je tudi v gasilske vrste in opravil zaključni izpit na za pohištvenega mizarja ter pridobil obrtno dovoljenje za splošnega mizarja. Oktobra leta 1979 se je vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto in bil devetin dvajsetega junija leta 1985 posvečen v duhovnika.

Triinpetdeset let je že zvest župniji Stari trg ob Kolpi. Po srečanju, pred natanko dvajsetimi leti v Medžugorju, s p. Svetozarjem, ki je ponudil pomoč, so v župniji odprli komuno Tav za zasvojene. To leto je tudi vstopil v Frančiškov svetni red. Skratka, v letu 2025 je za g. Jožeta resnično več markantnih letnic.

Pastirji ne slovijo po zagnanosti za druga dela, zato nas je mama Ana sproti opozarjala, da nas gleda Linart - Sv. Leonard iz cerkvice preko Kolpe, s tem pa nas opozarjala proti lenobnosti. To se je izkazalo v šoli, ker se mi ni dalo učiti. Pa vendar se je pozneje tudi to obrnilo.

"Kot mizar in ob vodenju delavnice z nekaj zaposlenimi sem nekoč potožil: »Kako lepo bi bilo delati, ko ne bi bilo treba pisati računov in se za vse trdo pogajati?« Za čuda, da so »zgoraj« to slišali. Kmalu me je začel nekako privlačiti duhovniški poklic. Čeprav nisem bil vajen sedeti pri knjigah, sem delavnico predal in odšel v bogoslovje. Najhuje mi je bilo, ker sem s tem silno razočaral očeta in krajane. Kljub manjkajočemu znanju, sem dobro študiral in izpite redno opravljal. Diplomiral sem iz krstne simbolike na Plečnikovih krstilnicah s pohvalno oceno. Med študijem sem še veliko mizaril doma, da sem nekako zaključil obrt. V Ljubljani pa skrbel za semenišče, škofijo in fakulteto ter Družino Kristusa Odrešenika. Pri Ognjišču sem kakšno stvar prepeljal, pomagal sem tudi pri prevozu invalidov."

Kako lepo bi bilo delati, ko ne bi bilo treba pisati računov in se za vse trdo pogajati?, sem nekoč pripomnil. Za čuda, da so »zgoraj« to slišali.

"V Šmihelu, kjer sem bil kaplan, je bilo veliko verouka, kljub temu sem utegnil narediti kar nekaj oltarjev. Pozneje sem bil premoščen v Železnike. Ker pa je bila vožnja do domače delavnice in skoraj stopetdeset kilometrov dolga vožnja tja in nazaj prenaporna ter dolga, sem bil vesel svoje tretje postaje v Semiču, kjer sva se z župnikom resnično ujela. Opremila sva vse podružnice ter širše in nazadnje začela delati celo deset metrsko barko in jo uspela v dveh letih sploviti."

G. Jože Pavlakovič je dejaven v več društvih, od folklornih dejavnosti, krajevne skupnosti do gasilstva – letos mineva šestdeset let kar se jim je pridružil, vse to dela z jasnim namenom pomagati ljudem. Uspelo jim je pridobiti celo dom obšolskih dejavnosti v Radencih, ki še sedaj dobro deluje za potrebe šol, ob koncih tednov ter počitnicah je tudi redno zaseden.