Nauk zgodbe po mnogih grožnjah šolam

Slovenija | 28.01.2025, 15:11 Tanja Dominko

Policija primer včerajšnjih groženj, ki jih je prejelo skoraj 230 šol po državi, še preiskuje, je pa po navedbah enega od študentov računalništva sporočilo prišlo iz začasnega poštnega predala, ki naj bi bil ustvarjen v Rusiji. Na pobudo ministrstva za notranje zadeve naj bi v prihodnosti steklo izobraževanje zaposlenih na šolah. Hkrati se poraja vprašanje, kako ravnati, da se ob vnovični grožnji ne pojavi panika ali pa, da se po drugi strani še vedno resno obravnava nevarnosti, ki jih prinaša čas. Kaj pravi stroka?

Šole imajo predvidene protokole ravnanja, a vseeno se tu in tam še pojavijo učiteljice, ki se ob takih situacijah močno prestrašijo in s paniko okužijo tudi prisotne učence. Danes so tako nekateri primeri po državi, ko je bilo otroke strah priti v šolo. Kako so ravnali na Osnovni šoli Lava v Celju, smo vprašali ravnateljico Marijano Kolenko. »Mi smo pregledali kamere, šolo imamo ves čas zaprto, za vstop je treba pozvoniti, tako da se kaj hudega ne bi moglo zgoditi, imamo res dobro poskrbljeno za varnost. Tudi starše smo pomirili, otrokom nismo dosti razlagali, tako da smo včerajšnji dan res lepo preživeli brez kake stiske ali travmatičnega stanja.«

Kako naprej, če se bodo te grožnje še pojavljale? »Vsako grožnjo je treba vzeti resno, pa hkrati zelo realno oceniti, kaj se lahko res zgodi. Tisto o zdravi kmečki pameti mi je zelo blizu, saj ko ravnamo »vse po papirjih«, se lahko tudi zgodi, da ne moremo biti uspešni. Zato se mi zdi prav, da ohranimo trezno glavo, da odločamo glede na stopnjo nevarnosti.«

Socialna pedagoginja Darja Barborič Vesel, ki kot svetovalna delavka deluje na Osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani, prav tako pravi, da je treba z otroki komunicirati pošteno. »Treba je otroke nagovarjati z jezikom in besediščem, ki ga razumejo. Šestletniki ne vedo, kaj je teroristična grožnja. Potem je pomembno, da smo pošteni, da pošteno povemo, da ne vemo, če se bo res zgodilo, da pa je možno. Otroci so to zmožni razumeti. Da se pripravljamo na možnost, da je nekaj narobe, da pa ne vemo, če je resno, saj je možno, da se nekdo dela norca iz nas. Na splošno pa je čas, da se začnemo obnašati do otrok pošteno tudi v smislu, da se jim lahko tudi kaj slabega zgodi.«

Danes je namreč problem, da so številni otroci zaviti v vato in se sploh ne zavedajo, da se v življenju lahko zgodi tudi kaj hudega. In tako ostajajo nepripravljeni na težke situacije. Hkrati pa je pomembna čustvena stabilnost odraslih: »Ker ta bo tista, ki bo najbolj pomagala otrokom, da se stabilizirajo. Ne jim govoriti, da bo vse v redu, da se ne bo nič hudega zgodilo. Ni res. Gre za to, da naučimo otroke živeti s tem, da svet ni vselej varen.«