Yala, yala! Gremo, fantje in dekleta!

Kolokvij | 10.12.2024, 08:02 Maja Morela

Vsakdo bi moral malo po svetu. Tako bo spoznal, da rek, ki ga poznamo Slovenci Povsod je lepo, a doma je najlepše, res drži. Tako je v Kolokviju razmišljala nekdanja stevardesa Lucija Vrankar. Z nami je delila svoja doživetja nad oblaki in izkušnje, ki so ji pomagale oblikovati pogled na življenje ter osvetlile slovensko kulturo.

Mlada in življenja polna Lucija ohranja med drugim tradicijo ofiranja. »To imamo v navadi že od otroštva. Jaz godujem 13. decembra in odkar pomnim so mi ofirali. Ta čas smo izkoristili tudi, da smo bili skupaj, saj sta prišla še babica in dedek. Godovnjak pa je seveda dobil še skromno pozornost v obliki darila. Mislim, da moramo ohranjati to, kar so nam dali naši predniki in kar nam ponuja naša kultura.«

Pospravila sem svojo otroško sobo na podstreho, vzela dva kovčka svojih stvari in se preselila v Dubaj.

Lucija je pri dvaindvajsetih letih za tri leta odšla v tujino. »Diplomirala sem 19. septembra, v Dubaj pa odletela čez osem dni.« Preden je dobila službo stevardese pri znani letalski družbi, je morala opraviti razgovor. »Postopek izbire kandidatov je bil zapleten in preprost hkrati. Pred komisijo smo prinesli življenjepis in pozdravili. Samo na podlagi tega pozdrava je polovica ljudi odpadla. Izmed sto prijavljenih smo službo dobili trije.«

To, da je bila sprejeta in postala zaposlena pri družbi ji je dalo potrditev, da zmore. Spoznala je, da življenje včasih ne gre po načrtih in da se moraš prilagoditi ter sprejeti, kar ti prinese. »In tako sem pospravila svojo otroško sobo na podstreho, vzela dva kovčka svojih stvari in se preselila v Dubaj. Tam me je pričakal kulturni šok, sploh v delu mesta, kjer sem živela s Pakistanci, Iranci … Kasneje sem se preselila v Downtown, kjer smo živeli večinoma prišleki, ki smo prišli delat.«

 V Sloveniji pa imamo ta privilegij, da se lahko po službi odpravimo na kavo s prijatelji, tega drugje ne poznajo zaradi prevelike časovne oddaljenosti in služb z zahtevnim delovnim časom.

V treh letih se je naučila sprejemanja drugačnosti. »Ne bojim se tujih kultur več. V vsaki znam prepoznati kaj dobrega.« V spominu ji bo ostala tudi peka potice. »Na naših kosilih v Dubaju smo imeli prave pojedine, vsak je skuhal nekaj, kar je bilo značilno za njegovo državo, iz katere prihaja. Ob velikonočnih praznikih sem prijateljem spekla potico, za nas jed s preprostimi sestavinami, v Dubaju pa sem se morala precej potruditi, da sem našla orehe, tega ne bom nikoli pozabila. Naučila sem se tudi nekaj arabskih besed. Najbolj sem si zapomnila vzklik yala, yala, kar pomeni gremo, gremo.« Pozabila ne bo tudi, da ljudje v drugih državah delajo večino časa, v Sloveniji pa imamo ta privilegij, da se lahko po službi odpravimo na kavo s prijatelji, tega drugje ne poznajo zaradi prevelike časovne oddaljenosti in služb z zahtevnim delovnim časom.

»Dubaj je proti New Yorku, ki sem ga obiskala šestkrat, vas.New York je mesto, ki nikoli ne spi. Do koder seže pogled, so same stolpnice, ljudje se ne poznajo med sabo. Tempo življenja je povsem drug kot pri nas.«

Čeprav je Lucijo zaznamovalo življenje v tujini, želi ostati v Sloveniji in si doma ustvariti družino, ko bo čas za to.