Nadškof Stanislav Zore | (foto: Romarski urad Brezje, dr. Andreja Eržen Firšt)
Nadškof Zore: To leto bo dobro, če bomo mi dobri
| 02.01.2025, 09:30 Alen Salihović
Na novoletni dan, 1. januarja, v Katoliški Cerkvi praznujemo praznik Marije, svete Božje Matere ter svetovni dan miru. Prvi dan leta, s katerim začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov, je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu. Pri Mariji Pomagaj na Brezjah je vsako leto 1. januarja še posebej slovesno, saj se spominjajo imenovanja bazilike Marije Pomagaj za Slovensko Marijino narodno svetišče. Razglasitev je bila 1. januarja 2000, na prvi dan svetega leta 2000, vodil jo je tedanji nadškof msgr. dr. Franc Rode. Somaševanje na praznik Marije, svete Božje Matere vsako leto vodi ljubljanski nadškof. Ob nadškofu msgr. Stanislavu Zoretu so v baziliki Marije Pomagaj somaševali dr. p. Robert Bahčič, rektor svetišča, Boštjan Prevc, nadškofijski tajnik ter Vinko Podbevšek in dr. Simon Onušič, so zapisali na spletni strani www.marija.si.
Pridiga nadškofa Stansilava Zoreta na Brezjah, 1. januar 2025
Dragi bratje in sestre!
Kot vsako leto smo za praznik Marije, svete Božje Matere priromali k Mariji pomagaj na Brezje. Letošnje romanje ima še poseben pomen, saj danes mineva 25 let odkar je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah postala Slovensko Marijino narodno svetišče. Slovenska škofovska konferenca je 7. septembra 1999 soglasno prejela sklep in razglasila baziliko Marije Pomagaj za Slovensko Marijino narodno svetišče, slovesna razglasitev je bila 1. januarja 2000, ko je sveto mašo vodil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode ob somaševanju drugih škofov.
Zato se danes zahvaljujemo Bogu za ta prostor, na katerem na poseben način doživljamo, da Bog skrbi za nas. Tudi po naši nebeški Materi Mariji. K njej prihajamo z velikim zaupanjem, z neštetimi prošnjami, z mnogimi solzami in bolečinami, ona pa nam vedno znova podarja sina Jezusa, ki ga drži v svojem naročju, a ga ne zadržuje zase, pač pa ga daje nam. V njem so odgovori na vsa naša vprašanja, tolažba za naše stiske, zdravilo za naše bolečine, luč za našo temo, hrana in pijača za našo lakoto in žejo. Njega namreč, svojega Sina, rojenega iz žene, je Bog poslal, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje, kot smo slišali v drugem berilu.
S praznikom Marije, svete Božje Matere pa v Katoliški Cerkvi zaključujemo tudi božično osmino – te praznične dneve, ki smo jih doživeli kot en sam dan in zato smo danes pravzaprav v večeru letošnjega božičnega praznika. Kako primerno je, da ob rojstvu Njega, ki stoji kot mejnik zemeljskega časa, Njega, ob katerem govorimo o času pred Kristusom in po Kristusu, zamenjamo koledar, ki bo v letu, v katerega vstopamo, tako ali drugače določal naše obveznosti in opisoval naše poti.
V javnem življenju sicer skoraj vedno doživljamo beg pred Kristusom, pred njegovim imenom, pred njegovim vstopom v ta svet. Skrivamo ga za besede, za poimenovanja, da ne bi bil navzoč v času, ki ga živimo, da ne bi zaznamoval sveta, v katerega smo potopljeni. V resnici pa se mi skrivamo pred njim, saj kljub temu, da pravimo, da se v svetu brez Boga ljudje rojevajo pred našim štetjem ali po našem štetju, da se stvari dogajajo pred našim štetjem ali po našem štetju, se je to tako imenovano naše štetje vendarle začelo z rojstvom Kristusa, ki nam je prišel razodet, da je naš Bog Oče, ki ljubi vse svoje otroke, in da smo zaradi tega mi bratje in sestre med seboj. Dejstvo je, da je Kristusovo rojstvo zaznamovalo vse čase po njegovem rojstvu, pa tudi čase, ljudi in dogodke pred njegovim rojstvom presojamo in razumevamo v svetlobi njegovega prihoda na svet.
Zato je pomembno, dragi bratje in sestre, da tudi v prvi dan novega leta in v vse dneve tega leta vstopamo s Kristusom. Prosimo ga, naj nam s svojim Svetim Duhom pomaga, da bomo ta čas posvetili s spoznavanjem, sprejemanjem in izpolnjevanjem Božje volje. Naj to leto za vsakega izmed nas postane sveto, ker bo v njem vedno navzoč Jezus Kristus.
Močno nas nagovarjajo besede iz prvega berila, ko Bog naroča Mojzesu, kako naj Aron in njegovi sinovi blagoslavljajo ljudstvo. Te besede si moramo še posebej goreče vzeti k srcu. Kako tolažilno je, da Bog ni nikoli preklel človeka in tudi nikdar ni nikomur naročil in ne dovolil, da prekolne drugega človeka. Čeprav je naš odnos z Bogom, pa tudi odnos z drugimi ljudmi zaznamovan z vedno novo nezvestobo, odpadi in tudi kletvijo, Bog naroča, naj blagoslavljamo.
Na koncu prvega berila smo pravzaprav slišali, kaj pomeni blagoslavljati. Aron in sinovi so dobili naročilo: »Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.« Ali lahko ta prostor in čas, v katerem živimo, ali lahko to sveto leto, v katerega smo vstopili, v resnici postane sveto leto, kako drugače, kot da na ljudi in na stvari polagamo Božje ime. Ali lahko kako drugače v resnici postanemo romarji upanja, kakor nas v vodilni misli tega leta vabi papež Frančišek, kot da sebe, druge ljudi in svet vidimo obsijane z Božjim imenom.
Vse to se sliši lepo in privlačno. Vendar obenem čutimo, da stvari niso preproste. Kolikokrat doživljamo, da svet pljuska tudi v našo notranjost, da tudi naše srce zaznamuje to, kar se dogaja v svetu, kar doživljamo pri drugih ljudeh. Kako naj torej postanemo ljudje, ki bodo blagoslavljali, ki bodo polagali Božje ime na brate in sestre.
Velikokrat bomo morali priti pred jaslice, pred to čudežno skrivnost Božjega učlovečenja, kakor so pred jaslice prišli pastirji. Ko bomo iskreno prihajali pred jaslice, bomo doživeli, da ni nikogar, ki bi ne smel biti tam. Pred tega Otroka, ki je Božji dar človeštvu, lahko pride čisto vsak človek – kakor se lahko vsak zazre vanj na križu in ga prosi odpuščanja, da bo lahko vstopil v raj. Kakšna tolažba, obenem pa tudi kakšna odgovornost nam je zaupana pred jaslicami. Novorojeni Božji Sin nikogar ne izključuje iz svoje bližine. Nima telesnih stražarjev, ki bi varovali njegovo nedotakljivost, ne postavlja ograj, da ne bi mogli priti do njega, prav tako nima seznama povabljenih gostov in tudi ne seznama nezaželenih.
Kaj pa jaz, ki stojim pred jaslicami? Imam izdelane sezname, kdo sme pred Jezusa, pa tudi kdo sme pred mene, in morda tudi sezname, kdo Kristusa ni vreden in kdo tudi ni vreden moje milosti? Če bomo dovolj dolgo stali pred jaslicami, bomo spoznali, da se bomo morali tem seznamom odpovedati.
A kako naj se jim odpovemo? Niso namreč papir, obešen na oglasno desko, ampak so del mojega srca, del mojega življenja, ki so jih oblikovala desetletja in doživetja.
Poglejmo v Marijo. Evangelist pravi, da je Marija vse ohranila in premišljevala v svojem srcu. Saj tudi mi ohranjamo stvari in jih premišljujemo v svojem srcu. A pri tem večkrat pozabimo na temeljni pogoj, ki ga moramo izpolniti, da bi bilo to premišljevanje rodovitno. Mi velikokrat premišljujemo z zamero, z jezo, celo s skušnjavo po maščevanju. In srce postaja vedno bolj trdo, vedno bolj okamnelo. Če hočemo, da bo premišljevanje prinašalo sadove, moramo premišljevati v Božji luči, moramo prositi za Božjo ljubezen, da bomo na vse te ljudi mogli polagati Božje ime.
Zato se ob začetku tega novega in obenem svetega leta odločimo, da ne bomo ostali pri dobrih željah, ampak se bomo odločali za dobra dela vsem ljudem. Ne moremo obstati ob želji, da bi bilo to leto dobro, ampak se moramo odločiti, na kakšen način bomo skušali sami biti dobri. To leto bo dobro, če bomo mi dobri. To leto bo sveto, če si bomo iskreno prizadevali, da bomo hodili po poti spreobrnjenja in svetosti. In za to ne bo dovolj iti skozi sveta vrata, ali pa obiskati kakšno od svetoletnih cerkva. Odločiti se bomo morali, da bo vse naše življenje vstopilo skozi Kristusa, ki je zase dejal, da je vrata – On je namreč edina vrata odrešenja.
Sveta Marija, Božja Mati in naša mati, pomagaj nam, da bomo v tem letu široko odprli srca Kristusu, ki je naše edino upanje in vse naše odrešenje. Marija Pomagaj, prosi za nas! Amen!
