Prihajanje na dom ob določeni uri in spoštovanje hišnega reda

Cerkev po svetu | 27.12.2024, 12:34 Rok Mihevc

Te dni se bo v Tallinu v Estoniji začelo Evropsko srečanje mladih. To izkušnjo smo Slovenci lani dobro spoznali, saj je kar nekaj dni pred novi letom potekalo prav v Ljubljani. Objavljamo zapis nekega romarja, ki govori o njegovi izkušnji in okvirno predstavi, kaj to sploh je.

Romanje predstavlja pomemben del v življenju kristjana – vabi ga, da bi za nekaj časa zapustil svoje običajno življenje, kot ga je navajen, in opravil pot, ki naj bi pomagala poglobiti njegov odnos z Gospodom. To pa počnemo stalno – poglabljamo svojo vero namreč. Zato smo pravzaprav vedno na romanju , vedno na poti. To velja tudi za Evropsko srečanje mladih, ki je nenehno na poti po celotni Evropi, ko za nekaj dni (bolj ali manj znano) evropsko mesto postane romarsko središče. To je romanje zaupanja, saj smo vsi postavljeni na preizkušnjo: oditi v drugo državo oz. kulturo, vstopiti v tuj dom oz. deliti svoje prenočišče z drugimi. Je romanje potrpežljivosti, saj moraš potrpeti v vrsti za hrano oz. vstop v molitveni prostor ali potrpeti ob nekomu, ki ima drugačna videnja in poglede na določena področja oz. je celo druge krščanske tradicije. To je konec koncev tudi preizkušnja vere: odkrivanje, kako mi lahko Gospod spregovori še na drugačen način, preko različnih načinov molitve in premišljevanja, pa tudi, da me žar in ponudba evropskih mest ne odvrne od poglavitnega namena tega romanja.

Mislim, da je zelo prikladno, da je romanje prav v božičnem času. Tako lahko tudi mi okusimo izkušnjo Svete družine, tj. oditi iz svojega kraja na tuje in tam upati na gostoljubnost tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo smo tega vedno deležni. V tem smo se lansko leto še posebej izkazali, ko smo romarje gostili v naši prestolnici in okoliških krajih. Vsako stanovanje, vsak dom postane za nekaj dni romarsko središče, kjer se dogaja Božja ljubezen za nas. Vsak dom, kjer smo nastanjeni mladi romarji, je kraj srečavanja, molitve, sprejemanja in tistega najglobljega krščanskega veselja – biti brat in sestra vsakemu. Da pa ne bi pozabili, da smo vsi romarji, se trikrat na dan srečamo tudi s širšo skupino – kje drugje kot pri molitvenem bogoslužju.

Mislim, da je zelo prikladno, da je romanje prav v božičnem času. Tako lahko tudi mi okusimo izkušnjo Svete družine, tj. oditi iz svojega kraja na tuje in tam upati na gostoljubnost tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo smo tega vedno deležni. 

Sam sem se udeležujem Evropskega srečanja mladih zadnjih pet let. Le-to poteka, kot že omenjeno zadnji nekaj dni v letu. Romarji so nastanjeni pri lokalnih prebivalcih, ki gostoljubno odprejo vrata svojih domov. Vsak dan se romarji zjutraj zberejo pri jutranji molitvi v župniji, kjer so nastanjeni. Sledijo pogovori v malih skupinah, ki poteka po v naprej pripravljenem gradivu in glede na interese skupine – tu se odprejo marsikatere zanimive teme. Tu je prostor za dileme, vprašanja, deljenje izkušenj in potem za sprejemanje mnenja, argumentiranje svojih stališč. Vse naše dvome, dileme lahko potem izročimo Gospodu v opoldanski molitvi. Temu sledi popoldanski del: raznorazne delavnice (predavanja, vodeni ogledi, praktične in ustvarjalce delavnice ipd.) Pred večerno molitvijo so romarji deležni večerje, dan pa se zaključi z večerno molitvijo. Hitro je opazno, da pomemben del romanja predstavlja molitev. Ta usmerja potek srečanja in osmisli romanje. Potrebno je poudariti, da molitev poteka v taizejskem načinu. Je nekoliko drugačna in združuje kristjane različnih tradicij v skupni molitvi za mir.

Temu je posebej namenjena tudi molitev, ki poteka v noči na prehodu iz starega v novo leto. Zanimivo je zamenjati glasno bobnenje glasbe in evforije (običajnega) silvestrovanja za osebno molitev, izročitev starega leta in prošnjo za varstvo v novem letu. Seveda pa si po tem ogledamo ognjemet in voščimo vse dobro v novem letu. Temu sledi še praznovanje, t. i. festival narodov, kjer se predstavijo narodi, ki prebivajo v župniji z različnimi točkami oz. aktivnostmi. Na novo leto, dan miru, smo zbrani ob njegovem oltarju – pri evharistiji, da bi Gospodu priporočili naše delo. Okrepljeni z njegovim telesom, novimi prijateljstvi in lepimi spomini smo poslani domov, v svet. To pa ne ostanejo samo spomini, saj se romanje nadaljuje naprej. Ponujeno nam je, da romanje nadaljujemo tudi v svojem lokalnem območju. Gospod nas pri tem opogumlja, tu pa je tudi skupnost, ki moli drug za drugega. Nismo sami! Še posebej smo bili Slovenci kot gostitelji Evropskega srečanja mladih v Ljubljani povabljeni nadaljevati to romanje, ki je lahko preizkušnja: navdušenje in zagnanost hitro mineta in ponovno smo postavljeni v vsakdanje življenje in skrbi. Vsakoletno srečanje zato predstavlja novo povabilo, nove spodbude in novo poživitev.

Vsak romar išče pot do drugega: kako bi začel novo prijateljstvo in mu za nekaj dni postal sopotnik in mu sporočil božično sporočilo: veseli se, ker nisi sam. Lučka gori tudi zate. 

Od vsega se mi zdi najbolj pomembno izpostaviti, da je to romanje oz. iskanje poti do človeških src. Gostitelj išče način, kako bi kar najlepše sprejel romarje. Ti romarji se zavežejo, da bodo teh nekaj dni kar se da spoštljivi in potrpežljivi – to vključuje tudi prihajanje na dom ob določeni uri, spoštovanje »hišnega reda«, spoštovanje tuje lastnine in navad. Vsak išče svoj način, kako bi za teh nekaj dni živel kakor pravi apostol Božjega kraljestva: v skupnosti, ki si deli in skupaj praznuje. Vsak romar išče pot do drugega: kako bi začel novo prijateljstvo in mu za nekaj dni postal sopotnik in mu sporočil božično sporočilo: veseli se, ker nisi sam. Lučka gori tudi zate. Te vezi niso nekaj minljivega, ampak ostanejo, saj smo vsi le romarji, ki hodimo skupaj od postaje do postaje in vsi smo pod varstvom enega Gostitelja, ki k temu vabi tudi vse nas, saj »kdor sprejme enega od teh najmanjših, mene sprejme.«

Romar