Marko Rijavec | (foto: Robert Rijavec)
Čas za zdravo pamet
Komentar tedna Marko Rijavec
Morda je naš čas tako zelo težak ravno zato, ker je tako zelo nepristen. Seveda, saj se stvari, ki so nam tako zelo pomembne, v našem svetu vse po vrsti vendar ne sesuvajo zato, ker bi bile slabe ali ker bi si želeli kake boljše stvari, temveč ker smo svoje svete vrednote prodali za videz, za javno podobo, za aplavz na spletnem trgu ali za mir v hiši.
Nič čudnega, da je tako. Svet nam je pod pretvezo ljubezni do bližnjega nenavadno agresivno vsilil liberalni konsenz, ki je ljudstvu podzavestno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralno relativistično interpretacijo temeljnih vrednot naše družbe.
Pač tako, da je vsakega, ki se ni strinjal z njim, označil za fašista, homofoba, seksista ipd. In tako smo se iz strahu pred diskriminacijo – in ne zato, ker bi to tako resno mislili ali ker bi v to dejansko verjeli – odpovedali spolu, družini, narodu, religiji, etiki, morali in podobnim temeljem naše identitete, kot smo jih poznali.
Nadeli smo si masko vsesprejemanja, da bi s tem pridobili – svobodo?! In smo se zaradi te čudne maškarade znašli v kaosu vrednot, v katerem nihče ne ve, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in česa ne, kdo je, kaj bi moral biti, kaj je ljubezen in kaj sovraštvo, kaj je svoboda in kje so naše meje.
Toda četudi je kaos seveda čas stiske – je tudi čas milosti. Takole namreč reče Jezus: Kadar se bo vaše življenje znašlo v kaosu, ko bo »sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe«, ko bodo »zvezde padale z neba in se bodo majále nebeške sile«, tedaj boste tudi ljudje »videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,24-26).
In »Sin človekov« v tej naši resničnosti je, tako vidim, prav tisto, kar se nam v njej upira, kar nam ne da miru. Nekaj, kar nam pravi, da ni vse v redu, da bi moralo biti drugače, nekaj, kar bi rado drugače dojemalo resničnost – namreč tako, kot je.
Torej neumnost kot neumnost, četudi ves svet trdi, da je to modrost. Temu refleksu rečemo zdrava pamet. Gre za glas otroka iz Andersenove pravljice Cesarjeva nova oblačila. Ko je kdo nag, je pač nag, pa četudi propaganda pravi, da je reči kaj takega zahojeno, neumno, morda celo homofobno.
Ko kdo dela zlo, dela zlo, pa naj bo njegov obraz še tako nasmejan. Poimenovati stvari take, kot so, jim dati pravo ime, je naša človečanska naloga že od raja dalje (prim. 1 Mz 2,19-20).
Kadar namreč kaos postane tako očiten, da ga ne moremo več zanikati in se ga začnemo zavedati, ko si ga priznamo, je povsem naravno, da začnemo samodejno iskati red. To je v naši naravi – postavljati red. Dajati imena, ločevati med enim in drugim, iskati stabilne točke življenja, o katerih ni debate, in nanje postavljati svoje obstajanje. To dela zdrava pamet.
Zato je jasno, da je njen najbolj žlahtni izraz smeh. Kadar se kaki stvari od srca nasmejemo – ne človeku, to bi bilo lahko žaljivo – temveč dogodku, ideji, situaciji, napaki, predvsem svoji, ji padejo vse krone in maske z glave in ostane točno takšna, kakršna je. Resnična. Obvladljiva. Neusodna. In jo lažje (pre)živimo.
Prižgimo luč v adventu. Verjemimo zdravi pameti. Smejmo se več in tudi samemu sebi.
