Družina Zakrajšek | (foto: osebni arhiv)
Pričevanja: Gospod je dal, Gospod je vzel ...
Večer za zakonce in družine Marjana Debevec
Franc Zakrajšek je bil z ženo Marijo poročen 23 let, imata pet otrok. Kljub molitvi mnogih je bila bolezen močnejša. Umrla je pred skoraj enajstimi leti. O svoji izkušnji življenja vdovstva in novih poteh upanja, je Franc spregovoril v Družinski katehezi.
Mariji so po diagnosticirani osteoporozi na hrbtenici odkrili raka na žolčniku. Zanjo, za njeno zdravje, so molili mnogi, tudi v zakonski skupini, vendar je bolezen vseeno napredovala.
Operacija je bila neuspešna, vendar je Marija kljub slabšemu predvidevanju zdravnikov preživela še 14 mesecev. »Mati se trudi, da bi preživela in da bi otroci imeli mamo, mož ženo, ampak vse le se ne izide,« je povedal Franc.
»Na koncu, ko je videla, da se ne bo izšlo, mislim, da je to čutila, čeprav tega ni nikoli izrekla, je hotela, da bi bila brez protibolečinskih zdravil, da bi to darovala za družino in za otroke. Ampak mislim, da je bilo prehudo in potem je bila na morfinu.«
Don Bosko jo je vzel k sebi
Umrla je na praznik sv. Janeza Boska, 30. januarja. »Mislim, da to ni bilo naključje, saj je, preden sva bila poročena, več kot petdesetkrat pazila otroke na duhovnih vajah. In mislim, da je Don Bosko rekel: Na moj god boš pa prišla k meni.«
Umrla je v bolnišnici in mož se je skupaj z otroki prišel poslovit od nje. Pokrižali so jo in ob njej zmolili Angelovo češčenje.
Po njeni smrti mu je prijateljica, ki je delala v Hospicu, svetovala, naj v tišini ženi pove vse, kar se je prej bal povedati, tudi kar ni bilo v redu, saj mu bo ona vse odpustila.
Kaj vse so drugi videli na njej!
Franc sam pravi, da je bila žena gonilo duhovnosti v družini, saj sam takrat še ni imel tako globoke vere. »Kasneje mislim, da je bila ona tista, ki je prosila za me, da sem, iz religije prešel k pravi veri.«
Otroci so bili ob Marijini smrti stari od 9 do 24 let. Franc pravi, da so otroci, predvsem dekleta, prevzeli skrb za gospodinjstvo.
Nekaj časa je še sam hodil na zakonsko skupino, ki sta jo prej skupaj obiskovala. »Moram reči, da sem na tistem prvem srečanju jokal, ko sem slišal, kaj vse so v njej videli ostali, saj jaz mogoče niti nisem tega na tak način videl ali doživljal. In to mi je bilo zelo dragoceno.«
Ob Božji besedi sem se umiril
Kasneje so bili spomini preveč boleči, pa tudi ni več našel svojega mesta v zakonski skupini. Zato je iskal naprej. Najprej je izvedel za skupino žalujočih in potem je preko nje prišel v skupino za ovdovele.
Spominja se, da je večkrat ponoči poslušal Radio Ognjišče, ali pa vzel brevir in ga prebiral. »Ob Božji besedi sem se umiril. Čutil sem, da imam veliko priprošnjikov, ki molijo za nas.
Predvsem mi je bil pri srcu Job in njegova zgodba. In počasi, počasi, sem z Jobom ponavljal: Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno njegovo ime. Ni pa to takoj.«
Nazaj sta šla kot jagenjčka...
V skupini ovdovelih je Franc našel podobne zgodbe, kot jo je sam živel, podobne težave. Sčasoma je našel tudi sorodno dušo, ki je sedaj njegova žena.
Še vedno sta ostala dejavna v skupini za ovdovele, kjer poleg rednih srečevanj pripravljajo tudi mesečne svete maše, torkove pohode v naravi, skupna praznovanja, smučanja, izlete in romanja.
»Spomnim se, enega dogodka, ko sem kmalu po smrti žene šel na Polhograjsko grmado. Nekaj metrov za menoj sem slišal dva, ki sta se ves čas prerekala popolnoma brez veze.
Oglasil sem se in rekel: 'Gospod, če bi midva zamenjala za 14 dni, se pa ne bi tako obnašal.' Malo me je debelo pogledal in ko sem povedal svojo zgodbo, sta šla nazaj dol kot jagenjčka skupaj.«
Kako živi zdaj in kako deluje skupina ovdovelih, lahko prisluhnete v posnetku oddaje.
