Svet se mi je ustavil

Oddaje | 05.11.2024, 20:55 Marjana Debevec

Brigita Kastelic ima pet otrok, vdova je 15 let, njen mož Gusti se je utopil leta 2009. Poročena sta bila 22 let in polna življenjskih ciljev. On je bil ob nesreči star 42, ona 40 let. O svoji zgodbi je pričevala v družinski katehezi.

Kot pravi, je bila njegova smrt zanjo in za otroke nenadna in zelo pretresljiva. Najmlajša hčerka je imela takrat le štiri leta. »Tudi zdaj, ko to podoživljam, mi je hudo, bolečina ne mine.«
Takrat sta bila z možem v gradnji hiše, podjetje je bilo v vzponu vse do trenutka, ki je bil, kot pravi, najbolj strašen v njenem življenju.

»Res popolni nesmisel. Boga sem vprašala, če je šel takrat na počitnice... Bilo mi je nenormalno hudo. Potrebovala sem res veliko, veliko, veliko časa, velik duhovnih vaj, veliko spovedi, pisem in pomoči prijateljev, objemov, tolažbe, da sem danes tukaj in da lahko o tem govorim. Ampak še vedno mi je težko, čeprav živimo naprej.«

Nismo spali, nismo jedli

Tudi praktično gledano je bilo treba življenje urediti povsem na novo. Brigita ni bila v službi, z moževo smrtjo sta tako izgubila edini vir dohodka, ki ga je prinašala njegova mizarska delavnica.
»Meni se je takrat svet dobesedno ustavil. Če ne bi imela otrok, si ne predstavljam, kako bi ga zvozila tiste trenutke. Nismo spali, nismo jedli...«

Potem pa je izvedela za društvo Hospic, kjer je spoznala veliko prijateljev, s katerimi so se med seboj podpirali. Otroci so odšli tudi na tabor levjesrčni.

Kmalu zatem pa je spoznala še skupino za ovdovele pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Zavedala se je namreč, da brez duhovne hrane ne more naprej. »Brez duhovne hrane nisi nič, si samo človek, samo reva.«

Kako so smrt očeta sprejemali otroci?

Najstarejša hči, ki je imela takrat 21 let, se je kmalu odselila, kar je bilo za Brigito zelo težko. »Druga, ki je imela 18 let, je tudi bežala v doma. Ne sicer dobesedno, ampak v smislu, čim manj biti doma, ker je doma mama, ki ves čas joka.

In tako so se otroci umikal k prijateljem, k delu, k študiju, k fantu. Fanta, ki sta bila stara enajst in osem let, sta pogrešala očeta na vsakem koraku.

Kamor sta prej hodila: v glasbeno šolo, v plezalno šolo, to sta vse opustila. Ostali smo nekakšna zaprta celica. Najmlajša hči se k sreči tega ni toliko zavedala, je pa kasneje prihajalo za njo.«

Čoln ga je stal življenja

Brigita pravi, da je na začetku Bogu postavljala tisoč vprašanj: zakaj? Njen mož je imel veliko željo, da bi otrokom omogočil to, kar je njemu omogočil njegov oče. Zato je kupil čoln, da bi otroci doživeli veselje z očetom. In ta čoln ga je stal življenja.

»Takrat sem rekla, kaj smo narobe naredili, zakaj smo kaznovani, zakaj moramo biti sami? Imeli so namreč res lepo družino, radi smo se imeli. Samo na morju smo imeli očeta 24 ur na dan, ki je bil sicer priden delavec, mizar, preskrbel je celo družino.«

Ljubi Bog, pojdi z menoj, danes je težek dan

Brigita pravi, da po njegovi smrti dolgo časa ni mogla niti moliti. »Po prvih duhovnih vajah pa so se mi počasi odpirali in uči, in ušesa in podelitev zgodb, da smo skupaj pri njej zapakirali vso bolečino v nek namišljen paket in ga postavili pod križ.

Velikokrat tudi sama sebe postavam pod križ ali pa otroke, ker sem bila sama za vzgojo najstnikov. Še štiri srednje šole sem morala preživeti z njimi, kar ni bilo lahko. Vemo, kakšni so najstniki v srednjih šolah.

In počasi, počasi je šlo na boljše.  Včasih zjutraj rečem, ljubi Bog, pojdi z menoj, danes je težek dan. In mi to pomaga.«

Na vprašanje, ali čuti, da je Bog ob njej, odgovarja: »Da. Velikokrat me presune neka misel, v kateri je odgovor: varna si.«

Čutim, da je ob meni

Otroci so danes močne osebnosti, verni in se podpirajo med seboj, nam je povedala Brigita Kastelic. »Pogosto se usedemo skupaj za mizo, gremo skupaj na grob, skupaj obiščemo njegovo mamo.«

Ali čuti, da ji je mož še vedno blizu? »Absolutno da. Vsak dan, ko pomislim na njega, včasih mi pa ni potrebno na njega niti pomisliti, ampak čutim bližino.

Včasih na radiu slišim najino pesem in začutim, da je ob meni. Ali pa me prestreli nekaj misel in na radiu dobim odgovor: ravno tisti trenutek se začne neko besedilo, ki mi je odgovor. To je zelo zanimivo. Ja, jaz ga imam v srcu, imam ga tudi ob sebi.«

V mizarsko delavnico šele po petih letih

V prvih letih je bila bolečina zaradi moževe nenadne smrti tako veliko, da niso zmogli niti vstopiti v njegovo delavnico.

Ta korak so lahko storili šele po petih letih. »Ko sem stopila notri, sem ga duhala, vohala sem resnično njega, njegovo prisotnost in sem začela jokati. Prijateljica, ki je bila z menoj, je rekla, veš, on je tukaj in to je čista ljubezen. In točno to je bilo.

In točno to je. Še vedno vem, da je on tukaj nekje, ga ne vidim, ga ne čutim, ampak tukaj je. Ko mi je najbolj hudo, je tukaj.«

Brigita pravi tudi, da se veseli, da bosta z možem enkrat spet skupaj.

To mora povedati nekdo, ki tega več nima

»Takrat, ko je mož umrl, mi je bilo tako hudo za vse pare, ki so bili v postopku ločitve. Mislila sem si: kako to, da tega ne spregledajo? Pri nas se je ločila celotna ulica; to so bili mlajši zakonci, poročeni 20 let, z odraščajočimi otroki.

Nisem mogla razumeti, kako da ne spregledajo, da je nekaj najlepšega imeti moža ali ženo; zvečer doma prejeti objem; imeti nekoga, ki te posluša.

In to mora povedati nekdo, ki tega več nima, da bi se tega vsi zavedali. Seveda nismo svetniki, se skregamo, toda to je vse normalno, vendar dom daje varnost dokler ste dva.
In tudi pri vzgoji imata oče in mati ravnotežje.«

Zanjo je bilo posebej težko, ko je manjkal oče pri vzgoji najstnikov. »Mama ne more biti oče, to ni normalno. Takrat sem prosila sv. Jožefa za pomoč.

Dobesedno sem jih predajala in sem rekla, draga moja, Gusti pa svet Jožef, ti otroci so tudi vajini. Če jaz ne zmorem, prosim za pomoč od zgoraj.«