Kako se gre v smrt… z izzivalnim nasmehom

Komentar tedna | 08.11.2024, 15:09 Alenka Puhar

Zadnji dnevi so nas silili k obujanju spominov na vse, ki so se preselili v onstranske kraje. Bližnje in daljne ljudi. Take, ki jih k spominjanju napelje srce in tiste, ki jih nalaga dolžnost. Čez nekaj dni se bomo v Slovenski matici potrudili obuditi spomin na nekaj častivrednih mož, ki jim je usoda dodelila daleč preveč trpljenja in srečanj s smrtjo.

Tako imenovani dachauski procesi pri nas ne pomenijo samo represije proti tistimi, ki so jih Nemci zaprli v svoje, nacistično taborišče Dachau, temveč pomeni tiste, ki so od tam prišli, bolni in onemogli, a živi, nato pa se je nadnje spravila politična policija komunistične partije, jih obtožila kolaboracije z gestapom in neusmiljeno kaznovala. Veliko s smrtjo.

Slikar Nikolaj Pirnat ni spadal med tako kruto kaznovane, bil pa je z mnogimi tesen prijatelj. Dolgo se je družil s pisateljem Ludvikom Mrzelom, kakšnih deset let sta bila tudi skupaj v službi, namreč pri dnevniku Jutro. Vojna je oba hudo zdelala. No, Pirnat se je v posebej strašni situaciji reševal tudi s poezijo – in ohranjena je na kosu papirja, ki mi je te dni zašel pod roke. Takole se bere:

»Himna talcev Nikolaja Pirnata
Poleti nekoč sem v Zlatoustovi Kulturni kroniki v Pavlihi bral naslednje verze: nan kvargel pa nan pir/ pa nmal na špancir/ z ena perla di Cuba,« tako si je zapisal Ludvik Mrzel, enkrat v šestdesetih letih, v mislih pa je imel Igorja Torkarja, ki je bil kot Zlatoust reden sodelavec humorističnega tednika Pavliha.

»Malo je moralo biti bralcev,« nadaljuje Mrzel, »ki bi utegnili vedeti, da so ti stihi sicer netočen citat iz pesmi pokojnega kiparja Nikolaja Pirnata. - Ko so Italijani v februarju 1942 Pirnata aretirali, je bil nekaj časa zaprt v sodnih zaporih na Miklošičevi cesti. Ko se je poleti 1943 vrnil iz Gonarsa, mi je pripovedoval, da je bil tedaj na sodišču nekaj časa tudi na zaporniškem oddelku za talce: tisti dnevi so bili zanj najstrašnejši v vsej njegovi zaporniški dobi, ki je trajala približno poldrugo leto.

Pripovedoval mi je tudi, da je tam slišal pesem, nekakšno 'himno talcev', kakor je rekel sam. In mi jo je s pritajenim glasom zapel:

Violina, cinzano,
Kalodontova tuba,
Kvargelj sir,
Pa en pir,
Pa enmal na špancir
Z eno perla di Cuba.

In mi je še razložil vsebino: Najprej vse lepote in slasti življenja, potem pa takole z marico v Gramozno jamo – enmal na špancir, pa vendar do konca ponosen – z eno perla di Cuba (nekoč najimenitnejša cigara s Kube).

Še ko mi je pesem potiho pel -bil je nekakšen recitativ - sem vedel, da jo je zložil sam. Vse: motiv, razpoloženje, izraz, misel pa še melodija, ki si jo je najbrž prikrojil od nekod, vse je bilo neutajljivo Pirnatovo. A ker je bila stvar tako slovesno presunljiva in grozljiva, nisem imel poguma, da bi mu izrazil svoj sum. Še parkrat po tistem mi jo je ponovil, ne da bi si jo bil jaz kdaj zapisal, a vprašal ga nisem nikoli, ali je njegova. Sam zase pa sem prepričan o tem.«

Tako Ludvik Mrzel. Dobro se spomnim, kako se je ta zapis znašel pri meni. Prinesel mi ga je Ludvikov sin Jure Mrzel, ko sem iskala gradivo za razstavo Temna stran meseca. Mrzel je imel na njej poseben pano, kot posebej težko preskušan mož. List pa sem brala z dodatno pozornostjo, ker so mi ti verzi z violino in cinzanom zveneli nekam znano. Večkrat sem jih že slišala... In sem odšla k očetu ter ga povprašala: Kako že gre tisto z violino in cinzanom in perlo di Cuba, a se spomniš...?

»Jasno,« je odgovoril devetdesetletni France Mihelič, nekoč v davnih časih dober prijatelj vseh tu omenjenih – Ludvika Mrzela, Nikolaja Pirnata in Igorja Torkarja. Ena od skupnih potez, zaradi katere so se tako dobro razumeli, je bil tudi smisel za humor, raje malo bolj robat in črn, kot medel in olikan. Nobeno posebno prigovarjanje ni bilo potrebno, da je odrecitiral:

Violina cinzano
Kalodontova tuba
Kvargelj sir
Pa en pir
Pa enmal na špancir
iz ena perla di Kuba

To sem si skrbno zapisala in zraven še dodala: Povedal France Mihelič 25. aprila 1998, dva dni pred 91. rojstnim dnevom.
Tako. Namesto venca in sveče na njihove grobove.