»Bog vedno daje!« ali »Kako raste šola v Afriki«

Oddaje | 14.10.2024, 11:19 Jure Sešek

Oktober je misijonski mesec. V Sobotni iskrici smo gostili misijonarko šolsko sestro s. Frančiška Kristusa Kralja Uršo Marinčič, ki je na misijonsko nedeljo leta 2018 prejela misijonski križ in odšla v Ugando. Na njenem misijonu Kina v kraju Rwentobo, globoko na podeželju te prostrane afriške dežele gradijo osnovno šolo, ki je gmotne temelje dobila v naši letošnji Pustni Sobotni iskrici. Misijonarka nas je, tik pred odhodom nazaj v Ugando, obiskala predvsem zaradi iskrene zahvale darovalcem, a obisk smo izkoristili tudi za pogovor.

S. Urša, kdaj je zaživela »Afričanka« v vas?

»Ta rast je bila počasna. Ko sem, kot mlado dekle, občudovala misijonarje, denimo, p. Pepija Lebrehta, pa tudi očeta, ki je bil tri leta frančiškanski misijonar, sem si mislila, da je to poslanstvo namenjeno posebnim ljudem, velikim, da je taka pot zame nedosegljiva. Pa vendar: Gospod je tisti, ki izbira in vodi. Čakal je, čakal, da je dozorelo vse potrebno, da so se odprle prave možnosti. Kot redovnica sem bila vesela tudi v Sloveniji, rada sem delala med mladimi doma, pa sem vendar hvaležna predstojnicam in sosestram, da zdaj lahko delujem v misijonih. Danes rečem, da sem rojena v Sloveniji, po srcu pa sem Ugandčanka.«

Danes rečem, da sem rojena v Sloveniji, po srcu pa sem Ugandčanka.

Imate še danes občutek, da je misijonarski poklic za »izbrane«? Se počutite izbrano?

»Glede na to, da je Gospod poklical mene, vidim, da ni treba biti nekaj posebnega za tak poklic. Ja, to je poklic. Prav tako, kot biti oče, mati, biti karkoli, kar nam Bog položi na pot. Lepota je, če uspemo slišati, kaj je tisto, kar je najbolj »naše«. Lepo je, če si upamo vprašati Boga, kaj mi podarja, kaj daje prav in le meni. Vprašati ga moramo: za kaj si me ustvaril, kaj je tisto, v čemer bom najbolj zaživel, kje bom jaz najbolj jaz ... Dejstvo je, da nam Bog vedno nekaj podarja, daje. Nikoli nam ničesar ne vzame. Drži pa, da pogosto marsikaj preoblikuje po svoje, a na koncu spoznamo, da je prav njegova oblika najbolj prava. Gospodov cilj je veliko bolj čudovit od tistega, kar lahko načrtujemo sami. Celo takrat, ko je najtežje, in včasih je res težko, nas Bog pelje k najlepšemu.«

 Lepo je, če si upamo vprašati Boga, kaj mi podarja, kaj daje prav in le meni. Vprašati ga moramo: za kaj si me ustvaril, kaj je tisto, v čemer bom najbolj zaživel, kje bom jaz najbolj jaz ... 

Na vašem misijonu, na podeželju Ugande raste osnovna šola, pri katere začetkih je pomagala letošnja Pustna Sobotna iskrica.

»Tako je. Na prostoru, obdanem s plantažo banan, raste velika dvonadstropna hiša. Res raste! Naši ljudje so komaj čakali na začetek gradnje, delavci iz domačega okolja so nestrpno pričakovali možnost dela, zaslužka, ki ga sicer v naših krajih skoraj ni. Tudi na ta način želimo pomagati družinam, ki živijo na področju našega misijona. Danes iz dneva v dan na gradbišču dela sedemdeset ljudi. Šolo gradijo z rokami, brez kakršnih koli strojev. Na god sv. Klare, ki je zavetnica naše šole, 11. avgusta, smo blagoslovili zemljišče, teden po tem pa začeli delo. Zdaj je zgrajen trden temelj, dokončano je pritličje, vse je pripravljeno za gradnjo plošče, ki bo nosila nadstropje.«

Torej si že lahko prestavljate, kako velika bo šola, kje bo vhod vanjo, kje stopnišče in učilnice?

»Seveda, že. Videti je, kaj bo zraslo s pomočjo poslušalcev Radia Ognjišče. Vsem bi privoščila, da bi lahko videli navdušene poglede in slišali hvaležne besede domačinov, ki prihajajo na gradbišče ... Kako lepo jih je bilo videti že takrat, ko smo kopali za temelje. »Sestra, bo to res šola za nas?« so me spraševali. Res! To bo šola zanje, to bo dokaz, da niso pozabljeni. Navdušeni so, neskončno veseli in hvaležni. Sanje postajajo resničnost.«

Vem, da ste v teh tednih, ko ste bili v Sloveniji, pogosto pričevali. Povejte, kaj vas pri vašem delu še vedno najbolj pretrese.

»V Sloveniji si danes ne moremo predstavljati, da je le nekaj ur z letalom do dežele, v kateri je za sodobnega človeka marsikaj povsem nerazumljivo in nepredstavljivo. Ljudje živijo v popolnoma drugačni situaciji od naše. Vsaj enkrat na mesec v našo hišo prinesejo podhranjenega otroka, ki nujno potrebuje bolnišnično oskrbo in lahko upamo, da ga bodo rešili. Mnogi še danes umirajo od lakote. Povprečne družine na našem področju, ki je prenaseljeno, nimajo zemlje za preživetje. Zemlja je sicer rodovitna, a ne more nahraniti vseh, ki so na njej. Smo ob meji z Ruando, veliko je beguncev iz časa genocida, prihajajo še danes. Če imaš košček zemlje, morda lahko nahraniš družino enkrat na dan. Če zemlje ni, upaš, da bo mama, po celodnevnem delu z motiko na njivi nekoga drugega, uspela prinesti nekaj za na mizo.«

Bo šola uspela pomagati tudi z obrokom?

»Upamo, iskreno upamo, da nam bo uspelo pridobiti sredstva tudi za to. Država nam sicer ne bo pomagala, a že zdaj se trudimo iskati druge poti in dobrotnike. Sestre bi rade navdušile tiste, ki imajo sredstva, da bi pomagali otrokom do toplega obroka. Otroci, si predstavljate, da v šoli ne bi dobili ničesar? Naši otroci pridejo brez zajtrka, v šolah, ki so sicer redke in slabe, pa tudi ne dobijo ničesar za pod zob. Težko se je učiti, ko lačen razmišljaš le o tem, če boš danes sploh kaj jedel.«

 V svojem, pa tudi v imenu sosester in predvsem v imenu otrok kličem: webare, webare munonga! Hvala, iskrena hvala.

Sestra Urša, v studio ste prišli s srcem, ki je polno iskrene zahvale za darove, zbrane prek Pustne Sobotne iskrice.

»Dragi darovalci, to, kar raste v Ugandi je nekaj čudovitega! Dela smo lahko začeli le z vašo pomočjo, zato iskrena hvala vsem, ki ste slišali klic otrok. Rada bi se iskreno zahvalila za vašo neverjetno dobroto. Priznam, pred pustom si nikakor nisem predstavljala, kako velika bo vaša dobrota. Ganjena in neizmerno hvaležna sem še danes. Bog povrni. V svojem, pa tudi v imenu sosester in predvsem v imenu otrok kličem: webare, webare munonga! Hvala, iskrena hvala.«