Žalovanje | (foto: pexels)
Ne bojmo se stika z žalujočimi
Oddaje Jon Kanjir
Predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban ima dolgoletne izkušnje na področju žalovanja. Še vedno spremlja žalujoče osebe, zato ima reden stik z občutji in potrebami žalujočih. V Nedeljskem klepetu je z nami delila nekaj uvidov v svet žalovanja, osredotočeno na podporo žalujočim osebam.
Kako začeti pogovor z žalujočo osebo?
Velikokrat se pokaže nekakšen strah pred tem, da bi direktno nagovorili bolečino, ker se mi sami bojimo svoje lastne bolečine in ker nas je strah, da bomo drugega prizadeli. In potem se lahko zgodi, da žalujoči regulira naše potrebe namesto, da bi mi njegove. Človek prinese s seboj vso bolečino, strah, izgubljenost in če lahko začutimo drugega, potem lahko tudi nagovorimo to, kar čutimo. Da se ne bojimo njegove bolečine, da jo lahko nagovorimo, da ga lahko vprašamo kako mu je. Ob tem seveda lahko slišimo in začutimo veliko jeze. Mi pa, da to zdržimo, da vemo, da je tudi to samo ena izmed oblik in faz v procesu žalovanja, ki pa se seveda med seboj menjajo.
Pri nekaterih ljudeh se zgodijo vse. Pri nekaterih tudi katera faza ne, nekateri se ne jezijo, nekateri skozi žalost teže izražajo svojo bolečino, tako da je to zelo različno. Smo pa že imeli ljudi, ki so imeli tudi prisluhe, privide, ampak tudi to je v procesu žalovanja normalno. Telo doživi izgubo kot izjemen teror, to je velik stres za telo, pogosto opisujejo tudi telesne simptome, tiščanje na vodo, potreba po tem, da gre na stranišče. Od tega, da ne vedo, kje so, izguba orientacije v času in prostoru, odsotnost misli ...
Kako pa ravnati z otroki, ki so izgubili recimo nekoga od staršev ali sorojencev?
Otroci žalujejo drugače. Zelo pogosto so spregledani žalovalci, velikokrat jim želimo prihraniti bolečino, ne vede pa jim povzročimo še večjo, ker za otroka je večja stiska to, da ve, da se šepeta, da vsi okrog njega vedo, da se nekaj dogaja, on pa s tem ni seznanjen. Za otroka je najhujše, če novico izve v šoli ali od katere tretje osebe. Doma je prostor, ki je najbolj varen in to so običajno starši. Se pravi, njihova naloga je, da ne glede na svojo lastno bolečino in izgubo, dajo ta prostor otroku, da mu povedo, kaj se je zgodilo in da so pri tem kratki, jasni in iskreni. Se pravi, ne zavijamo v tančice neke skrivnosti, tudi takšne smrti, kot je recimo smrt zaradi samomora.
Moški se običajno umakne, občutek ima, da mora biti močan, da ta prostor ženi, da odžaluje. Ona je pogosto prizadeta, ker to razume kot odsotnost njegovih občutij in da je v tem procesu želovanja sama in zato se odtujujeta.
Kakšne pa so posebnosti moškega žalovanja?
Moški so prav tako kot otroci pogosto prezrti žalovalci. Pogoste posledice so recimo pri izgubi otroka te, da se par loči, ker ne zdrži, ker drug drugemo v očeh prebujata to bolečino izgube. Moški se običajno umakne, občutek ima, da mora biti močan, da ta prostor ženi, da odžaluje. Ona je pogosto prizadeta, ker to razume kot odsotnost njegovih občutij in da je v tem procesu želovanja sama in zato se odtujujeta. Dobro je, da si takrat poiščeta podporo, ker skozi to izkušnjo lahko njun odnos postane veliko bolj iskren, globok in odkrit, vendar velikokrat par to težko zmore sam. Torej moški imajo občutek, da nimajo prostora za ranljivost. To ranljivost povezujejo s tem, da, če si bodo dovolili solze, če si bodo dovolili bolečino, se bo sesulo vse, da so oni tisti, ki morajo držati še tisto, kar je od družine ostalo skupaj. Je pa seveda njihova bolečina prav tako velika in se rado zgodi, da se potem nenadoma zlomijo.
Kako torej kot znanec ali sorodnik omogočiti ta varen prostor?
Tako, da tudi mi sami izražamo svoje občutja, tudi kot moški, da se ne bojimo solza, da sprejemamo tisto, kar mora priti in iti ven. Je pa tudi velikokrat na naših skupinah za žalujoče moške poudarjeno s strani udeležencev, kako pomembno je, da lahko svojo ranljivost podeli med ostale moške, da je drugače, da moški podpre moškega.
