Boš znanje uporabljal za zločine ali ...?

Cerkev na Slovenskem | 09.10.2024, 08:42 Marta Jerebič

V ljubljanski stolnici so se sinoči pri sveti maši zbrali študenti in profesorji ter prosili za blagoslov v novem akademskem letu. Nadškof Stanislav Zore jih je v pridigi povabil k iskanju resnice in preverjanju spoznanj v luči evangelija. Znanje se lahko namreč uporabi za najhujše zločine ali pa nam pomaga pri opravljanju najbolj plemenitih del, je opozoril nadškof Zore.

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta objavljamo v celoti:

Dragi bratje in sestre. Lepo vas pozdravljam in vam izrekam dobrodošlico na začetku tega študijskega leta. Poseben pozdrav vam, ki ste pomladi ponosno in radostno sprejeli maturitetna spričevala, sedaj pa začenjate novo obdobje svojega človeškega zorenja in strokovne priprave na naloge, ki vam jih bo postavljalo življenje in ljudje. Naj bodo vaša študijska leta napolnjena z delavnostjo in z uspehi. Lep pozdrav tudi vsem študentom in študentkam, ki ste že dobro seznanjeni in sprijaznjeni s študijskimi zahtevami. Tudi vam naj študijsko leto prinese veliko novih spoznanj in zadoščenja.

V naši stolnici ob začetku akademskega leta pozdravljam tudi vse dekane in dekanje, prodekane in prodekanje, pa tudi vse profesorje in strokovne sodelavce naših fakultet. Zelo vam želim položiti na srce, da se vsako srečanje z vsakim študentom v predavalnici, v laboratoriju ali na izpitu spremeni v prizadevanje za celovito formacijo tega mladega človeka, kar vas bo spodbujalo pri znanstvenem delu in vas navdihovalo pri pedagoškem zanosu.

Pozdravljam tudi vse duhovnike, ki ste na kakršen koli način povezani s študenti. Vsem, študentom, profesorjem, duhovnikom in redovnikom ter redovnicam se zahvaljujem za trud, ki ga boste v tem letu vložili v osebno rast in v strokovno izpopolnjevanje.

Ko je bil papež Frančišek nedavno na obisku v Belgiji, je obiskal tudi starodavno univerzo v Louvainu. Zbranim je povedal, da je prva naloga univerze, s tem pa tudi prva naloga profesorjev in študentov, da si prizadevajo za celovito formacijo, da bodo ljudje dobili vsa orodja in vse znanje, ki je potrebno za razumevanje in razlago sedanjosti in za načrtovanje prihodnosti. Dobre univerze in dobre fakultete morajo biti prostor, ki v ljudeh budi željo po raziskovanju resnice in to v službi človeškega napredka. Na ta način, če uporabimo evangeljsko primerjavo, nastajajo kvas in luč in sol, ki človeštvu in življenju prinašajo novo kakovost.

Raziskovanje resnice je zahtevno. Vključuje tudi določen napor in vztrajnost. Franz Kafka je v eni svojih kratkih zgodb v pogovoru med dvema likoma povedal tole trditev: »Mislim, da se z resnico ne ukvarjate samo zaradi tega, ker je preveč naporna« (RAcconti, Milano 1990, 38).

Evangelij bo vaše znanje oplemenitil z ljubeznijo do ljudi.

Iskanje resnice je naporno, ker nas prisili, da stopimo iz sebe, da tvegamo, da si postavljamo vprašanja. Iskanje resnice nam pomaga, da širimo svoje meje, meje duha, meje srca in meje znanja. Z vsakim korakom na poti k resnici se naša obzorja širijo, pogled pa seže dalje in zaznava večje globine. Pravi iskalci resnice nikoli ne postanejo čreda, ki ne razmišlja s svojo glavo in nekritično sprejme slogane in gesla, ki jim jih pripravijo drugi, da jih kriče ponavljajo za drugimi in verjamejo, da s tem izražajo svoje mnenje in se borijo za prave stvari. V iskanju resnice mora biti človek večkrat sposoben tudi samohodstva, ki zahteva pogum, tvega korake v neznano in se ne boji priznati, da je bil njegov poskus zgrešen in da se je zmotil. Resnica namreč ni vata, v katero se zaviješ in te obvaruje vsakega udarca življenja, ampak je pot, dolga in naporna, ki kleše iz tebe človeka, ko od tebe počasi odpadajo utvare in sanjarjenja in postajaš nekaj, o čemer je spregovoril Oton Župančič: »Kuj me življenje, kuj! Če sem kremen, se zaiskrim, če jeklo, bom pel! Če steklo – naj se zdrobim!«

Iskreno vam želim, dragi bratje in sestre, dragi iskalci resnice, tisti, ki stojite za katedrom, in tisti, ki sedite pred njim, da bi to kovanje, o katerem govori pesnik, v vas prebujalo vedno nove strune, ki bi zvenele v razkošno harmonijo bogastva življenja. In sami veste, če strune ne zanihaš, molči. Če pa jo prebudiš, začne pripovedovati zgodbe in življenje zaradi nje postaja bogato. Ne bojte se tega kovanja, saj bo iz vas izvabilo vse vaše bogastvo.

Tukaj vas nagovarjam tudi kot kristjane. Zato je dragocen odlomek iz Pavlovega Pisma Galačanom. V njem smo mimogrede zasledili podatek, v katerem Pavel pove, da je potem, ko je doživel srečanje pred Damaskom in srečanje v Damasku – pred Damaskom srečanje s Kristusom, ki ga je vrglo na tla, v Damasku pa srečanje z občestvom Cerkve, ki mu je odprlo oči in ga sprejelo kot brata – »takoj odšel v Arabijo, potem pa sem se zopet vrnil v Damask.«

Kaj pravzaprav pomeni ta Arabija v Pavlovem življenju, na njegovi poti od človeka, ki je napredoval v judovstvu bolj kakor mnogi vrstniki v njegovem rodu in je prav posebej gorel za očetna izročila, v človeka, ki je prepotoval kopno in preplul morja, da je oznanjal evangelij Jezusa Kristusa. Kako je tisti, ki je prej preganjal kristjane, začel oznanjati vero, ki jo je nekoč zatiral.

Pavel je bil vrhunsko izobražen človek svojega časa. Pri učitelju Gamalielu se je naučil vsega, kar mu je najboljši učitelj postave mogel dati. Sedaj pa je v njegovo življenje stopilo veselo oznanilo in Pavel je bil izbran kot pripravna posoda, da ponese Božje ime med pogane in kralje in Izraelove sinove.

V Arabiji je moral Pavel vse, česar se je naučil v grškem okolju svojega domačega mesta Tarza in česar se je naučil kot odličen študent pri Gamalielu, premisliti v luči, ki sta jo v njegovo življenje prinesla Kristus in njegov evangelij. Kajti Pavel se je ves, z vsem svojim znanjem in z neizmerno gorečnostjo želel izročiti Kristusu. Da bi mogel v polnosti postati Kristusov, je moralo vse, kar je znal, skozi prizmo Jezusovih besed. To ga je usposobilo, da je znal nagovarjati svoje rojake Jude, s svojo besedo se je znal približati Grkom v Atenah, in jim oznanjati Kristusa, in to križanega. V resnici pripravna posoda, skovana iz njegove judovske preteklosti in grške kulture, nadvse pripravna posoda za oznanjevanje evangelija.

K temu, dragi bratje in sestre, želim nocoj povabiti tudi vas. Ni treba v Arabijo, nikakor ne. Pač pa vas povabim, da vsa spoznanja, ki vam jih bodo posredovali vaši profesorji, pa tudi vsa spoznanja, do katerih se boste dokopali sami s svojim trudom in vztrajnostjo, preverite v luči evangelija. To seveda ne pomeni, da boste skozi evangeljske pripovedi preverjali, če so matematični izračuni pravilni, če fizikalna pravila veljajo – ne gre za preverjanje, če je dva in dva res štiri in če je molekula voda res sestavljena iz dveh vodikovih in enega kisikovega atoma.

Boš v svojem poklicnem življenju obrnjen vase, zaprt v svoj neizmerni jaz in boš znanje zlorabljal za večanje svoje koristi, ali pa te bo znanje odpiralo za sočloveka; da boš kot strokovnjak katerega koli področja razmišljal, kako bi lahko izboljšal življenje in razmere ljudi okoli sebe, ali pa posameznika, ki zaupa v tvojo pomoč.

Za nekaj drugega gre. Dokler vse znanje, če smem tako reči, stoji samo zase, toliko časa ga lahko uporabimo za zelo različne namene. Znanje se lahko uporabi za najhujše zločine ali pa nam pomaga pri opravljanju najbolj plemenitih del. Gre za vprašanje, kako boš ti, dragi človek, ki boš jutri inženir, zdravnik, predavatelj, gospodarstvenik, politik – sami naštevajte dalje – kako boš ti uporabljal znanje, ki ga boš pridobil. Boš v svojem poklicnem življenju obrnjen vase, zaprt v svoj neizmerni jaz in boš znanje zlorabljal za večanje svoje koristi, ali pa te bo znanje odpiralo za sočloveka; da boš kot strokovnjak katerega koli področja razmišljal, kako bi lahko izboljšal življenje in razmere ljudi okoli sebe, ali pa posameznika, ki zaupa v tvojo pomoč. Vidite, zato boste morali znanje prečistiti z evangelijem. Evangelij bo vaše znanje oplemenitil z ljubeznijo do ljudi.

Zato vas povabim, da se v tem letu v vašem življenju izmenjujeta Marta in Marija iz današnjega evangeljskega odlomka. Ena polna dejavnosti, tisoč opravil jo zaposluje – tako zelo je pridna in delavna, da zaradi tega postane slabe volje in jo nekoliko strese tudi na Jezusa. Druga umirjena, sedi pri Jezusovih nogah, kakor so pri nogah učiteljev v tistem času sedeli učenci, in željno pije njegovo besedo. Naj se tudi v vaših dnevih izmenjujeta živahna delavnost in trenutki, v katerih boste obsedeli pri Jezusovih nogah in ga poslušali. Na ta način boste spoznavali, kako delavnost in hitenje spremeniti v dobro ljudi. Jezus je namreč odrešenik.

Izročimo to leto študija Božji Materi Mariji, ki je bila odlična učenka svojega Sina. In kako se je učila! Vse, kar ni razumela, je shranila v svoje srce in premišljevala. Naj tudi vam pomaga do takšnega učenja. Amen!