Ko ti nekdo v resnici prisluhne...

Cerkev na Slovenskem | 19.09.2024, 13:51 Marjana Debevec

V pripravi na zadnje zasedanje sinode o sinodalnosti, ki bo oktobra potekalo v Rimu, se je v sredo, v uršulinskem samostanu v Ljubljani zbrala pisana druščina: večinoma smo bili laiki, dejavni na zelo različnih področjih življenja Cerkve in iz različnih škofij, mladi in zrelejših let, ženske in moški, pa tudi redovniki, redovnice, nekaj duhovnikov in škof Maksimilijan Matjaž, ki je slovenski delegat za sinodo.

Po besedah škofa Matjaža sinoda ni nekaj novega. »To gibanje za prenovo v Cerkve ima tokrat v ospredju osredotočiti se na bistvo krščanstva ali pa Cerkve kot skupnosti, kot občestva, v katerem so člani povezani pred skupnim izzivom, kako živeti krščanstvo, kako živeti temeljne krščanske vrednote in jih potem oznanjati.«

Namen Cerkve po papeževih besedah namreč ni čuvati svoj nauk, v tem primeru bi po besedah škofa Matjaža ostali v binkoštni dvorani, ampak najprej prositi Svetega Duha za Njegovo navzočnost in potem to izkušnjo novega življenja, ki smo ga prejeli, oznanjati naprej.

Gostoljuben dom

Si predstavljate, da vas nekdo v resnici, s srcem posluša, brez da bi imel vnaprej pripravljen odgovor? To je eden od temeljev sinodalnega procesa, ki se je začel leta 2021. To je tisto, kar ustvarja Cerkev kot gostoljuben dom, kjer se čutimo sprejete, kjer lahko sodelujemo in potem prevzamemo tudi odgovornosti. In to je pot Cerkve, na katero nas vabi papež Frančišek.

Na srečanju smo po skupinah razpravljali o treh ključnih tematikah delovnega dokumenta za sinodo. Vendar je bila bolj kot sama vsebina pogovorov pomembna oblika, ki je že neke vrste revolucija v Cerkvi: vsak je imel na razpolago enak čas kot drugi, drug drugega smo pozorno, s srcem poslušali in si nato podelili, kaj nas je pri drugih nagovorilo.

Čutila se je velika želja, da bi kot Cerkev postali bolj gostoljuben dom, v katerem se resnično znamo poslušati, se tega znova naučiti; Cerkev , v kateri ne bo tekmovalnosti med skupinami in župnijami, ampak podelitev tako materialnih kot tudi drugih dobrin (na primer pričevanj, znanja, načina dela z mladimi,...).

Voditelji?

Seveda se ob tem pojavlja nujna potreba po formaciji in oblikovanju voditeljev manjših občestev in pa iskanju ljudi, ki bodo pripravljeni spremljati druge (na primer skupine, ki so še posebej ranljive, mlade, mlade zakonce,...). Za vse to pa je po prepričanju udeležencev srečanja potrebno spreobrnjenje srca k izviru, k Jezusu in k občestvu med nami.

Uvod v celotno srečanje je bila molitev, saj smo se zbrali v goreči želji, da bi znali prisluhniti Svetemu Duhu in ne našim samo človeškim željam.

Znova smo doživeli, da so sklepi, ki smo jih sprejeli kot naši predlogi škofu Maksimilijanu za sinodo, pravzaprav izraz Njegove navzočnosti med nami in ne toliko enega ali drugega udeleženca. Dan smo sklenili z molitvijo in željo, da se mogoče še kdaj srečamo in se na takšen način soočimo s konkretnimi izzivi naše krajevne Cerkve.

Kako bi Cerkev postala kraj, ki privlači?

Vtisi navzočih so izražali veselje, da smo se srečali in si najprej prisluhnili med seboj. Janez Meden, ki deluje na področju pastorale mladih in vodi portal Luč.si je povedal, da mu je bilo lepo videti toliko ljudi, ki jih sicer na videz pozna iz Cerkve, ali iz medijev.

»In ko jih vidiš v živo, doživiš, da je Cerkev res prišla skupaj nekaj povedati. Iz vseh teh pogovorov zaznavam, da je sinoda v bistvu to, da nas začne zanimati drug za drugega; da nas začne zanimati, zakaj ti tako razmišljaš, kaj razmišljaš, kaj doživljaš, česa si se naučil, kam tebe Jezus pelje. In tako bo Cerkev avtomatsko postala kraj, kamor ljudje radi pridejo, ker nas zanima zanje.«

Ljudje so se prvič začeli pogovarjati med seboj

Škofije so se sinodalnega procesa lotile na različne načine. V mariborski nadškofiji so po dolgem premisleku in razločevanju razumeli, da morajo začeti od spodaj, pri ljudeh na župnijah. Zato so vsem skupinam poslali predloge za sinodalne pogovore, je povedala Darja Kalamar Frece.

»Od pevskega zbora, gospodinj, fizičnih delavcev, katehetov in vsem skupinam, ki obstajajo na določeni župniji, in od tam smo dobivali odzive nazaj na škofijo.« Presenečeni so bili na tem, da so se nekateri ljudje prvič začeli resnično pogovarjati med seboj.

Od sinode pričakuje veliko, že zdaj pa opaža veliko pozitivnega v Cerkvi na Slovenske. »Vidim, da so skupine, da so župnije, ki res dihajo. In če bo sad sinode, da se bodo majhna občestva začela še bolj združevati, da bodo res dihala Kristusa, mislim, da je to en velik korak. Tudi če se bo nekaj majhnega zgodilo nekje, je bila sinoda že izvršena.«

Ujelo me je v mojih pomanjkljivostih

Eden od temeljev sinodalnega gibanja je najprej v resnici prisluhniti drug drugemu. Matej Cepin iz Socialne akademije je prepričan, da lahko na dolgi rok to prinese nekaj novega in sicer, da bomo postajali vedno bolj eno.

»Mi se sploh ne zavedamo, v kako individualističnem svetu živimo; koliko vsak od nas razmišlja v konceptu: jaz, meni moje, ne pa: mi skupaj, naše, nam, od nas, za nas in tako naprej. Mi teh kolektivnih kategorij sploh ne znamo več uporabljati, ker so bile v bližnji preteklosti zlorabljene in imamo do njih še malo odpora.

Ampak tudi sam sem bil v različnih skupinah: ali je bila to mladinska skupina v stolnici v devetdesetih letih, ali so bili to skavti na prehodu iz starega v novo tisočletje, ali je to Exodus bratovščina v zadnjih treh letih, ali zakonska skupina.

Povsod sem doživel skupino, ki me je ujela v mojih pomanjkljivostih in me dopolnila, kot se dopolni sestavljanka. Čudovit občutek je, ko si iz varnosti upaš iti naprej, upaš biti pogumen. To pa je tisto, kar tudi Jezus želi od nas,« je prepričan Cepin.

Sanjam...

Česa pa si škof Maksimilijan Matjaž želi po sinodi? »Sanjam o tem, da bi se res lahko kot svobodni Božji otroci čutili povezani v naša Cerkvena občestva. Pri nas je še velik tabu govoriti o Božji, o svetih stvareh, o novem življenju na ravni vsakdanjih pogovorov med ljudmi.

Želim si, da bi bila ta resnica, ki jo obhajamo v zakramentih, še posebej pri sveti maši, res vir za konkretna, živa občestva. In vidim, da je sinodalno dogajanje pri tem lahko v pomoč, ker se vedno znova opozarja, kje se nam zatika v dialogu, kje se nam zatika v poslušanju, kaj so bistvene in kaj so manj bistvene stvari.

Zdaj, ko je manj vernikov in manj duhovnikov, ni rečeno, da bo manj dejavnih in živih občestev. Samo določene premike bomo morali narediti v glavi in k temu nas spodbuja sinoda.«
Opozoril je tudi, da smo v Sloveniji še vedno zelo lokalno zaznamovani, gremo v svojo domačo cerkev, in potem smo vse opravili. Nekateri gredo celo samo v svojo podružnično cerkev, kamor so hodili že njihovi predniki.

»Če pa tega ni, potem pa ne čutim več potrebe, da bi šel v cerkev. To bomo morali s skupnimi močmi premagati, pokazati na večje vrednote, ki nas povezujejo. Če je duhovnikov manj, bo manj krajev, kjer bo duhovnik navzoč, po drugi strani pa bo potreba vernikov, ki bodo začutili to srčiko, moč in ogenj evangelija, tem večja in bodo tako tudi neki strahovi, oziri in navade odpadle in bodo rekli, da se lahko odpeljejo tudi drugam v cerkev,« je dejal škof Matjaž, ki si kot sad sinode želi tudi poglobljenosti v krščanski sinovski identiteti.

Kaj se bo dogajalo oktobra v Rimu?

Sinoda o sinodalnosti bo v Rimu potekala od 2. do 27. oktobra. Udeleženci se bodo že dva dneva prej zbrali na duhovnih vajah, ob koncu katerih bo 1. oktobra zvečer papež Frančišek v vatikanski baziliki vodil spokorno bogoslužje. Na njem bodo pričevale tri osebe, žrtev zlorabe, žrtev vojne in žrtev brezbrižnosti pred dramo migracij. Ob sklepu bodo obžalovali grehe Cerkve, ki jih bodo tudi posebej poimenovali. Med novostmi letošnjega zasedanja bodo štirje forumi, odprti za javnost. Pripravljajo pa tudi ekumenski večer. Tilen Čebulj iz Katoliške mladine je povedal, da se bo tej molitvi pridružila tudi Cerkev na Slovenskem s taizejsko molitvijo.