Kakšna je Cerkev na Slovenskem na pragu novega pastoralnega leta?

Komentar tedna | 27.09.2024, 14:26 Matej Cepin

Začetek šolskega leta je vedno čas prehoda, čas novega ritma, novih poudarkov in tudi čas načrtovanja. To najbolj občutimo starši šoloobveznih otrok in pedagoški delavci, pozna pa se tudi pri mnogih drugih poklicih.

V Cerkvi na Slovenskem se pastoralno leto običajno začne s pastoralnimi tečaji. Gre za poldnevne dogodke, praviloma organizirane v vseh šestih škofijah, ki se jih udeležujejo predvsem duhovniki, v manjši meri pa tudi drugi pastoralni sodelavci.

V čast mi je bilo, da so odgovorni k izvedbi letošnjih pastoralnih tečajev povabili Socialno akademijo. September je bil zato zame, pa tudi za s. Andrejo Godnič in Benjamina Siterja, ki sem ju povabil k izvedbi, mesec mnogih srečanj in mnogih poti. Na Mirenskem gradu, v Kančevcih, v Ljubljani, Novem mestu in Celju smo se srečali z okoli 300 duhovniki in laiškimi sodelavci iz vseh šestih škofij.

Z vami bi rad podelil nekaj svojih opažanj o tem, v kakšni kondiciji Cerkev na Slovenskem vstopa v novo pastoralno leto.

Kaj opažam?

Vzdušje med duhovniki in pastoralnimi sodelavci je od škofije do škofije zelo različno. Opažam, da slovenski katoliški prostor ne deluje kot eno ampak vsaka škofija razvija svoje tradicije, svoj stil vodenja in svoje pristope pri soočanju s pastoralnimi izzivi.

Vzdušje zaznamuje tudi dejstvo, da številke padajo. Da je krstov manj, kot jih je bilo pred 10 leti. Na ta pojav pa se različni ljudje odzivajo različno. Med udeleženci je seveda zaznati zaupanje, da bo Cerkev, čeprav morda majhna, preživela do konca časov. To mnogim vliva upanje in mirnost, marsikoga pa tudi pasivizira, češ: »Tako pač je. Nič se ne da storiti.«

Zaznati je tudi upadanje števila aktivnih duhovnikov. Ob obiskih sem doživljal sprijaznjenost duhovnikov z dejstvom, da bodo na stara leta dobivali še več nalog, obenem pa tudi sprijaznjenost s svojimi omejenostmi, da pač vseh nalog ne bodo mogli enako kakovostno opravljati.

Tako se dogaja opuščanje dejavnosti, ki ni več zgolj namensko, torej z namenom, da bi duhovniku več časa ostalo za bistvene stvari, ampak je neizbežno, ker ima dan pač le 24 ur.

Opažam pomanjkanje velikih načrtov. Če se je pred nekaj leti med duhovniki še govorilo, da se načrtov, ki so bili zastavljeni, ne izvaja, se zdaj o tem niti ne govori več. Velikih načrtov in njihovega izvajanja se niti ne pričakuje. Čeprav so nekatere škofije dokaj jasno zapisale svoje vizije in pastoralne prioritete, se mnogi duhovniki pri snovanju vizije in prioritet počutijo popolnoma prepuščeni sami sebi. Ne čutijo, da bi jim kdo kril hrbet.

Opažam tudi sprijaznjenje z mnogimi izgubljenimi družbenimi bitkami. Evtanazija, posvajanje otrok v istospolne družine, padanje standardov demokracije, zavajajoča medijska poročanja ... zdi se, da noben udarec s strani politike ali širše družbe ne bi bil več presenečenje. Opažam občutek, da smo se že »vsega navadili.«

Kljub temu pa opažam tudi mnogo duhovnikov s pristnim veseljem. Takšnih, pri katerih v pogovoru zaznaš, da jim ni vseeno za to, kam gresta Cerkev in svet, a je vir njihovega veselja vendarle globlje. In so dovolj prosojni, da ta vir pride tudi na dan.

Kako si to razlagam?

Cerkev v Sloveniji je v zadnjih treh desetletjih, kar jo pozorneje spremljam, zagotovo naredila kar nekaj napak. In današnje stanje je posledica teh napak. A zdi se, da te napake vendarle ne razložijo sedanjega stanja v celoti. Da gre za nekaj globljega, zaradi česar so časi za Cerkev težki.

Papež Frančišek govori, da nismo le v dobi sprememb ampak celo v spremembi dobe. Gre za tezo, da je intenzivnost sprememb v tem času tako velika, kot se to zgodi le vsakih nekaj sto let.
Sam še nisem toliko star, da bi to lahko z gotovostjo potrdil. A kot nekdanji inženir računalništva, ki ga zanima tudi sociologija, v zadnjih 30 letih že na tehnološkem področju opažam velikanske spremembe. Ne gre za spremembe, ki bi zgolj izboljšale našo učinkovitost, kot na primer avtomobili, ki danes vozijo nekajkrat hitreje kot pred 100 leti, v osnovi pa so podobni.

Svetovni splet in mobilna telefonija popolnoma na novo opredeljujeta naše medsebojne odnose. Dobivamo čisto nove načine, kako se družimo, kako nakupujemo, kako se obveščamo, kako ustvarjamo javno mnenje. Robotizacija ukinja delovna mesta, a takšnim premikom smo bili priče že večkrat v zgodovini. Umetna inteligenca pa prvič v zgodovini reže tudi delovna mesta srednje in višje izobraženih.

Gre torej za tehnološke spremembe, katerih posledice so tudi spremembe temeljnih paradigem, naših mentalnih zemljevidov, ki oblikujejo naša mišljenja.

Si predstavljate, kaj teza o spremembi dobe pomeni za Cerkev, če je ta resnična? Zagotovo to, da bodo strukture čez 20 ali 30 let popolnoma drugačne, kot so danes. Tudi tiste, ki obstajajo že stoletja.

In kaj storiti? Kako naprej?

Poklicani smo k spreminjanju načinov našega delovanja. Kakšen jezik govorimo? Kakšne vrste dogodkov pripravljamo? Za katere ciljne skupine? Kateri nove poklicanosti se rojevajo znotraj Cerkve?

Govorim o inovacijah, pri katerih pa je vedno potrebno biti pozoren na razmerje med starim in novim. Preveč starega ne pripelje nikamor, preveč novega pa zruši tudi tisto, kar je delovalo.
In ... če gre res za spremembo dobe, se Cerkev ne sme zgolj enostavno nadgrajevati. Potrebno je zaorati globlje. Iti k bistvu. Včasih tudi povsem na brezpotje oz. k izviru. Novo se bo rojevalo le, ko bomo spreobračali staro in se pustili navdihniti Božji besedi. V časih, ko načrtovanje zaradi velikih sprememb ni več tako učinkovito, se mi kaže, da prav Božja daje navdihe, pogum in gotovost. Potrebno si je dovoliti poskusiti, narediti tudi kakšno napako. Biti buden in vedeti, da nikdar nismo na koncu, da bodo spremembe vedno potrebne.

Pomen sinode in Stične mladih

O vsem tem govori tudi sinoda. Ta sicer, vsaj v Sloveniji, ne odmeva toliko, kot bi bilo glede na menjavo časov smiselno. Vidimo jo kot nekaj, kar bi lahko razrahljalo naše vezi s plemenito preteklostjo. Kot nekaj, kar bolj ruši kot pa gradi... A ni to. Sam jo vidim kot pot k izviru, k poslušanju Božje besede, iskanju skupnosti in predajanju Božji volji.

V preteklem tednu pa je po Sloveniji odmevala tudi Stična mladih. S sodelavko sva na tisto sončno soboto tam izvajala delavnico o odnosu katoličanov do civilne družbe in politike. Opazovala sva veliko zavzetost mladih za razpravljanje o prihodnosti. Opazovala sva tudi njihovo veliko željo po sledenju Božjemu klicu. Po iskanju prave poti, tako zase osebno kot tudi za Cerkev in družbo.

Toda: na kakšne načine so mladi povabljeni k prenavljanju Cerkve? Koliko nas, ki smo v 2. ali 3. generaciji, jih sliši in jim v iskrenem dialogu pusti vsaj delno preoblikovati svoj pogled na svet?
Ne mislim, da moramo njihovo mnenje vzeti kot suho zlato. So pa mladi kot lakmusov papir. Nazorno kažejo, v kakšnem svetu živimo. Kdor pri načrtovanju prihodnosti Cerkve ni v pristnem dialoškem stiku z mladimi – ne le, da mladim služi – da je z njimi v pristnem dialogu – ta verjetno ne bo naredil dovolj dobrega načrta.