Evropa, Evropska unija | (foto: Pixabay)
Obrobna vzhodna Evropa
Komentar tedna Dr. Jernej Letnar Černič
V torek je na Novi univerzi potekala zanimiva debata v okviru Akademskega foruma z naslovom »Je vzhodna srednja Evropa še posebej nagnjena k neliberalizmu?«. Na forumu, ki ga je vodil Matej Avbelj, sta nastopila veleposlanik Leon Marc in Ivan Kalmar, profesor na Univerzi v Torontu.
Oba gosta sta v zadnjih letih izdala knjigi o neliberalizmu v srednji Evropi.
Marc je lansko leto izdal knjigo v angleščini z naslovom »Illiberal Europe: Eastern Europe from the Fall of the Berlin Wall to the War in Ukraine« (»Neliberalna Evropa: Vzhodna Evropa od padca berlinskega zidu do vojne v Ukrajini«).
Kalmar pa je leta 2022 izdal knjigo v angleščini z naslovom »White But Not Quite: Central Europe's Illiberal Revolt« (»Bela, vendar ne povsem: Srednjeevropski neliberalni upor«). Oba avtorja sta v knjigah in na predavanju izpostavila kontekst obrata proti liberalnim vrednotam v vzhodni Evropi v zadnjem desetletju ali dveh.
Naslov foruma je bil namenoma provokativen, saj številni akademiki in drugi komentatorji trdijo, da je neliberalizem še posebej prisoten v vzhodni srednji Evropi. To je tudi teza številnih politikov iz zahodnoevropskih držav. Ivan Kalmar se je v razpravi vprašal, zakaj evropski Zahod ni sprejel evropskega Vzhoda kot enakovrednega partnerja, temveč zgolj kot periferijo elite in priložnost za širitev trgov za zahodnoevropska podjetja. Oba gosta sta se strinjala, da neliberalizem ni posebej značilen za vzhodno srednjo Evropo, saj so razlogi za njegov vzpon podobni po vsej Evropi. Te razloge lahko najdemo v poglabljanju dohodkovne in premoženjske neenakosti prebivalstva ter v posledičnem izginjanju srednjega razreda.
Različne oblike in izraze neliberalizma zato najdemo tudi v južni, zahodni in severni Evropi, kar potrjuje vzpon skrajno levih in desnih strank od Portugalske do Nizozemske. Kalmar je teoretično utemeljil diskriminatoren oziroma celo rasističen odnos Zahoda do Vzhoda s pomočjo teorije postkolonializma. Vzhodna Evropa zato ni bolj nagnjena k neliberalizmu kot druga obrobna območja Zahoda.
Res je, da je velik del evropskega Vzhoda po demokratizaciji zavračal in še zavrača nauke in nasvete politikov ter strokovnjakov iz zahodnoevropskih prestolnic, ki so odkrivali »novo« Evropo. A kaj, ko so redko poslušali želje in upoštevali skrbi lokalnega prebivalstva. Zakaj bi, saj mora periferija vedno poslušati nasvete iz »pravega« dela Evrope.
Zato se lahko vprašamo, zakaj evropski Vzhod pogosto zavrača liberalne vrednote in načela evropskega Zahoda, kot sta ustavna demokracija in vladavina prava?
Morda prav zato, ker evropski Zahod pogosto obravnava evropski Vzhod neokolonialistično in pokroviteljsko. Dovolj je, da si ogledamo nekaj poročil javnih televizij večjih zahodnoevropskih držav, da ugotovimo, da se za marsikaterega Zahodnoevropejca EU konča na mejah nekdanje železne zavese.
Ko spremljamo počasno oblikovanje novega mandata Evropske komisije, si mnogi želijo, da bi bil njen mandat bolj enakovreden, spoštljiv in strpen ter da bi prisluhnil težavam običajnih ljudi v perifernih delih Evrope, tako na Zahodu kot na Vzhodu.
