Ne vem, kaj sem čakal več kot deset let!

Rok Mihevc je osem dni strrnil v naslednje vrstice:

Ne vem, kaj sem čakal več kot deset let. Namreč, da sem se le udeležil radijskih počitnic. Priznam, do zdaj sem se vedno izgovarjal, da pač ne gre. Najprej sem imel za izgovor študij, kasneje sezonsko delo doma zaradi košnje, državno folklorno srečanje ali pa sem že našel kaj "prepričljivega”. Skoraj vsakoletna prigovarjanja do zdaj niso obrodila sadov, letos so vendarle jih. In niti za sekundo mi ni žal, da junijske poletne dni preživljam v družbi super sodelavcev, vodičev in voznikov, predvsem pa seveda najboljših in najbolj srčnih počitnikarjev.

Prva trema na avtobusu je minila, še preden smo prišli do madžarske meje. Drugače niti ne gre, širokosrčnost počitnikarjev te čisto razoroži in še tisti največji dvomi se izkažejo za brez osnove. In na koncu ugotoviš, da je pravzaprav največji stres radijskih počitnic razdeljevanje počitniških majic. Nikoli ne bom pozabil hvaležnih pogledov, da smo drugi radijski večer našo domovino prinesli v Romunijo. Ko smo radijci pred vhodom v dvorano stali v “špalirju” in počitnikarje pričakali z vriskom, kruhom in soljo po staroslovanski navadi, so se oči svetile in nasmeh risal do ušes. In ni bilo treba veliko. Samo nekaj listov A4 formata in kovček, poln slovenskih noš. No, za piko na i smo radijci še zaplesali splet belokranjskih plesov.

Moj oseben pogled vam najbolje pokažem skozi fotografije. Poglejte si jih v albumu na radijskem Facebooku. Radijskih počitnic še konec ni, pa se že veselim naslednjih. Gotovo se uspem prepričati. 😊