Rok Mihevc in vodniki | (foto: Rok Mihevc)
Ne vem, kaj sem čakal več kot deset let!
Slovenija | 16.06.2024, 15:08 Alen Salihović Rok Mihevc
Obisk Bukarešte je bil osrednji del osmega dne 22. radijskih počitnic. Sveto mašo smo imeli v cerkvi sv. Križa in tako podprli tamkajšnjo katoliško skupnost. 87 odstotkov Romunov je pravoslavne veroizpovedi, medtem ko je katoličanov 7 odsotkov: eno skupino predstavljajo grkokatoliki bizantinskega obreda – združeni z Rimom od leta 1700 – s približno 738.000 verniki, ki govorijo romunski jezik, drugo pa katoličani latinskega obreda, ki govorijo romunski, madžarski, nemški, poljski ali slovaški jezik.
Odnosi med skupinama so dobri, tudi plenarna zasedanja škofovskih konferenc potekajo skupaj. Poleg njih obstaja še majhna skupnost armenskega obreda. V času preganjanja je v diaspori nastala močna romunska grškokatoliška skupnost – tako v Severni Ameriki kot tudi v zahodni Evropi. Za pastoralno oskrbo slednje je papež Frančišek imenoval apostolskega vizitatorja Cristiana Dumitruja Crisana.
Rok Mihevc je osem dni strrnil v naslednje vrstice:
Ne vem, kaj sem čakal več kot deset let. Namreč, da sem se le udeležil radijskih počitnic. Priznam, do zdaj sem se vedno izgovarjal, da pač ne gre. Najprej sem imel za izgovor študij, kasneje sezonsko delo doma zaradi košnje, državno folklorno srečanje ali pa sem že našel kaj "prepričljivega”. Skoraj vsakoletna prigovarjanja do zdaj niso obrodila sadov, letos so vendarle jih. In niti za sekundo mi ni žal, da junijske poletne dni preživljam v družbi super sodelavcev, vodičev in voznikov, predvsem pa seveda najboljših in najbolj srčnih počitnikarjev.
Prva trema na avtobusu je minila, še preden smo prišli do madžarske meje. Drugače niti ne gre, širokosrčnost počitnikarjev te čisto razoroži in še tisti največji dvomi se izkažejo za brez osnove. In na koncu ugotoviš, da je pravzaprav največji stres radijskih počitnic razdeljevanje počitniških majic. Nikoli ne bom pozabil hvaležnih pogledov, da smo drugi radijski večer našo domovino prinesli v Romunijo. Ko smo radijci pred vhodom v dvorano stali v “špalirju” in počitnikarje pričakali z vriskom, kruhom in soljo po staroslovanski navadi, so se oči svetile in nasmeh risal do ušes. In ni bilo treba veliko. Samo nekaj listov A4 formata in kovček, poln slovenskih noš. No, za piko na i smo radijci še zaplesali splet belokranjskih plesov.
Moj oseben pogled vam najbolje pokažem skozi fotografije. Poglejte si jih v albumu na radijskem Facebooku. Radijskih počitnic še konec ni, pa se že veselim naslednjih. Gotovo se uspem prepričati. 😊
