Marjan Bunič | (foto: Rok Mihevc)
Pohabljene besede
Naš pogled Marjan Bunič
Saj veste, naši komentarji običajno odražajo dve stvari – nekaj lepega, kar kipi v našem srcu in bi rado kipelo še kje drugje, ali pa bolečino, ki se enostavno prelije preko roba. Pri meni gre tokrat za slednje.
Danes bom govoril o njej, ki je izvor vsega, saj je bila že na začetku. Je temelj vsakega našega koraka, naših misli in dejanj. Gradnik spominov, ogledalo sedanjega trenutka in osnova vizije prihodnosti. Brez nje ni ničesar. Vse, prav vse na tem svetu želimo ujeti vanjo. Vanjo prevajamo celo zvoke, šume, glasbo ...
To je beseda. Beseda daje smisel, daje pomen, daje življenje ... ali pa vse to jemlje. Tako je lahko močna, tako je lahko mogočna.
Bili so časi, ko mnogi niso imeli pravice do nje. Takrat je bila daleč od ljudstva. Bili so časi, ko je bila v lasti redkih posameznikov. In ti so jo dostikrat izkrivljali, maličili, si jo prilagajali in podrejali. A slej ko prej, na tak ali drugačen način, se je le izvila iz objema samodržcev in prišla do množic, ki so jo željno pograbile. Besedo. In zdaj je čas, ko jo imamo vsi. To je tudi eno od meril sodobne demokracije.
Včasih je imela beseda smisel, imela je pomen in dajala je življenje. Zdaj se zdi, da to niso več njene osnovne karakteristike. V sodobni demokraciji je namreč najpomembneje, da jo vsak ima in da jo lahko izmenjuje na vsakem koraku, ob vsaki priložnosti in na vsako temo. Sploh ni več tako pomembno, če ima smisel, če ima pomen ali če daje življenje, pomembno je le, da je, saj potem tudi prinašalec besede je. Drugače ga ni. Sodobne okoliščine tako človeka vsak trenutek izzivajo, da jo vrže v svet. Besedo. Kjer koli, kadar koli in kakršno koli. Žal. In to zadnje me zelo vznemirja.
Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!
Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj 'rabijo' in ne 'potrebujejo', 'zmagujejo nasprotnike' namesto 'premagujejo', 'ne rabijo priti' namesto 'jim ni treba priti', 'brez da bi vadili' namesto 'ne da bi vadili', začenjajo 'z gradnjo', potrjujejo 'kvaliteto', skrivajo pred 'otroci', štejejo 'procente' ... Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!
Vsem, ki se vam ne sanja, o čem govorim, dajem odvezo nadaljnjega poslušanja oziroma branja, saj morda res nima smisla. Vsem, ki vas je ob prej omenjenih izrazih vendarle stisnilo v želodcu, pa sporočam, da niste sami. Niste, čeprav se včasih tako zdi.
Ja, včasih se celo zdi, da so se reševalne enote, ki naj bi besedo zdravile, tudi same okužile. Ko celo strokovnjaki jezikoslovci blagoslovijo rabo podčrtaja v besedilih, ki naj bi tako bolj vključevala vse spole, pri tem pa izpred oči izgubijo dejstvo, da slovnični spol besed pač nima nobene zveze s spolom v naravi, potem je jasno, da se jeziku slabo piše. Slovnični spol je slovnična kategorija, ki je mnogokrat popolnoma neodvisna od dejanskega spola. Slovnični spol imajo celo predmeti, pojmi. Tako je npr. 'zbor' moškega spola, čeprav gre morda za žensko zasedbo, 'skupina' pa je ženskega spola, čeprav gre morda za druščino možakarjev. Pa saj tudi tega najbrž nima smisla razlagati ...
Zelo me boli dejstvo, da bodo mnoge pohabljene oblike besed, ker so pač neusmiljeno prepuščene človeškemu neznanju, malomarnosti in »neodnosu«, kmalu postale norma, če bodo le dovolj časa vztrajale med uporabniki. In to niti ni preveč težko, ker je takšnih uporabnikov, ki nimajo znanja, odnosa in so malomarni, zelo veliko. Žal. Temu rečejo množična oziroma splošna raba. Saj poznate: ko je nek izraz, čeprav je napačen, dovolj dolgo v živem jeziku, postane najprej sprejemljiv, potem pa počasi tudi predpisan.
Seveda vem, da je vsak jezik živ organizem in se kot tak spreminja ter razvija, pa vendar bi bil precej bolj zadovoljen, če vlečna sila teh sprememb ne bi bila malomarnost, pomanjkljivo znanje ali neodnos. Tako ima človek občutek, da gre razvoj vedno bolj »v minus« namesto »v plus«.
Še bolj pa me vznemirja, kaj se dogaja z vsebino besede. Nekdaj ji je težo dajala resnica, ki jo je nosila.
Še bolj pa me vznemirja, kaj se dogaja z vsebino besede. Nekdaj ji je težo dajala resnica, ki jo je nosila. Zdi se, da ob poplavi besed, ki jih spuščamo v naše okolje, te sploh nimajo več časa dozoreti, docveteti, ampak jih v razgovorih, v mnenjih, še najraje pa v skritem zavetju forumov bruhamo nedonošene, nedomišljene, nezrele ... Samo da so. Ker potem smo tudi mi. Z besedo dobimo veljavo. Še posebno s tisto besedo, ki napade, ki raztrga in uniči. Kajti tudi takšna nedomišljena, brezvredna ima to moč. Da uniči. Občutiti tako moč pa je zelo zapeljivo.
Ko mi je ob branju forumov postalo slabo, sem jih pač nehal brati. Čemu bi se mučil in vznemirjal, če si lahko kupim mir z ignoriranjem in s prepričevanjem, da je anonimna nezrela, nemoralna, škodoželjna forumska druščina pravzaprav zelo majhna in v manjšini. A vendar ta spletna retorika vedno bolj mezi v življenje in prodira v naše odnose, vznemirja, grozi, ščuva in ruši ... Nedonošena in nedomišljena jezdi na valovih moči ter se hkrati ne zaveda vseh posledic, ki ostajajo za njo. Angleži niso kar tako oblikovali ljudskega reka: »Manj besed, manj škode.«
Konec julija bo minilo 80 let od smrti francoskega pisatelja in pilota Antoina de Saint-Exuperyja, ki je v svoji pravljici Mali princ položil lisici v usta tudi tele resnične besede: »Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico ...«
»Odgovoren sem za svojo vrtnico ...« je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil ...
Kakšna močna spodbuda: Odgovorni smo za vsako svojo besedo. Naj prav vsaka nosi resnico, naj gradi življenje ... in naj ne bo pohabljena.
