Kje počiva Bog?

Komentar tedna | 05.07.2024, 14:47 s. Emanuela Žerdin

Ko smo z najmlajšimi veroučenci brali prve strani Svetega pisma o stvarjenju sveta, so ta mali na koncu postavili zanimivo vprašanje: Kje pa Bog počiva? Kajti v čudovitem filmskem prikazu nastanka sveta, piše, da je sedmi dan Bog počival. In otroke je zelo zanimalo, kje naš Bog počiva.

Torej – kako odgovoriti na otroško preprosto vprašanje: Kje počiva naš Bog sedmi dan, ko nima nič za delati? Ko sem jih vprašala nazaj, kaj oni mislijo, so eni odgovorili, da nekje z daljnogledom občuduje svoj ustvarjeni svet; drugi da je zaspal v prijetni senci v rajskem vrtu; tretji, da se je igral z vsemi živalmi, saj te še niso bile niti malo nevarne. In vsi so imeli prav!

Bog, ki miruje, ki počiva, ni podoben spečemu Budi, ki v svoje lastno bitje vstopa v nirvani daleč proč od vsega zunanjega sveta, ampak je bolj podoben naši ljubljanski stolnici: cerkev vseh cerkva stoji sredi tržnice – okrog nje se prodaja, prekupčuje, dišijo ribe, se delajo cvetni aranžmaji, ljudje hitijo sem ter tja nesoč v rokah polne vrečke hrane, oblačil, okraskov... A sredi vsega tega vrvenja v vročem soncu, tu in tam nekdo odpre veličastna vrata naše stolnice in se tiho prikrade v zadnjo klop. Objame ga mir in tišina, prijetna osvežitev, šepetanje kakšne prižgane sveče in trepetanje večne luči pred oltarjem... Bog je povsod, a tukaj, v tem posvečenem prostoru naše stolnice, srečamo Boga, ki počiva. Njegova tiha, nevidna navzočnost umirja srce, hladi prepoteno čelo in ublaži bolečino v nogah.

In vem, da je v neštetih naših cerkvah enako! Če so le odprte, je vstopiti noter sredi počitniško-dopustniškega vrveža, kot stopiti do smehljajočega se Gospoda Boga, ki je tukaj v počitku, saj ima neskončno veliko časa, da nas pričaka, nas odpočije, se nam približa in nas, preden spet odidemo v hitenje, blagoslovi.

A to še ni vse . Eden od veroučencev mi je povedal, da njegova babi pravi, da nekateri ljudje nosijo Boga v srcu, zato so tako mirni in do vseh prijazni. Ja, ljudje, ki nosijo Boga v svojem srcu, so tista posvečena mesta, kjer Bog rad prebiva in ima veliko časa za počitek!

Nedavno sem spet obiskala moje drage sestre v Črni gori in med njimi me vedno razveseli srečanje z eno naših najstarejših sester – s Slovenko s. Serafino. Kot majhni beli ptiček sedi na svoji snežno beli postelji, saj je čisto nepokretna, a vsakega obiskovalca pozdravi z najprijaznejšim, najlepšim nasmehom in besedami: Kako lepo je, da ste prišli! V očeh te naše sestre vedno vidim odsev Božje ljubezni. Če se je naš Bog utelesil in postal človek, si prav gotovo tudi vstali Gospod najde takšna stalna bivališča v svetih, čistih srcih, kjer lahko počiva in čaka, da ga obiščemo! In če imate srečo, da je takšna oseba celo vaša sestra, veste, da z obiskom takšnih ljudi srečate tam samega Gospoda Boga, ki počiva na teh srčnih otokih svetosti tudi danes.

In še nekje sem videla počivanje našega Boga. To je pred izpostavljenim Najsvetejšim zakramentom v kapelicah naših sester klaris. Če pridete v njihovo kapelico, ko ni nobene skupne molitve, vas pozdravi tišina Prisotnega Najsvetejšega in vas objame kot topel oblak. Na drugi zastrti strani včasih kaj zašumi ali zašelesti, kajti veste, da tam nekdo kleči pred Presvetim in moli. Ena od sester klaris – najbolj ubogih sester v Cerkvi – je tam vedno prisotna in dviga svoje srce, svojo molitev, vse svoje bitje v dar Gospodu za naše dobro, za naše zveličanje. Nevidne in tihe sestre klarise v klavzuri kot sveče budilke gorijo za nas, za Cerkev, za svet. Kakšna tolažba in kakšno upanje za vse nas, kristjane! One ne poznajo čas dopusta in odhoda na morje, one poznajo le počitek v Gospodu v svoji kapeli in tam polnijo svoje srce in ves svet z Božjo ljubeznijo. In kot njihova ustanoviteljica sv. Klara, nas tudi one blagoslavljajo s svetim blagoslovom: Blagoslavljam vas v svojem življenju in po svoji smrti, kakor morem in še bolj kot morem, z vsemi blagoslovi, s katerimi je Oče usmiljenja blagoslovil (prim. 2 Kor 1,3) in bo blagoslavljal v nebesih (prim. Ef 1,3) in na zemlji svoje sinove in hčere .... Gospod naj bo vedno z vami in naj stori, da boste vi vedno z njim.

Smo na začetku počitniškega in dopustniškega časa, ko že ali hitimo nekam na počitnice ali planiramo dopust, ali pa smo nekje v dolgih kolonah na poti proti morju. Čas dopustov v 21. stoletju je čas preseljevanja narodov, čas čudnega hitenja in skrbi, da bomo pa letos končno le ujeli idealni dopust in bomo neustavljivo srečni, če že lani tega nismo uspeli! Mogoče pa nam bo to uspelo na mestih, kjer počiva Bog!

Sveti arški župnik Janez Marija Vianney je zapisal: Riba se nikoli ne pritožuje, da ima preveč vode, tako se tudi dober kristjan nikoli ne pritožuje, da je prebil preveč časa pri ljubem Bogu! In zato se tudi sredi letošnjih vročih in drvečih počitniških ali dopustniških dneh, spomnimo, da je Bog sedmi dan počival. In da tudi danes rad počiva na svetih krajih – v posvečenih cerkvah in v nedolžnih srcih. Tam ga lahko že letos srečamo, prejmemo njegov blagoslov in se z njim spočijemo od skrbi za to, kaj bo jutri. Saj ljubezni, prijaznosti in blagoslova ni nikoli preveč, kajne?