Zvoniti bi morali vsi alarmi, a zdaj gremo na počitnice, kajne?

Naš pogled | 03.07.2024, 13:32 s. Meta Potočnik

Končalo se je šolsko leto. Oddahnili so si tako učenci kakor učitelji, kajti šola je za večino postala zelo stresen prostor. Za nekatere žal tudi prostor, ki ni več varen. In to nas mora skrbeti!

Pojavi nasilja v šolah vse pogostejši

Samo v zadnjih dveh mesecih smo zabeležili kar nekaj pojavov psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah. Sredi maja so v Velenju pokopali komaj 12-letne učenko šoštanjske osnovne šole Karla Destovnika Kajuha. Čez rob naj bi jo prignalo med vrstniško nasilje. Prejemala je tudi grožnje in nikomur ni upala povedati, kaj se ji dogaja. Žal to ni edini takšen primer, a se javno o njih ne govori. Če so fantje bolj nagnjeni k nekontrolirani jezi in fizičnemu obračunavanju, so dekleta mojstrice v psihološkem nasilju, kamor spada opravljanje in obrekovanje, izločanje iz manjše skupine, posmehovanje in sramotenje na družbenih omrežjih. Z angleško besedo bullying.

V začetku junija sta deček in deklica, stara 9 in 10 let, splezala na streho telovadnice osnovne šole Majde Vrhovnik v centru Ljubljane in razbila vsa okna. Škodo so ugotovili v ponedeljek zjutraj, ko je v telovadnico deževalo. Otroka, ki sta na streho nosila opeke in kamne, so posnele kamere. Primer so predali policiji. Telovadnice šolarji zaradi nevarnosti razsutega stekla niso mogli uporabljati, načrtovano valeto so verjetno morali prestaviti.

Malo zatem se je dogajala drama v OŠ Velika Dolina, kjer je devetošolca napadel 14-letni Rom iz vasi Ponikva, ki se ga pri teh letih bojijo celo odrasli. Trikrat ali štirikrat je udaril svojo žrtev ter jo porinil v mizo, zaradi česar so mu glavo pokrpali z več kot desetimi šivi, njegov brat pa je posnetek objavil kar na Tiktoku. Žrtev so zaradi poškodb odpeljali v bolnišnico. Ob tem so vzkipeli prebivalci krajevnih skupnosti Velika Dolina in Jesenice na Dolenjskem, ki so zadnja tri leta tarča teroriziranja dveh romskih družin, ki jim ni tuje izsiljevanje in kraje.

Podobne težave imajo tudi v Dobrniču. Kri sicer ni tekla, toda dejanja za žrtve zato niso nič manj travmatična. Osemletnik iz romske družine iz okolice Dobrniča naj bi med odmori otipaval sošolke, sošolcem slačil hlače s spodnjicami vred, jih porival ob radiatorje in uničeval igrače in grozil, da bo oče prišel s pištolo. Zato so se otroci zelo bali, kadar je oče prišel ponj v šolo. Ob neki priložnosti naj bi »otrokom navil ušesa« in zato je učiteljica enega otroka zvlekla v razred in zaklenila vrata, ostale učiteljice so se prestrašene zaklenile v zbornico.

In kakšen je odziv pristojnih?

Krajani Velike Doline in Jesenic na Dolenjskem so šolo pozvali k izključitvi učenca. Nasilnež se je do konca šolskega leta šolal na domu in ni imel vstopa v zgradbo.

Župan Brežic Ivan Molan je opozoril, da si ne predstavlja, da bi lahko ta učenec še obiskoval OŠ Velika Dolina. Groza ga je tudi, da naj bi družina napadenega učenca razmišljala o selitvi drugam, saj bi to pomenilo, da bi v tem primeru znova nagradili nasilneža, ki ga ne želi sprejeti nobena šola. Zato ostaja še možnost prevzgojnega doma, meni župan. Z njim so se s srečali tudi predstavniki treh ministrstev, a nekih konkretnih rešitev niso nakazali.

Predstavnik ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Peter Dirnbek Vatovec je zavrnil očitke, da Center za socialno delo Posavje v primeru učenca in njegove družine, ki naj bi imela bogato zgodovino nasilja, ni opravil svojega dela. Zavrnil je tudi očitke, da se center po samem dogodku ni dejavno vključil v primer. Kakšne ukrepe bosta center in ministrstvo v tem primeru izvajala v prihodnje, zaradi varstva osebnih podatkov ni želel govoriti. Dejal je le, da se lahko v podobnih primerih da predlog za odstranitev otroka iz družine, če stroka presodi, da ima otrok v družini onemogočene pogoje za vzgojo.

Ravnateljica je povedala, da ima šola zelo malo vzvodov, da učinkovito ukrepa zoper nasilne učence. Ob tem imam tudi vtis, da se, čeprav imajo šole pristojnosti, da postavljajo lastna pravila in notranje ukrepe, ravnatelji bojijo uporabiti svojo moč. Zakaj? Ker se bojijo odvetnikov in jih skrbi zase. Včasih upravičeno, saj so v težkem položaju.

Ob tem me skrbi, da se bodo starši začeli bati pošiljati svoje otroke v šolo. Ali pa bo nastalo več zasebnih šol, kjer bo več možnosti za dobro vzgojo in varno okolje. A glede na ideološke boje in tiste, ki se bojijo konkurence, se bojim, do bodo to plačljive šole in dostopne le bogatim. Javne pa bodo vedno bolj podrejene birokraciji in pravnim postopkom, kjer pedagoški eros preprosto umre. In najslabšo potegnejo učenci.

Kako naprej?

Zato je prav poletje čas, da se pristojni pogovorijo, kakšno šolo hočemo in kaj se želimo za naše otroke, saj za takšne teme ni počitnic. Kajti september bo kmalu tukaj in takrat bodo drugi izzivi.

Da šole zberejo pogum, in prepovedo mobilne telefone v šoli. To moč namreč imajo.

Da odgovorni v šole vnesejo programe za preprečevanja nasilja, pa naj gre za slovenske otroke ali otroke drugih narodnosti. Da postane vzgoja vsaj tako pomembna kakor ocena. Kajti večji delež mladoletnih nasilnežev je povezan s permisivno vzgojo. Številne študije dokazujejo, da je prav permisivno okolje spodbudno okolje, v katerem se lahko prirojena predispozicija za 'psihopata' razvija. To so otroci brez občutka vesti in brez empatije.

Da se resno vzame dejstvo, da je, po besedah ravnateljice prevzgojnega Zavoda Planina Leonide Zalokar, v razredih preveč teh otrok z antisocialnimi potezami, za katere učitelji niso usposobljeni, in zato po krivici trpi ves razred.

Da se skupaj usedejo starši in si povedo, kaj in koga potrebujejo, da bodo boljši starši, ki svojih otrok ne bodo prepustili omrežjem in ekranom.

A zdi se, da vsi kar cincajo in cincajo ... in le malokdo si upa povedati, da je cesar nag in da nam gre kot družbi slabo. A to moramo storiti, preden bo prepozno.

Zato se priklonim pred vsakim staršem, ki otrokom postavlja meje in si mu upa kupiti pametni telefon šele ob koncu OŠ. Priklonim se pred vsakim, ki goji dober zakonski ali partnerski odnos, kar posledično ustvarja čustveno varen prostor za otroke. In pred tistim, ki mu je vzgoja otrok važnejša od kolesarjenja in kariere. Ki zna odložiti telefon in vzame v roko knjigo.

In verjemite mi, jaz jih poznam in ni jih tako malo. Kar nekaj jih je bilo s svojimi otroki na Dan državnosti v Arboretemu na našem praznovanju. Veseli smo jih. Takšni starši so upanje za našo prihodnost.