Slavi KoširSlavi Košir
Mark GazvodaMark Gazvoda
Helena KrižnikHelena Križnik
Nevihtni oblaki, neurje (foto: Pixabay)
Nevihtni oblaki, neurje | (foto: Pixabay)

Tretji pogled

Komentar tedna | 28.06.2024, 14:40 Matej Cepin

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je na letošnji osrednji proslavi ob dnevu državnosti dejala: »Pred skoraj 40 leti časi niso bili lahki, a slutili smo svetlo prihodnost. Danes živimo svobodneje, toda na obzorju slutimo temne oblake. Prihodnost se zdi vse prej kot svetla. Okrog nas se plazi senca dvoma v trajnost pridobljenega.«

Temni oblaki so znamenje. Prav je, da smo na znamenja pozorni, saj nam omogočajo dovolj zgodnje ukrepanje. Ko vidim oblake, npr. z vrta pospravim stvari, da jih ne ujame dež.

In v teh časih okoli sebe res prepoznavam takšna znamenja. Najprej globalna, npr. dve vojni v naši bližini, naraščajoče število ekstremnih vremenskih pojavov, migracije, ki pospešeno spreminjajo podobo Evrope, pa tudi vse večjo družbeno polarizacijo. Ali pa takšna, bolj slovenska, npr. vedno slabši zdravstveni sistem, vse bolj očitno kulturo smrti, stavke, pa nizko zmožnost dogovarjanja o ključnih razvojnih prioritetah.

Besede, ki so jih učenci v čolnu, polnem vode, prejšnjo nedeljo vzklikali spečemu Jezusu, se kar same prikradejo na usta: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?«

Mnogi pa se za ta znamenja ne zmenijo kaj dosti. Na primer najini otroci, ki so ta teden za nekaj časa zaključili pouk in se predali počitnicam. Ali pa tisti, no, tudi sam sem včasih med njimi, ki smo navdušeni, da je bila naša nogometna reprezentanca neporažena prvič, drugič in še tretjič ter se prvič v zgodovini uvrstila v izločilne boje! Evforija, petje, veselje, navijanje, pivo … naj nogometna pravljica traja … do olimpijskih iger, ko se začne nova!

Zdi se, da nam življenje ponuja dva pogleda: pogled temnih oblakov je pogled razočaranja, skrbi, nejasne prihodnosti. Pogled nogometne pravljice pa je pogled rajanja, proslavljanja in brezskrbnosti, češ: temnim oblakom se tako ali tako ne bomo mogli izogniti, imejmo se fino vsaj do takrat, ko pridejo!

Priznam, da sta oba pogleda navzoča tudi v meni. Če pristopim razumsko, se ne morem izogniti pogledu temnih oblakov. Trendi navzdol so tako očitni, da druge rešitve ne vidim. Zato se je potrebno včasih izklopiti – nogometna tekma je ravno prava rešitev za to.

Celo na dan državnosti se odzivamo na dva načina. Nekateri ob njem skušajo doseči vsaj malo omame, zaljubljenosti v naše griče, gore, morje, kulturo, šport; drugim pa ta praznik predstavlja odlično izhodišče, da nas opozorijo na temne oblake. Ob njem se spomnijo vsega, kar v Sloveniji ni v redu, pa bi lahko bilo.

Da, v sebi zaznavam oba pogleda. A čutim, da nobenemu od njih ne smem podeliti soglasja za trajno bivanje v meni. Čutim, da obstaja še tretji pogled, ki je močnejši tako od temnih oblakov kot od omame. Tako močnejši, da oba ob njem zbledita. To je pogled, v katerem ima moje življenje smisel. Pogled, da sem na svet rojen kot edinstvena oseba, z edinstvenimi talenti, zato tudi z edinstveno nalogo oz. z edinstveno poklicanostjo, zaradi tega bo nekaj ljudem na tem svetu morda lažje. To je pogled da je zame poskrbljeno, ne glede na vse tegobe, ki me čakajo. Pogled, da sem ljubljen. Da mi ni potrebno storiti ničesar, a to želim storiti kot odgovor na občutek ljubljenosti.

Zakaj ne bi dneva državnosti, dneva te naše 2-milijonske skupnosti, praznovali tako, da k tej skupnosti nekaj prispevamo? Ne iz strahu pred črnimi oblaki. Ne zgolj pod pogojem, če bo zabavno. Ampak iz odgovornosti v njenem najpristnejšem pomenu. Odgovornost namreč pomeni sposobnost dati odgovor. Odgovor na klic, na naš goreči grm, na občutek ljubljenosti.

Večini je samoumevno, da je potrebno prispevati v najožje skupnosti, npr. nekaj narediti za svoje družinske člane ali prijatelje. Veliko je tudi takšnih, ki so pripravljeni kaj narediti za sosede, župnijo ali lokalno društvo. A večja ko je skupnost, manj smo pripravljeni vanjo prostovoljno vlagati.

Prav v teh dneh na Socialni akademiji zaključujemo s projektom Več civilne družbe = več demokracije. V njem smo raziskovali odnos katoličanov do javnega delovanja in nevladnih organizacij. Še enkrat več se je potrdilo dejstvo, da je prostor civilne družbe, ta vmesni prostor med družino na eni in državo na drugi strani, nam katoličanom tako lasten. Vsi ga razumemo, če ne zaradi drugega, že zaradi župnij, v katerih živimo. Vendar pa v družbi tega prostora ne zasedamo. Dejali boste: »Matej, povej kaj novega! To, da smo katoličani premalo dejavni v družbi, že vemo!«

No, novo je morda to, da smo ubesedili tudi tri razloge za takšno stanje.

Prvi je, da se katoličani tudi 33 let po razpadu Jugoslavije še vedno počutimo žrtve. Usmerjeni smo pretežno v reagiranje na krivice, ki se nam dogajajo, ne pa na pristno odgovor-nost, torej da bi bila naša družbena dejanja odgovor na spoznanje, da smo ljubljeni.

Drugi razlog je, da ves čas neuspešno iščemo voditelja. Sami se pogosto ne želimo izpostaviti, saj vemo, da je cena izpostavitve lahko zelo visoka. Pri iskanju voditelja pa smo neuspešni, ker mora biti ta popoln. Če ni, pri njem hitro najdemo kakšno pomanjkljivost in mu ne zaupamo več. Popolnega voditelja pa žal ni.

Kot tretji razlog pa se je izkazal odnos nas, katoličanov, do poslanstva in do denarja. Navajeni smo, da se stvari delajo ali za poslanstvo ali pa za denar. Menimo, da oboje skupaj ni mogoče in da vse dobre družbene pobude temeljijo na prostovoljnem delu. Zato imamo zelo malo trajno delujočih organizacij, ki bi bile ustvarjalke družbenih trendov. Povečini delujemo le tako, da se sicer predano, vendar zaradi pomanjkanja virov pogosto tudi nestrokovno, odzivamo na trende, ki jih postavljajo drugi.

Predsednica republike je v svojem govoru na državni proslavi vzroke za našo prepotrebno samozavest in pogum iskala v preteklih uspehih: v članstvu Slovenije v EU in NATO, v odzivu na poplave, v dobrodelnih projektih, tudi v naši tisočletni zgodovini.

Kot kristjan pa k tem vsekakor pomembnim razlogom dodajam vsaj še enega: zame bo poskrbljeno! Zato lahko k naši 2-milijonski skupnosti prispevam nekaj od tistega, kar mi je dano!

Ta teden sem v svojem podkastu Goreči grm, v katerem govorimo o poklicanosti in poslanstvu, gostil redovnico, uršulinko, sestro Marjeto Pijo Cevc. Med drugim sva se pogovarjala tudi o tem, kako se ji samostan pomaga odmakniti od sveta in razviti boljše notranje ter duhovne čute. Pomaga ji videti svoje mesto na globlji način.

Kako si želim, in tudi tebi, draga poslušalka, dragi poslušalec, da to poletje ne bi bilo le čas odklopa ampak pristen stik s svojimi globinami. Da bi si vzeli čas za odkrivanje svoje edinosti in ljubljenosti ter iz njiju v jeseni naši družbi podali svoboden odgovor!

Komentar tedna
Osvežitvene vožnje za velikane vožnje (photo: vozimse.si) Osvežitvene vožnje za velikane vožnje (photo: vozimse.si)

Osvežitvene vožnje za velikane vožnje

Vsi, ki vozijo, so bolj ali manj prepričani, da to opravljajo odlično. Če smo čisto pošteni, bi vsakemu od nas koristil napotek, kako smo lahko še boljši. Osvežitvena vožnja je prava izbira, o ...

Študent (photo: pixabay) Študent (photo: pixabay)

Točkujejo se cenzus, uspeh in razdalja

Študenti višješolskega in visokošolskega študijskega programa lahko zaprosijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebnikih za prihajajoče študijsko leto. Kandidati prošnjo za sprejem oddajo ...