Nadškof Cvikl na Brezjah: Naše življenje lahko postane znamenje za druge, če bomo odprti za Božjo pomoč

Pridiga nadškofa msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Ta večer, na vigilijo praznika Marije Pomagaj, ki je posvečen slovenskim krščanskim izročilom, obhajamo v povezanosti z vami, drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, saj je Marija pomagaj tudi zavetnica tega radia.

Z vami, dragi bratje in sestre, se želim ustaviti ob prebranem evangeljskem odlomku.
Svatba v Kani Galilejski ima velik simboličen pomen. V tem prvem čudežu se kaže povezanost med stvarjenjem in odrešenjem.

Najprej nam pade v oči besedna zveza »tretji dan«; ko to slišimo, takoj pomislimo na Jezusovo vstajenje od mrtvih.

Ta »tretji dan« pa je lahko tudi šesti dan. Štirje dnevi so bili že do svatbe, potem pa še dva.
Šesti dan ima v Svetem pismu tudi zelo velik pomen, kajti šesti dan je Bog ustvaril človeka. Tukaj na svatbi je Jezus razodel pravo podobo človeka.

Nevesta in ženin nista srečna, sta zaskrbljena, kajti na svatbi zmanjkuje vina. Vemo, da je v Svetem pismu vino tisto, ki daje življenju okus. V Sirahovi knjigi lahko beremo, da vino predstavlja ljubezen, saj pravi: »Človek brez ljubezni nima smisla, nima okusa, nima življenja« (Sir 31,27).

Pravi okus življenju daje le ljubezen. Ko Marija opozori, da jim je zmanjkalo vina, je to opozorilo, da med njima ni več ljubezni.

Vemo pa tudi, da je v Stari zavezi podoba ženina in neveste podoba odnosa med Izvoljenim ljudstvom in Bogom. Tudi tam je velikokrat prišlo do krize ljubezni, da je ta usahnila, oziroma je ni bilo več.

Ogromni vrči, ki so bili namenjeni obrednemu očiščevanju, prav tako nosijo svoj simbolni pomen, saj v njih lahko vidimo podobo Mojzesove postave. Na svatbi so ti vrči prazni, kar pomeni, da postava, če je zreducirana zgolj na kup predpisov, zapovedi in prepovedi, ne more človeka očiščevati.

Po drugi strani lahko ti vrči predstavljajo tudi vero, ki lahko postane zgolj kup predpisov, to pa ni več vera, ampak okostenela religija. Tak odnos med Bogom in človekom je odnos brez ljubezni in brez življenja.

Na Marijino prigovarjanje, da nimajo vina, Jezus odgovori: »Moja ura še ni prišla«. Njegova ura je velika noč, to je ura, ko bo Oče poveličal svojega Sina (Jn 17,1).

To, kar je Jezus storil v Kani, je povezano z njegovo uro, z njegovo smrtjo na križu, ko bosta iz njegove strani pritekla kri in voda. Na križu se je rodilo novo človeštvo, tam se je rodil nov odnos med Bogom in človekom.

Njegova prebodena stran nam razodeva ljubezen Boga do človeka. Vera je odgovor na to Božjo ljubezen. On je naredil prvi korak in mi na to pobudo ljubezni odgovarjamo.

Jezus je na posredovanje svoje Matere pokazal, da je Božji Sin, ki skrbi za človeka in vidi naše potrebe. Česar se dotakne, to dobi novo vsebino.

Naše življenje lahko postane znamenje za druge, če bomo odprti za Božjo pomoč in če bomo znali slišati božjo besedo in po njej živeti.

Večer slovenski krščanskih izročil nam postavlja vprašanje, kako jaz živim svojo vero in kako poskušam ta dar vere posredovati naprej.

Mi smo tisti, ki smo danes poklicani, da posredujemo naprej bogato krščansko dediščino, iz katere črpamo razloge za naše življenje in upanje.

A tukaj se dostikrat znajdemo v zadregi, kajti zmanjka nam poguma in zdrave samozavesti, ki se odraža v tem, da pokažemo, kdo smo in kakšni so razlogi naše vere.

Ne smemo se izgovarjati na dolga leta vladavine, ki nas je izrinila iz javnega življenja in še vedno pušča v nas strah in občutek manjvrednosti.

Vstali Gospod nam pošilja svojega Svetega Duha, da lahko z njim te strahove premagamo in sodelujemo z vsemi ljudmi dobre volje za naš skupen blagor in to na področju politike, gospodarstva, kulture, šolstva in medijev.

Navdihovati se moramo ob evangeliju in njegovih vrednotah. V ospredju našega prizadevanja mora biti prizadevanje za pravičnejšo in solidarnostno družbo, kjer je v ospredju celosten pogled na človeka.

Naproti nam prihaja tudi sinoda s svojimi sinodalnimi pogovori in predlogom, da naj naša Cerkev postaja »sinodalna Cerkev v poslanstvu«. Tam, kjer so resno vzelo to vabilo, lahko že ugotavljajo, da je mogoče zaznati prve sadove sinodalnosti, sicer v počasnem, a postopnem in pomembnem premiku v praksi, ko znamo stopiti skupaj in se pogovarjati v Duhu.

Današnji evangelij se ne zaustavi ob praznih vrčih, kajti ti prazni vrči so po Jezusovem posegu postali polni, in to z vinom, ki je bilo žlahtnejše od prejšnjega.

Kakor so se učenci, po Jezusovem vstajenju, zbirali okoli Marije in pričakovali dar Sv. Duha, tako tudi nas Marija Pomagaj vabi, da se ji pridružimo v molitvi, skupaj z našimi rojaki in izseljenci in tako doživimo medsebojno povezanost v želji, da ohranjamo narodne in krščanske korenine in vrednote.

Na predvečer praznika Marije Pomagaj, se zato obrnimo k njej in ji izročimo sebe, naše družine, naš narod, vse Slovence doma in po svetu, saj je Marija Pomagaj tudi Kraljica Slovencev, da bi po njeni priprošnji lahko šli po poti njenega Sina in da bi doživljali njegovo usmiljenje in ljubezniv pogled. Tako bomo sredi vsakdanjih opravil in skrbi čutili božjo bližino, rastli v veri in ohranjali bogata krščanska izročila.

Amen.