Lojze Wieser: Kultura je "sposobna" najti tista vrata, ki vojno držijo pred vrati.

Via positiva | 27.03.2024, 06:00 Nataša Ličen

Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.

V oddajo "Via postivia" smo povabili avtorja in založnika iz Celovca g. Alojza Wieserja. Več knjig založbe Wieser, tudi v avtorstvu našega sogovornika, so nagrajene z najvidnejšimi priznanji in mednarodnimi nagradami. Prav njegove knjige o gastronomiji - okusov in jedi, skupnega širšega alpsko-jadranskega prostora so nas povezale.

Okusi ne poznajo meja, upoštevajo različne tradicije, tudi religiozno. Okusi se soočajo tudi z možnostmi, ki so jim na razpolago.

Kuhanje pod drugimi zvezdicami

G. Lojze v pogovoru nadaljuje: "Velikokrat pomislim na to, kako je naša mama - ko smo bili še otroci, jemala zadnjo "štupo" moke iz "radelčka", kjer jo je shranjevala, da je proti koncu meseca, ko je zmanjkalo denarja, skuhala prežganko. In tista prežganka se je v tisti posebnosti vrinila v lastni spomin okusov, ker ni bistvo, da imamo vedno najboljše sestavine, bistvo je, da je tista jed - v kateri si doraščal ali doraščaš, v sklopu s celotnim občutkom, ki ga imaš v družini z mamo, očetom, babico, brati, in da se tega zavedaš, da posebnost okusa izhaja iz tega nedostopnega bogastva. Okoliščine veliko vplivajo na to, kako gledamo na določene stvari pri okusu."

"Prostor, v katerem živimo, je prostor, v katerem so se skozi stoletja - ne samo naši predniki sprehajali, prodajali in hodili v Furlanijo ali v Ljubljano na banko, ali ne vem kaj še vse, in na trg preko Karavank, tukaj so se valile tudi vojaške sile in seveda puščale svoje izkušnje, tudi pri prehrani.

Kulinarične knjige Založbe Wieser med najboljšimi na svetu

"Kot otrok sem že rad poskušal kaj skuhati. Moja kariera "sladkojedca" je bila z dvanajstimi leti končana, ker tista torta, ki sem jo skušal tedaj speči mami za materinski dan, je spodletela, tako se v nadaljnjem življenju več ali manj s sladkimi stvarmi nisem več ukvarjal. Ukvarjal sem se pa seveda z navadno košto, kot se reče. In ko sem s petnajstimi leti zapustil dom in šel na Dunaj, sem bil odgovoren sam zase in sem iz tistega malega, kar sem zaslužiti, moral preživeti. Uporabil sem pač to, kar sem vedel od doma, preizkušal in naredil, in če je bilo treba tudi mamo vprašal po telefonu - ker smo ga ravno takrat dobili, kako se kakšna jed pripravi, sem pač eksperimentiral. Seveda je bila to mastna jed, seveda je bila to težka jed, seveda so bile to takšne zadeve, ki smo jih na podeželju pač jedli."

Če je sploh potrebna kakšna meja, bi jo naredil okrog Evrope, in nobene druge. Znotraj pa bi se srečal ob zeleni mizi, ob jedači in pijači, ob petju in obhajanju.

"V teku življenja sem imel tudi priložnost, da sem se v ljubezni - ki sem jih imel, naučil kako se kaj boljše pripravi. Če imamo odprte oči, če poslušamo, gledamo, probamo in se "koštamo", se iz tega seveda tudi kaj naučimo. Nikoli pa nisem bil mnenja, da je to zanimivo še za koga drugega. Menil sem, da je to zanimivo le zame in za mojo okolico, dokler ni pred dvajsetimi leti, ob moji petdesetletnici, izšla moja prva knjiga. Moja žena in prijatelj germanist, univerzitetni profesor iz Salzburga, sta zbrala del tekstov iz mojih govorov, spremnih besed in iz tistega, kar sem pač imel, in so to dali v knjigo "Jezik seže dlje kot roka", pripombe mejnega založnika."

Slovenska literatura pri Založbi Wieser

"Nekega dne pridem domov in mama, ki je vsako knjigo, ki sem jo izdal - dokler je zmogla, prebrala, bila je moja najboljša bralka, takrat sem jih izdal približno osemsto, rekla: "Veš, tista tvoja knjiga je zelo lepa.", "In?", "Ima pa eno slabost!", "Povej.", "V tej knjigi mene ni.!" Bil sem začuden, saj sem vendar pisal v mislih na očeta in mamo, kako je ni v knjigi? In res, omenil sem in pisal o očetu, njenega imena v knjigi resnično ni bilo."

Zardel sem, občutil sem žalost in sramoto, ter začel razmišljati, kako se oddolžiti.

"Leto poprej sem bil zaprošen, da bi za mlajše bralce ene od revij pisal o jedi iz svoje mladosti. Pisal sem o polenti. Zabeležil pa sem takrat še približno petinštirideset do petdeset jedi. Ko sem pod vtisom prej omenjene sramote, ki sem jo tako rekoč storil sam, pobrskal po teh zapisih, sem se usedel in v dveh tednih napisal knjigo, ki se je potem imenovala "Kuhanje pod drugimi zvezdicami, zgodbe o daljnih jedeh", v njej opisujem približno devetdeset jedi, ki jih je mama kuhala, v principu je to njena kuharica. Ob predstavitvi na glavnem celovškem trgu, ko je mama sedela v centru, se veselila z ljudmi, ki so jedli "čežano" in ostale jedi iz knjige, grem do nje in jo vprašam: "Sem se oddolžil?", odgovorila je: "Pub, dobro si naredil.", ha, ha ... , tako sem prišel do intenzivnejšega stika z lastno prehrano in načinom razmišljanja."

 Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - nikoli ni kolektivna, postane pa seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja.

Sem dolgo upal in se bal. Kdor zaupa, upanje dobi.

"Začel sem kot kuharski vajenec, hitro sem videl, da iz te moke ne bo kruha, in si potem na pobudo starejšega brata, ki je videl kako rad in veliko berem, priskrbel vajeniško mesto pri knjigotržcu. Po letu dni učenja sem odšel na Dunaj, saj je bil Celovec konec šestdesetih let zaspano mesto. Bolj ali manj sem bil tako od najmlajših let povezan s knjigami."

Stregli so mu celo po življenju

"V tistem času, ko so preštevali manjšino in postavljali "atomske" elektrarne, sem imel za potrebe demonstracij in nastopov lastno tiskarno za tiskanje letakov in ostalega, imeli smo celo svoj program, ga prevedli tudi v slovenščino, ter s tem prvi po drugi svetovni vojni dali slovenskemu jeziku enakovredno vlogo, preprečili smo manjšinsko preštevanje leta 1976, potem pa je tudi to politično gibanje začelo propadati, in konec sedemdesetih let na Dunaju dejansko ni bilo več kakega vrednega in vidnega političnega gibanja, tako sem se iz tega potegnil nazaj in se vrnil na Koroško."

"Pred tem pa sem v lastni režiji, brez svoje založbe - ker je takrat še nisem upal imeti, na Dunaju izdal prvi prevod slovenske knjige v nemščini, Prušnikovo zgodovino koroškega upora. Ko sem prvič v življenju javnosti predstavil knjigo - vam povem, nisem bil ne prej ne pozneje v življenju tako prepoten, je naenkrat stala tam televizija. Knjiga je govorila o gamsih na plazih v Karavankah, seveda ne o tistih, na katere je vsak najprej pomislil, ha, ha ... , a vendarle, bil je posnet dve minuti in pol dolg prispevek o prvem slovenskem prevodu, ki je prišel na avstrijsko televizijo. Iz svoje dnevne sobe sem tedaj v letu dni prodal skoraj vso naklado."

Kar jemo, vse kar iz enostavnih dodatkov spremenimo v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin.

"Živimo v slovenskem kulturnem prostoru, a ne želimo prestavljati meje, ker zaupamo v kulturno preseganje teh meja. Mislim, da smo s tem dali tedaj v diskusijo za celotno evropsko ureditev zelo pomemben pojem. Nismo šli na to, kar se je v preteklosti vedno izkazalo kot vojna - namreč ustanovitev nekih novih nacionalnih držav, temveč smo šli na kulturno preseganje in na enakovrednost vsakršne kulture in jezika napram drugemu, ne glede na to koliko ljudi to kulturo in ta jezik govori ter ju zastopa."

Če besedo iskreno uporabimo - saj jo lahko tudi zlorabimo, kot vemo, prepreči sovraštvo

"Prišel sem v koroško Založbo Drava in začel tudi s prevodi slovenske literature, tudi Prešernovih nagrajencev, ter začel s preseganjem manjšinskih "dolinčic". Do leta 1980 faktično ni bilo slovenske literature v nemškem prevodu. Tako smo se začeli zavedati, da- če je pred sto leti vsak tretji na Koroškem znal slovensko, pred stopetdesetimi leti je slovensko govoril vsak drugi, ampak ta jezik ni več popularen in je prešel v pozabo - je treba ljudem njihove korenine predstaviti v sedanjem jeziku, se pravi, treba jim je pokazati, da kultura presega meje. Ne glede na to, kje so politiki potegnili meje, kultura - literatura ima sposobnost neagresivnega preseganja meja."

Slovenska literatura je nastajala štiristoštirideset let, preden je Slovenija imela svojo državo. Slovenska literatura se ne piše samo v Sloveniji, še vedno se - tudi po nastanku države, piše na Madžarskem, na Koroškem v okolici Trsta. O teh knjigah se vse več govori.

"Manjšinske založbe smo v petindvajsetih letih - od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, skupaj izdale nekaj stotin slovenskih prevodov, še pred osamosvojitvijo Slovenije. Tudi po osamosvojitvi smo ne samo še naprej podpirali, tudi na mednarodnih sejmih - brez podpore Slovenije, vlagali ter nadaljevali z intenzivnim prevajanjem slovenske literature, tudi v letih, ko se struktura v novi državi še ni prebudila. Dokumentirali smo raznolikost in čvrstost njene literature, orientirane v prihodnost. Ponosni smo recimo na izdana manj znana Cankarjeva dela, na Jelovškovo, ki je v nemščini napisala svoje spomine na očeta Franceta Prešerna in smo jo prvič v zgodovini objavili v celoti, le del je preveden v slovenščino, tako da celotnemu slovenskemu kulturnemu prostoru dajemo nekaj nazaj, ne da bi bili tisti, ki nad tem držimo roko, to smo naredili iz svoje lastne notranje potrebe, ker je jezik zame hrbtenica celotnega človeštva."

"Nekaj vem",

... je v pogovoru dejal g. Lojze Wieser, "gotovo smo bili mi v zadnjih štiridesetih letih garancija, da se je o slovenski literaturi začelo sploh javno razmišljati in - tudi če slovenski funkcionarji ne bodo imeli sredstev, pa vem, da bomo mi še naslednjih štirideset let skrbeli zato, da se bo o slovenski literaturi govorilo."