Zakonca Mohar: Pari imajo največ časa za učenje pomembne veščine zakonskega odnosa v času spoznavanja

Družinska kateheza | 12.03.2024, 15:12 Mirjam Judež

V Družinski katehezi sta nam Alenka in Sebastian Mohar predstavila zakonske skupine Najina pot, ki jih je ustanovil p. Vital Vider že davnega leta 1970. Le pet let pozneje pa je začel še s šolo za zakon, v katero sta zakonca tudi dejavno vključena, saj spremljata mlade pare.

Kako poteka priprava na zakon?

Alenka: »Šola za zakon poteka v Ljubljani pri sv. Jožefu na Poljanah, v Mariboru v župniji sv. Magdalene, v Kranju na Zlatem polju, na Dobu in v Novem mestu. Srečanja so od oktobra do junija dvakrat mesečno. Na šoli za zakon par vedno dobi temo za naslednje srečanje in v vmesnem času se mladi med seboj pogovarjajo, na kakšen način doživljajo teme, kot so npr.: kako sva se spoznala, kako sva prav midva ustvarjena drug za drugega, kaj naju je pritegnilo, na kakšen način bova gojila odnose z najinimi starši, kako bova reševala probleme in spore, kaj če otrok ne bo. Odpre se globlja razprava o vseh teh temah. Šola za zakon ima dolgo tradicijo in se je zgodila v času, ko še ni bilo takšne ponudbe kot danes. Danes je kopica skupin, a dobre stvari preživijo. V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo zavedanje o pomenu zakona na drugačni ravni kot morda danes, ko je globalni pretok informacij, ogromno literature, vmes se zgodil prodor sodobne tehnologije, pa vendarle šola za zakon še vedno obstaja, saj sloni na trdnih temeljih pogovora. Ključno je, da mladi pari dobijo občutek, kako pomembna vrednota je zakon. Kot otroci najstniki spremljamo svoje starše, način, kako se pogovarjata med seboj, a še vedno to počnemo v vlogi otrok, najstnikov. V šoli za zakon se prestavimo v drugo vlogo.«

Sebastian: »Šola za zakon je namenjena učenju pogovora in poslušanju mladega para, ki je v fazi spoznavanja. To se nam zdi osnovna veščina, ki se lahko hitreje razvija v zakonskem odnosu, če si na to pripravljen že v dobi spoznavanja. Kasneje v zakonskem odnosu te zasuje hitrost življenja, otroci, službene obveznosti … Pari imajo največ časa za učenje te pomembne veščine zakonskega odnosa v dobi spoznavanja in skupne hoje pred poroko.«

Vemo, kako dolgo časa se šolamo. O tistem, kar živimo s sozakoncem, se nimamo kje naučiti. V šoli za zakon sva se začela pogovarjati, še bolje: poslušati. Jaz kot fant se nisem ukvarjal z notranjimi občutki in doživljaji, kaj šele podajanjem teh občutkov drugi osebi. Bil sem zmeden in izgubljen, vendar veliko pogovora, poslušanja privede do tega, da se ti odpirajo novi svetovi ljubljene osebe in tebe samega. Tako življenje v dvoje resnično postane užitek.

Katere teme odpirate na pripravi na zakon?

Alenka: »Naj naštejem nekaj tem, ki se zdijo nekoliko težje: pogovori o najinem notranjem svetu, ki ga lahko različno dojemamo moški in ženska. Ko spremljava pare v šoli za zakon, je o tem kar težko govoriti, kar je povezano z osebno zrelostjo posameznika. Fantje težje govorijo o teh stvareh, se težje odpirajo, to je odstiranje načina pogovora, razvijanja zmožnosti, da čutimo sebe, da se razumemo, da v resnici namenjamo misel sebi o tem, kako se pa zares počutim in kako to zares lahko povem svojemu možu oz. svoji ženi. To je odpiranje intimnega prostora in to je tisto, za kar nam v površinskih, vsakdanjih pogovorih res zmanjka časa. V teh temah se pripravijo plodna tla, da lahko v zakonu lažje razvijamo pogovor, se počutimo bolj varne, znamo povedati stvari na način, ki ne ranijo našega sozakonca.«

Sebastian: »Moja žena je omenila vpliv elektronskih naprav, globalizacije. To je ena pomembnih stvari, s katero se soočamo in je včasih ni bilo. Danes je ta vpliv zelo močan. Prekomerna uporaba elektronskih naprav v zakonu slabo vpliva na zakonski odnos.«

Vsak prinese svojo prtljago iz primarne družine ... 

Alenka: »Ko se pogovarjamo o različnih temah, fant in punca prinašata različne poglede na te teme, izhajata iz življenja, ki sta ga živela pred tem, podajata poglede, ki sta jih bila vajena iz zakona svojih staršev in svojih primarnih družin. Pomembno je, da se zavejo, da imajo škarje in platno v rokah sami in da lahko prav iz tega pogleda vzorcev, ki jih prinašata vsak iz svojih družin, sestavita svojo novo pot, nov način, kako bosta vzgajala otroke, kako se bosta pogovarjala, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev. To je pot do tega, da se odločita in izbereta njun način, ki bi lahko bil drugačen od vzorcev, ki jih običajno zelo avtomatizirano sprejmemo v svoje življenje.«

Naslednje leto bo praznovala šola za zakon 50 let. Se vama zdi, da so mladi drugačni kot nekoč?

Sebastian: »Mladi so v svojem jedru vedno isti. Iščejo srečo. Nekateri upajo, da jo bodo dobili v zakonu, če jim ga pravilno predstavimo. Danes mnogi pari pridejo na šolo že dokaj izdelani, dobro vedo, kaj želijo, so bolj zreli, bolje izobraženi na tem področju. Danes je tudi več ponudbe kot nekoč. Mladi so bolj zahtevni, več sprašujejo. Zato se tudi midva bolj pripraviva na srečanje in več govoriva iz svojih izkušenj, z najinim zgledom, kar bolj pritegne kot teorija.«

Kako sta vidva prišla v stik s šolo za zakon?

Sebastian: »Po dveh letih najine skupne hoje sva se začela vrteti v začaranem krogu istih tem ali se sploh nisva toliko pogovarjala. Ko sem po naključju prebral pogovor s p. Vitalom Vidrom v reviji Ognjišče, me je prebrano zelo nagovorilo, zato sem na šolo za zakon povabil Alenko, kar jo je dokaj presenetilo, saj se takrat o poroki še nisva pogovarjala. Alenka je privolila in sva šla, kar je najin odnos precej spremenilo.«

Alenka: »Ko misel usmerim tako zgodaj v rast odnosa in razmislek o tem, kakšen zakon želim živeti, je način, kako sva se pogovarjala med seboj, sem počasi začela odkrivati, iz kakšnih izkušenj, vzorcev prihajava, kako spremljava zakone drugih ljudi, doma, izjemno pomemben, da še bolj utrdiva zaupanje med seboj. Ta varen prostor, misel o tem, da se pripravljaš na zakon, na to, da boš res živel z nekom, ki ti bo vedno stal ob strani, je nekaj, kar vzbuja notranji občutek miru in zaupanje. Ko po skoraj 30 letih gledava nazaj na te trenutke, je to res ena velika milost. Prav šola za zakon je tisto, kar te naravna za življenje in karkoli se kasneje dogaja, ti te korenine dajejo moč, da vzdržiš. To je privilegij.«

O zakonu imajo mladi več časa razmišljati pred poroko kot po poroki, ko padejo v kolesje in se začne življenje odvijati z neverjetno hitrostjo ... 

Sebastian: »Vemo, kako dolgo časa se šolamo. O tistem, kar živimo s sozakoncem, se nimamo kje naučiti. V šoli za zakon sva se začela pogovarjati, še bolje: poslušati. Jaz kot fant se nisem ukvarjal z notranjimi občutki in doživljaji, kaj šele podajanjem teh občutkov drugi osebi. To je bilo zame nekaj novega. Bil sem zmeden in izgubljen, vendar veliko pogovora, poslušanja privede do tega, da se ti odpirajo novi svetovi ljubljene osebe in tebe samega. Tako življenje v dvoje resnično postane užitek.«