Pretresljive ukrajinske zgodbe s. Jožice in s. Barbare

Oddaje | 05.03.2024, 11:23 Robert Božič

Ljudje v Ukrajini že dve leti nosijo posledice vojne in ruskega napada. Občutijo jih tako na fizičnem kot tudi na psihičnem in duhovnem področju in dogodki zadnjih dni, še posebej raketni napadi na civilne cilje in stanovanjske zgradbe ne kažejo obetov za izboljšanje stanja. »Ljudi drži pokonci vera in molitev. Veliko je molitve,« pravita s. Jožica Sterle in s. Barbara Peterlin, ki sta ostali v Ukrajini in skupaj s sosestrami delita trpljenje ljudi in jim pomagata.

Pred dnevi sta bili na obisku v Sloveniji in sta o tamkajšnjih razmerah spregovorili za našo nedeljsko oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve. Opozorili sta, da Ukrajinci niso šele dve leti v teh težkih razmerah, ampak da, vsaj v vzhodnem predelu, vojne razmere trajajo že več kot 10 let.

S. Jožica, kako doživljati svoje poslanstvo, kot sestri redovnici, kot božji poslanki v tem trpečem narodu?

Meni se zdi, da v tem trenutku je najbolj dragoceno to, da enostavno smo z ljudmi. Ne morem reči, da nekaj zelo posebnega delamo. Ampak, ko se je vojna začela, smo bili en čas tako zmedeni, da sploh nismo vedeli, kako zdaj naprej, niti kaj nas čaka. Kako bo to šlo, koliko se bo okupacija razširila in se spomnim, da je enih par tednov, kar nisem se mogla orientirati, kako zdaj naprej. Potem je pa vasi ena gospa zbolela. In je prišla s konkretno prošnjo. Pelji me v bolnico.

Tako da konkretna potreba, ki je prišla, me je nekako prebudila: »Delaj in naprej živi naprej!« No, zdaj po teh dveh letih je pa tukaj, na Zakarpatju mir, tako da hvala Bogu lahko delamo med ljudmi. Lahko jim pomagamo. Od začetka je bilo veliko beguncev, potem se je pa ta val ustavil. Nekateri so šli naprej v Evropo, nekateri so se vrnili nazaj na svoje domove.

Tisti z vzhoda so pa ostali in nekateri so si tukaj kupili hiše, stanovanja. Nekaterim smo tudi malo pomagale pri tem. No zdaj pa pomagamo njim in ljudem po vaseh, prebivalcem, ki so že prej tu živeli. Tako da hvala Bogu, v našem koncu je dokaj normalno življenje, kar se teh fizičnih razmer tiče.
Je pa takole v glavi ves čas in en tak pritisk: » V vojni smo. Koliko daleč bo še to trajalo?« Ko vidiš utrip po družinah, kjer imajo očeta ali pa brata ali sina na fronti. To je pa neprestana skrb, veliko molitve, telefonski pogovori vsak dan in ko recimo nekdo pošlje sporočilo: »Živ sem, vse je v redu...« se vsi oddahnejo.

Tako da sredi takega ozračje zdaj živimo, ne da bi bilo fizično napeto, ampak je pa stalna psihična napetost. In ljudi pravzaprav drži po konci vera in molitev. Veliko je molitve.

Že od začetka vojne se vsako nedeljo srečamo pred krajevno skupnostjo. Verniki, rimokatoliki, grkokatoliki in pravoslavni skupaj molimo 50 Očenašev in 50 Zdravih Marij za mir. No, in to je nekaj lepega. Med sabo smo se povezali, naučili smo se moliti in po pravoslavno in po grkokatoliško. Taka kaj jaz vem harmonija no se čuti v vasi. Sredi vsega tega je pa potem nošenje pomoči, predajanje zdravil sem in tja ena drugemu. Vse to nosimo tako, da ena taka zanimiva dinamika sredi molitve in sredi vse te pomoči.

Sestra Barbara, kako pa vi doživljate svoje poslanstvo v okolju, kjer ste zdaj?

Večkrat se spomin na ta 24. februar, na to kar se je tako pri nas sestrah, kot tudi v okolici Kijeva dogajalo v tistih prvih mesecih. S temi ljudmi se bolj srečujemo, ki razlagajo, kako so preživeli okupacijo, kaj se je dogajalo in kako zdaj začenjajo na novo začenjajo živeti.
Večkrat rečejo, vi ste nam dali upanje s tem, ko so dobili gradbeni material, da smo začeli ruševine pospravljati in začeli na tistih ruševinah graditi nove domove.

To se mi zdi nekaj tako zelo velikega, da nekdo ne ostane v tistem trpljenju, ampak da lahko po majhnih korakih začne živeti naprej...

Dobili smo tudi možnost, da hodimo k ranjencem v bolnišnico. V tem tudi vidim svoje poslanstvo, vse čutimo tudi veliko hvaležnost teh ljudi. Da pride redovnica na obisk, to je za njih nekaj zelo velikega. Tudi nam to daje eno tako korajžo, da ni treba veliko, ampak da v bistvu smo s tem trpečim narodom, da smo ljudem blizu, da jih poslušamo.

Sestra Barbara, na kakšen način pa pride pomoč do vas? Na kakšen način vam lahko tudi mi pomagamo?

Veliko zaslug pri tem že imajo vaši poslušalci, Prijatelji Radia Ognjišče, ki so nam takrat, ko sva bili s sestro Jožico v tej oddaji, začeli tako konkretno pomagati. Takrat se je velika vsota nabrala in še vedno prihaja denar, tako da v bistvu še vedno lahko pomagamo. In lepo je, ko imaš s čim pomagati. Zelo težko je videti potrebe, pa da nimaš sredstev. Če pa lahko odgovoriš na potrebe, je pa to tudi eno veliko veselje. Tako da res hvala vsem, ki se odzivate in še čutite in ste blizu ljudem v Ukrajini.

S. Jožica nam lahko poveste, kako poteka en vaš dan? Kaj vi kot sestra tam delate?

Z ljudmi smo. So dnevi, ko greva s s. Katjo po vaseh, naloživa v avto vse, kar je treba v tiste vasi peljati. Ponekod so bolniki, ki ležijo, pa jim peljeva plenice ali pa zračne blazine proti preležaninam. To jim posojamo. Odkar je vojna dobimo zelo veliko zdravil tudi Sloveniji, zvečer si to pripraviva v avto, potem pa greva od hiše do hiše in v vsaki hiši, kaj pustiva ljudem, ki to potrebujejo.

In ko sosedje vidijo, in če imajo težave prosijo, če bi še njim lahko pomagali in tako se naš seznami širijo in povečujejo. Potem pa ljudje sami povejo, kaj bi bilo, komu treba.

Pred nedavnim naju je prodajalka v trgovini prosila, da bi šle v njeni vasi k enemu možu in ženi, starima 60 let, ki brez dohodkov živita sama v stari hiši. In tistega moža je kap. Nič se nič zdravil, za v pokoj sta premlada, k zdravniku nista šla, ker je treba vsa zdravila kupiti, tako da je on to kap preživel doma.

In jaz sem najprej nisem vedela, da imamo opravka z umirajočim človekom. Tako da smo se najprej zmenili, naj pride duhovnik, naj ga spove in mazili ... No in res je duhovnik prišel in mu podelil zakramente, potem pa sva ga začeli voziti okrog zdravnikov. Najprej zdravnici v vas in ko je ta videla, da za njima nekdo stoji, nekdo, ki hoče, da bi se zdravila in da se jim bo pomagalo, nas je poslala naprej k specialistu v večje mesto, v bolnico. No in zdaj lahko možakar gre vsak dan ven, ne more sicer delati, ampak vsaj zase poskrbi...

Kaj pa vi, sestra Barbara, kakšen je pa vaš dan v Ukrajini?

Poskušamo, da bi se vrnili v to, kar je bilo pred vojno. Srečujemo se z brezdomci, hodimo na ulico, jim delimo sendviče in čaj in tudi čudodelno svetinjo. No, in večkrat se je tako zgodilo, da so se veliko bolj kot hrane razveselili te svetinje... Ko se nekomu zaiskrijo oči, ko vidi, da mu podariš tudi svetinjo, ali pa, če jih dalj časa srečujemo in potem še za koga prosijo in na tak način še oni med seboj postanejo misijonarji, ko pravijo drugim: » Ti moraš to vzeti, veš to pomaga...«
Obnovilo se je tudi delo v bolnici. V času covida nismo mogli več hoditi v bolnico, zdaj pa v bistvu nas spet prosijo, da prihajamo in je veliko dela, je veliko ubogih, brezdomcev, bolnikov, ki jih je potrebno umiti, preobleči, postelje preobleč, jim pomagati, ko so odpuščeni iz bolnice...

Se pravi, vi opravljate tudi neke vrste delo negovalke tam v teh bolnišnicah?

Ja, ker za nego so v Ukrajini »kakor zadolženi« svojci. In kdor jih nima, je prepuščen na milost in nemilost... torej jih velikokrat najdemo zelo umazane in ko jih na primer umiješ, smo srečne me in tudi oni, ko vidiš, kako se človek umiri, zaspi...

Večkrat jih je zelo težko prvič nagovoriti, da bi sploh sprejeli tako pomoč. Recimo primer brezdomke Vike, ki smo jo težko pripravili do tega, a ko smo jo dali v banjo, je oživela in spraševala, kdaj spet pridemo.

Na tako zelo preprost način, z našimi rokami pride tudi en božji obisk, božji dotik do njih.

Koliko dobrote! Verjetno imate na tisoče takšnih zgodb. Od kje pa črpate moč, da pravzaprav zmorete vse to? To so, čeprav pravite majhne, ampak so res velika dejanja, ki jih opravljate!

Meni se zdi, da nas Gospod enostavno vodi. Midve s sestro vsako jutro, ko moliva brevir dodava še eno prošnjo, da bi naju Sveti Duh vodil skozi dan, da bi pokazal, komu je treba pomagati in kako je treba pomagati.

Potem se mi zdi, da se dogodki sami razvijejo in da jih enostavno sprejmemo: »Tako je Gospod pokazal.«

Izjemna moč molitve in povezanosti v molitvi

V pogovoru sta s. Babara in s. Jožica spregovorili o številnih primerih, s katerimi se srečujeta pri svojem delu in poslanstvu. Zgodbe, ki sta jih povedali, so pretresljive, še posebej tista o fantu, ki je postal ohromel in mu zdravniki niso mogli pomagati, do napredka pa je prišlo šele po molitvi eksorcista.

Sestri sta opisali tudi izkušnjo minulega božiča, ki so ga v Ukrajini prvič vsi kristjani praznovali 25. decembra in opozorili na moč molitve in pomen povezanosti v molitvi.

»Silno sem hvaležna vsem, ki za nas molite. To je veliko močnejše, veliko hitrejše, kot so ruske bombe in rakete,« je ob koncu pogovora povedala s. Jožica.

In nadaljevala z zgodbo: »Ne vem, če je to prišlo do vas. Lansko leto na pepelnico so Rusi hoteli izstreliti jedrsko raketo z ene ladje iz Črnega morja. In ruski vojaki, ki tam delajo na tej ladji, so potem pripovedovali, ne vem, kako je to do nas prišlo, ampak tako smo slišali, da so hoteli eno raketo izstreliti, pa nikakor ni hotela vzletet. Potem so pa rekli, če ena ne leti, tudi druge ne bomo »probali«. Dve taki raketi so pa imeli.«

»In vsi ljudje, ki so to slišali, so rekli, poglejte, danes je pepelnica, pa strogi post. Veliko ljudi se posti, veliko ljudi moli, veliko jih je bilo pri maši.«

»Na pepelnico gre res več ljudi k maši kot običajne dni in ljudje so razumeli, kako je to božje orožje močno. In tudi ko prihajajo slabe novice , ki nisoobetavne, si mislimo: »No, vi kar govorite, ampak, saj je še Gospod Bog nad nami!«

»Tako da res vsem, ki nas podpirate, se zelo lepo zahvaljujemo in se še naprej priporočamo, da bi res enkrat dočakali mir, ko bo vsem ljudem lažje.«