V več državah izšla papeževa avtobiografija

Svet | 19.03.2024, 13:45 Marta Jerebič

Ob današnji 11. obletnici umestitvene maše papeža Frančiška je v več državah izšla njegova knjiga z naslovom »Življenje. Moja zgodovina v Zgodovini«. V njej sveti oče pripoveduje o svojem življenju skozi dogodke, ki so zaznamovali človeštvo: od izbruha druge svetovne vojne leta 1939, ko je bil star skoraj tri leta, do današnjih dni. Med drugim zapiše, kako je tudi za vsakega izmed nas pomembno obujati spomine, ko dosežemo določeno starost.

Kot poroča slovenski Vatican News, je knjiga izšla pri ameriški založbi HarperCollins sočasno v Italiji, ZDA, Združenem Kraljestvu, Kanadi, Braziliji, Franciji, Nemčiji, Mehiki, na Poljskem, Portugalskem, v Španiji in Južni Ameriki.

Založba, ki je prvič izdala knjigo papeža Frančiška, delo predstavlja kot izjemno potovanje skozi desetletja, na katerem prek papeževih spominov spremljamo najpomembnejša obdobja našega časa. Med njimi so: padec Berlinskega zidu, državni udar v Argentini, pristanek na Luni leta 1969 in tudi svetovno prvenstvo v nogometu leta 1986, na katerem je Maradona dosegel gol, ki se je v zgodovino zapisal kot »Božja roka«. Gre za spomine pastirja, ki z zelo osebnega vidika pripoveduje o letih nacističnega iztrebljanja Judov, atomskem bombardiranju Hirošime in Nagasakija, terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center, veliki finančni krizi leta 2008, pandemiji, odstopu Benedikta XVI. in konklavu, na katerem je bil izvoljen za papeža. Ti dogodki se prepletajo z življenjem svetega očeta, ki odpre zakladnico svojih spominov in z odkritostjo, ki je zanj značilna, pripoveduje o trenutkih, ki so spremenili svet.

Hkrati papež Frančišek poda nekaj pomembnih sporočil o najbolj perečih tematikah aktualnega dogajanja: socialni neenakosti, podnebni krizi, vojni, atomskem orožju, rasni diskriminaciji ter boju za zaščito življenja. Papežev glas se izmenjuje z glasom pripovedovalca, Fabia Marcheseja Ragona, vatikanista televizijske skupine Mediaset in osebnega prijatelja, ki v vsakem poglavju opiše zgodovinski kontekst, v katerem je živel papež.

Kot je zapisal sveti oče, je eden izmed namenov knjige ta, »da bi zlasti mlajše generacije lahko prisluhnile glasu starejšega človeka in razmislile o tem, kar je doživel naš planet, da ne bi ponavljali napak iz preteklosti.

V knjigi podaja tudi nekaj osebnih pojasnil – zakaj ne gleda televizije in da nima resnih razlogov, da bi razmišljal o odpovedi petrinski službi. 

Ladja, na kateri bi morali biti Bergoglievi, je potonila
Sveti oče na začetku knjige spregovori o starih starših po očetovi strani: babica Rosa in dedek Giovanni bi morala s sinom Mariem (papeževim očetom) oktobra leta 1927 z ladjo Principessa Mafalda odpluti iz pristanišča v Genovi v Argentino, vendar dedek ni uspel pravočasno zbrati denarja za vozovnice, zato so morali potovanje preložiti. Ladja, na kateri bi morali biti tudi oni, je potonila ob brazilski obali: utonilo je več kot 300 potnikov. Družina Bergoglio je v Argentino odpotovala februarja 1929. »Po dveh tednih so prispeli v Argentino, sprejeli so jih v sprejemnem centru Hotel de Inmigrantes, ki je bil precej podoben tistim, o katerih slišimo govoriti danes.«

Piemontščina: prvi materni jezik
Kot je papež že večkrat povedal, je imela babica Rosa ključno vlogo pri njegovi vzgoji. Stari starši, s katerimi je prva leta življenja preživel veliko časa, so govorili piemontsko, zato je bila piemontščina njegov »prvi materni jezik«. Dedek Giovanni se je boril v prvi svetovni vojni, iz pisem sorodnikov, ki so ostali v Italiji, pa so pri Bergoglievih v Argentini dobivali novice o dogajanju med drugo svetovno vojno: moški niso šli na fronto, ampak so delali na polju, ženske pa so bile pozorne na to, če bi prišli vojaški nadzorniki: »Če so imele oblečena rdeča, oblačila, je bilo to znamenje, da morajo moški zbežati in se skriti, bela pa so pomenila, da ni patrulj, zato so lahko nadaljevali z delom.«

Zakaj papež ne gleda televizije
Sveti oče v knjigi govori o svojem navdušenju nad nogometom, poleg tega pa pojasni tudi, zakaj tekem Argentine ne spremlja po televiziji: »Bilo je 15. julija 1990. Ko smo s sobrati gledali televizijo, so bili predvajani nekateri prizori, ki zagotovo ne denejo dobro srcu. Ni bilo nič pohujšljivega, a ko sem se vrnil v sobo, sem si rekel: "Duhovnik ne more gledati teh stvari". In tako sem se naslednji dan pri maši na praznik Karmelske Matere Božje zaobljubil, da ne bom nikoli več gledal televizije!",« pove papež Frančišek.

Benedikt XVI.
Kar nekaj prostora je v knjigi namenjenega zadnjemu konklavu. Ko so kardinali prišli v Rim, se je na začetku z njimi srečal papež Benedikt XVI. in obljubil »brezpogojno spoštovanje in pokorščino novemu papežu, ki bo izvoljen v konklavu«, in ki je bil med njimi. Sveti oče ob tem izrazi svojo bolečino glede dejstva, da »so lik zaslužnega papeža v preteklih letih v ideološke in politične namene izkoristili brezvestneži. Ker niso sprejeli njegove odpovedi, so razmišljali o lastni koristi in svojem vrtičku, ki bi ga obdelovali, pri tem pa so podcenjevali dramatično možnost razkola v Cerkvi,« poudari sveti oče ter doda, da je zato takoj šel obiskat Benedikta XVI. v Castel Gandolfo. »Skupaj sva se odločila, da bi bilo bolje, da ne bi živel na skritem, kot je na začetku načrtoval, ampak bi se srečeval z ljudmi in se soudeleževal cerkvenega življenja. Žal to ni veliko koristilo, saj v desetih letih ni manjkalo polemik, ki so oba prizadele,« je razložil sveti oče.

Konklave
Spominja se, da je med konklavom iz vprašanja, »Ali si pripravil govor?«, ki mu ga je v šali zastavil eden izmed kardinalov, zaslutil, da razmišljajo o tem, da bi ga izvolili za papeža. Zatem ga je kardinal Santos Abril y Castellò vprašal, če je res, da ima samo eno pljučno krilo. Bergoglio mu je odgovoril, da mu manjka samo zgornji reženj desnega pljučnega krila, ki so mu ga odstranili pri enaindvajsetih letih. Kardinal Abril y Castellò je postal resen in nejevoljno rekel: »Ti manevri v zadnjem trenutku ...«. In tedaj je kardinal Bergoglio razumel, da bi bil res lahko izvoljen on.
V knjigi razkrije, da je imel že od začetka veliko glasov. »Na prvem glasovanju sem bil že skoraj izvoljen in takrat je k meni pristopil brazilski kardinal Claudio Hummes in rekel: "Ne boj se! Tako deluje Sveti Duh!" Nato je bil po koncu tretjega glasovanja tisto popoldne, po sedeminsedemdesetem glasu, ko sem dobil dve tretjini glasov, na vrsti dolg aplavz. Ko se je glasovanje nadaljevalo, je kardinal Hummes ponovno pristopil, me objel in rekel: "Ne pozabi na uboge ...". In takrat sem izbral ime: Frančišek.«

Napadi
Sveti oče nadalje poudari, da bi moral hoditi enkrat tedensko k psihologu, če bi se ukvarjal z vsemi stvarmi, ki se govorijo in pišejo o njem. Ob tem doda, da so ga prizadeli tisti, ki so zapisali, da »Frančišek uničuje papeštvo«. »Kaj naj rečem?«, zapiše papež. »Da je moja poklicanost duhovništvo: najprej sem duhovnik, sem pastir in pastirji morajo biti med ljudmi ... Res je, da je Vatikan zadnja absolutistična monarhija v Evropi in da so tu pogosto prisotna dvorna razmišljanja in manevri, vendar je treba te sheme dokončno opustiti.« Na konklavu leta 2013 »je bila prisotna velika želja, da bi se stvari spremenile, da bi se opustile nekatere drže, ki žal še danes težko izginejo. Vedno se najdejo tisti, ki skušajo zavirati reformo in bi radi ostali v časih papeža kralja,« je še poudaril sveti oče.

Odstop
Glede svojega morebitnega odstopa je ponovno izrazil svoje prepričanje, da je petrinska služba doživljenjska, zato ne vidi razlogov, da bi odstopil. »Stvari bi se spremenile, če bi prišlo do resne telesne ovire, in v tem primeru sem že na začetku svojega pontifikata podpisal pismo z odstopom, ki je shranjeno na državnem tajništvu. Če bi se to zgodilo, se ne bi imenoval zaslužni papež, ampak preprosto upokojeni rimski škof, ter se preselil v cerkev svete Marije Velike, kjer bi ponovno spovedoval in prinašal obhajilo bolnikom. Toda to je le oddaljena hipoteza,« poudari sveti oče ter doda, da nima resnih razlogov, da bi razmišljal o odpovedi petrinski službi. »Morda je kdo v teh letih upal, da bom prej ali slej, morda po kakšni hospitalizaciji, podal takšno izjavo, vendar ni te nevarnosti: Gospodu sem hvaležen, da sem dobrega zdravja in, če Bog da, še me čaka še veliko projektov, ki jih je treba uresničiti,« sklene svoje razmišljanje papež Frančišek.