Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Petra StoparPetra Stopar
Kalvarija (foto: Pixabay)
Kalvarija | (foto: Pixabay)

Na Kalvarijo

Komentar tedna | 29.03.2024, 14:30 Roman Vučajnk

Komentirati teden na veliki petek ne pomeni nujno komentirati samega velikega petka, gotovo pa se njegovi perspektivi ne da izogniti. Smo v velikonočnem tridnevju, vrhu spominjanja na dogodek žrtvovanja, po katerem smo odrešeni (križanje) in v pričakovanju spomina na dejanje najmogočnejše zmage, ki je svetilnik našega upanja in vere (vstajenje).

Pri tem se naš kolektivni spomin opira na liturgijo, duhovno vsebino tradicije našega prostora, ki ji dodajamo s sodelovanjem pri obredih, in na občestveno povezanost do take mere, da se zliva v življenjsko navado katolika, ki jo usmerjamo po skupnem vsakoletnem koledarju.

Nič narobe s tem, dokler ne pozabimo tudi na vsakokratno osebno duhovno izkušnjo tridnevja. Ta pa je vsako leto drugačna, saj smo sami vsako leto drugačni in tako je tudi s svetom okoli nas. Zaradi tega se zgodi, da kdaj potrebujemo več truda ne le, da smo prisotni pri vsakem velikonočnem dogodku po evangelijih v trpljenju, križanju, smrti in vstajenju, ampak da prepoznamo osebne odzive nanje in v njih oblikujemo osebni stik z Bogom.

Včasih veliko napora vlagamo, da sploh ostajamo prisotni pri poslušanju opisov Jezusove poti, kakšno drugo leto pa nas lastni odzivi nanjo preplavijo in premetavajo. Pa vendar moramo vztrajati v množici tistih, ki so Gospoda spremljali tako v času učenja, čudežev in ozdravljanja, kot tudi v urah tistega petka.

Zakaj se ne moremo zadovoljiti le s poznavanjem dogodkov, čemu moramo stopiti vanje? Ker ni mogoče drugače kot z osebnim doživljanjem Gospoda priti do Gospoda. Gospod nas pri vsakokratni zahvalni daritvi, pri vsaki sveti maši, vabi in pripušča k Svojemu vsakokratnemu darovanju in se nam ponudi v zakramentu Svojega telesa in krvi v osebno doživljanje Svoje milosti. Kako naj potem odstopimo od osebnega doživljanja poti, ki je do te milosti vodila?

Od dejanskih prič poti na Kalvarijo se razlikujemo po tem, da poznamo vsa dogajanja velike noči vse do vstajenja, prikazovanj in vnebohoda. V urah velikega petka je to lahko težavno, saj se nam duh lahko ob občutju stiske zateče k olajšujočemu zavedanju, da Kristus tretji dan vstane od mrtvih.

Ni se nam treba bati strahu in naraščajoče tesnobe, ko vidimo Jezusa na križu (glasovi »druge je rešil, sebe pa ni mogel« nam ne pomenijo veliko). Ni se nam treba soočati z izgubo upanja, ko v skupini ne slišimo Jezusovega človeškega glasu in se nas Njegova roka ne dotakne, ko nam ponudi kruh pri večerji. Ni nam treba v hlad brezsmiselnosti in se izmučeni znajti na meji ravnodušnosti, ko posoda žive vode ni več na dosegu naše kratke roke.

Mi danes vemo, da je Kristus živ in je Bog. Zato nam ni več samoumevno prepoznati razsežnosti Njegovega trpljenja, duhovnega in telesnega. Včasih pozabimo, kaj je cena Njegovega dejanja odrešitve vseh nas. Včasih smo bolj zazrti v veselje vstajenja in lastni delež v Njem, kot pa se spomnimo bolečine trpljenja.

Spomin na vstajenje se ne neha z odmaknjenim kamnom v grobnico in vnebohodom, ampak se razteza v pričakovanje drugega prihoda. In takrat bomo slišali: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Pa je to res? Smo se res bolj posvetili vstajenjski radosti in liturgični vznesenosti, kot pa zavedanju, s kakšno ceno smo odrešeni? Morda pa ne, če kalvariji pričujemo z duhovnimi očmi. Ko pogledamo le čas med letošnjim in lanskim praznovanjem Velike noči: skozi koliko osebne bolečine, ki nas reže, smo morali segati v posodo z odpuščanjem, da ga lahko ponudimo tistim, ki so nam bolečino prizadejali. In koliko petelinov je pelo, ko smo zanikovali Njegov glas, ki nas je k odpuščanju klical? Kolikokrat nas je premagal spanec, ko je med nami kdo krvavi pot potil v stiskah, in kolikokrat nas je On ustavljal, ko smo se z golo silo spravili sekati ušesa drugim v samonarejenem prepričanju, da branimo Njega in nismo spoznali, da ščitimo le svoje mesto ob podobi ali vlogi, ki smo jo naredili Zanj.

Kolikokrat ravnodušno ugledamo, kako križajo tiste, ki so jih neki zakoni oklicali za razbojnike in se zaradi tega nismo posvetili njihovim stiskam, in kolikokrat ostajamo zbegani, ko nam oni našo brezbrižnost odpustijo, preden jih še isti dan Gospod sprejme k sebi?

V pričevanju trpljenja soljudi Gospod tudi vsakomur od nas daje možnost, da Ga spremlja v osebnem doživljanju poti do Kalvarije in nanjo. Gospod nam daje možnost, da vidimo trpljenje in stisko, zato da se lahko odločimo trpljenje in stisko lajšati. Tudi svojo stisko, svoje trpljenje.

Spomin na vstajenje se namreč ne neha z odmaknjenim kamnom v grobnico in vnebohodom, ampak se razteza v pričakovanje drugega prihoda. In takrat bomo slišali: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Medtem ko iščemo Boga v oblikah, ki smo jih ljudje naredili Zanj, ne spreglejmo stvaritve, ki jo je On ustvaril po Svoji podobi in za večno zveličanje.

Ne spreglejmo človeka, ne spreglejmo svojega bližnjega.

Komentar tedna
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...