Kako me je za konec mature na romanje v Assisi prijavila kar profesorica matematike

Tu smo z radijsko ekipo in pripravljamo radijski misijon v živo, ki je v polnem pogonu. Upam, da ujamete nagovore brata Štefana, ki te kraje pozna kot punčico svojega očesa. Njegovi nagovori so bogati in življenjski. Ob tej priliki naj vam zaupam zgodbo o tem, kako sem se s tem mestom in duhom sv. Frančiška pred 15 leti srečal tudi sam. 

V najstniških letih sem se šolal na BIC-u, na Gimnaziji in veterinarski šoli v Mestnem logu, čeprav to ni bila moja prva izbira, a dovolj točk za Škofijsko klasično gimnazijo nisem imel. Takrat mi ni bilo najbolj lahko, a Gospodova pota so skrivnostna in to se je izkazalo večkrat. Na tej manjši šoli smo se vsi počutili zelo domače. Kako ne, saj ni bilo prav nič nenavadno, da so veterinarski tehniki k pouku večkrat pripeljali tudi svoje hišne ljubljenčke, od kač do podgan in paličnjakov. Odnosi s profesorji so bili prijetni in tudi zelo domači, a zato nič kaj manj profesionalni. 

Seveda, nekateri ti prirastejo bolj k srcu in prepričan sem, da je tudi obratno. Prav hitro sva se poštekala, kakor rečemo in ugotovila, da deliva enake vrednote, tudi katoliške, s profesorico matematike. Njeno ime vam izdam ob koncu, do takrat pa vam lahko povem, da nas je dijake klicala krompirčki. Včasih zato, ker smo bili njena sreča, gotovo pa so prišli tudi trenutki, ko bi nas verjetno najraje postavila kaliti v najtemnejši kot kevdra. Kakorkoli, štiri leta matematike niso bile le ure številk in funkcij, pač pa tudi življenjskih naukov, ki jih je znala še kako dobro umestiti v učni program. 

Pa je po štirih letih prišla pomlad in po maturantskem plesu zrelostni izpit mature. Na koncu smo se srečevali le še na hodnikih, ko smo čakali na zadnje ustne izpite. Pa pride profesorica do mene in me iznenada vpraša, Rok, kaj počneš od 1. do 7. avgusta. Ne vem, sem rekel, verjetno bom doma, gotovo bo košnja, pobirali bomo krompir ali kaj podobnega. V Assisi greš, mi reče. Prosim? Kakšen Assisi, kaj je to? Romanje z brati kapucini, ful je dobr, to ti jaz plačam. Prosim?, mi ni bilo prav nič jasno. Ja, ja, sprejmi kot darilo za opravljeno maturo. Prosiim? Ne morete mi kot profesorica tega plačati, pa tudi nisem prepričan, da jo bom naredil … Rok, tako sem se odločila, avgusta greš v Assisi, ne bo ti žal, sporoči mi čez en teden, me pusti profesorica odprtih ust in odide na ustne izpite mature. Celo pot domov sem premišljeval, da to pa gotovo ne. Prvič, tega Assisija ne poznam, pravzaprav ne poznam nobenega, sploh pa mi ne more enega izleta plačevati profesorica. Trdo odločen, da ji bom pač rekel, da ne grem in se bom že nekaj izgovoril, se srečava na še zadnjem ustnem izpitu. No, Rok, si premislil? Ja, ja, veste, ne morem, mamo delo doma, res ne bo šlo. Prepozno, sem ti že plačala. Br. Jožko ti pošlje vse informacije. 

In kaj mi je drugega preostalo kot to, da ji bom nekaj dni pred odhodom pač javil, da ne bo šlo, da sem zbolel, nekaj se bom že izgovoril, sem bil prepričan. Sam gotovo v nek Assisi ne bom šel, nobenega ne poznam, sem si ponavljal. Vse do trenutka odhoda, ko je avtobus ob 5. uri zjutraj speljal iz Štepanjskega naselja pred samostanom bratov kapucinov. In na tem avtobusu sem bil tudi jaz. 

In tako se je začel eden najboljših tednov mojega življenja, romanje v Assisi z brati kapucini. Teden globine, novih prijateljev in duhovne vsebine. In še več, na romanje v Assisi sem šel še kar nekajkrat, pri premiernem romanju in spoznavanju sv. Frančiška pa je bil naš duhovni vodja prav br. Štefan. Spoznal sem številne dobre ljudi, s katerimi smo še vedno v stiku. Eden izmed njih je nekdanji radijski tehnik Ambrož, zdaj brat Ambrož, preko katerega sem navezal stik tudi z radijskimi sodelavci in radiem. In potem se je radijska pot začela razvijati. Tako bi lahko rekel, da je tudi Assisi kriv za moje mesto na Radiu Ognjišče.  

Zato, hvala, Assisi. 

Hvala, spoštovana profesorica Vera Pavlič.