Blaž Lesnik
Kje poiskati tečaje, s katerih je vrglo svet?
Komentarji Blaž Lesnik
Gregorjevo je danes - praznik pomladi, ljubezni in mladosti. Na slednjo lahko napelje tudi Teden katoliškega šolstva, v katerem smo. Obeležuje ga 31 vzgojno izobraževalnih ustanov, ki jih je ustanovila Cerkev in jih poleg vrtčevskih otrok obiskuje nekaj več kot 2200 učencev in dijakov ter približno 330 študentov. Poklicani tudi k odpiranju duhovnih obzorij se vzgojitelji, učitelji in profesorji na katoliških vzgojnih ustanovah srečujejo z zelo podobnimi izzivi kot njihovi kolegi na drugih šolah. Ne le raziskave, tudi čakalne dobe pri pedopsihiatrih kažejo, da stopnje depresije, anksioznosti in drugih duševnih motenj med mladimi naraščajo. Svetovna zdravstvena organizacija izpostavlja duševno zdravje kot kritično vprašanje in kaže na samomor kot enega od pomembnih vzrokov smrti v starosti od 15 do 29 let. Ta zaskrbljujoča statistika govori o tihem boju, ki ga danes bijejo številni mladi.
Iskanje posameznih vzrokov, še bolj pa učinkovitih rešitev na te izzive bi preseglo moje znanje in izkušnje s tega področja, navsezadnje pa tudi okvir tega komentarja. Kljub temu pa se kot oče sprašujem, kako naj svoje odraščajoče otroke podprem v njihovem zorenju in oblikovanju v samostojne posameznike, ki bodo kos zahtevam časa. In tudi (ali pa še bolj), kako naj se tem zahtevam, kadar bo potrebno, uprejo in poskrbijo za zdravo ravnovesje telesa in duha ter blagor svoje duše. Današnja generacija je odraščala v digitalni zibelki, s svetovnim znanjem na dosegu roke in možnostjo povezovanja med celinami v nekaj sekundah. Naključje ali ne: prav na današnji dan pred 35 leti je angleški informatik Tim Berners Lee svojemu predstojniku v Cernu predstavil izpopolnjeno verzijo izmenjave podatkov med različnimi laboratoriji in raziskovalnimi skupinami Ženevskega inštituta. Rodil se je svetovni splet – world wide web, ki je v dobrih treh desetletjih svet vrgel s tečajev. Če se zdi komu ta oznaka pretirana, najbrž nima natančnejšega vpogleda v svet mladih. V tem svetu se namreč dvajset-in-nekaj-letniki prevažajo naokrog z nekaj deset tisočakov vredno Teslo, ki so jo z nekaj potegi po zaslonu naročili iz tovarne najbogatejšega Zemljana. Njihovi vrstniki pa na vprašanje, od kod jim denar za stanovanje v vrednosti milijona, preprosto skomignejo: »medtem ko vi spite, mi delamo« in namignejo na kriptovalute, s katerimi so obogateli čez noč. Seveda – gre za majhno in izbrano peščico mladih. Vendar pa ta vrh piramide določa smer razmišljanja milijonov najstnikov, ki brez kritičnega uvida pričakujejo podobno: da bodo do lagodnega in razkošnega življenja prišli na lahek način.
A pod tem videzom lahkotnosti se skriva globok paradoks: življenje brez smisla, ciljev, bojev, strahov in stresa, ki je ironično postalo gojišče za težave z duševnim zdravjem. Iskanje udobja, čeprav je bilo to od nekdaj gonilo razvoja človeške družbe, je nehote vodilo v življenje, izolirano od izkušenj, ki kujejo odpornost in dajejo smisel. Vsaj slutnja možnosti takojšnjega zadovoljstva in posledično izogibanje nelagodju sta ustvarila praznino tam, kjer so včasih prebivali smiselni cilji in želje.
Pri tem s prstom sploh ne želim kazati na mlade. S pogledom je namreč nujno zajeti širšo sliko, v kateri se izrisujejo tudi drugi viri duševnih stisk. V naših šolah, vzgojnih ustanovah in pravzaprav celotni družbi je tako svoje mesto že marsikje zasedla strupena kultura dosežkov. Vse izrazitejše neenakosti, krčenje srednjega razreda, konkurenca na vsakem koraku poglabljajo strah pri starših, da se bodo njihovi otroci znašli nekje na repu ekonomske lestvice ali celo preživetja. Zato so v svojem ne več le helikopterskem ampak kar dronskem starševstvu osredotočeni zgolj na dosežke, ki se seveda v šolskem obdobju merijo skozi ocene. V skrajnih primerih se tako vrednost otroka meri po njegovih dosežkih, otroštvo pa ni več bolj ali manj brezskrbno obdobje, ločeno od odraslosti, ampak gre za ring, v katerem se otroci pripravljajo na kruto življenje neprestanega tekmovanja in dokazovanja.
Kje najti tako iskano ravnovesje za svet, ki ga je vrglo s tečajev? Milijon kriptodolarjev je premalo za pravi odgovor. A morda bi za sklep usmeril k besedi, ki je v današnjem času kar nekam poniknila: to je krepost. V zahodni tradiciji so glavne kreposti opredeljene kot razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Prav te te štiri kardinalne kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih (latinska beseda cardo namreč pomeni tečaj), okrog katerega se uresničujejo vse ostale kreposti. Gre za stremljenje k duhovni identiteti, v kateri si človek z vsemi čutnimi in duhovnimi močmi prizadeva delati dobro. Kot je bilo slišati v današnji Svetovalnici, tudi mlade gimnazijce s Slomškove gimnazije v Mariboru, nagovarja izziv: »biti kreposten človek.« In konec koncev Sveto pismo, ki so ga, mimogrede danes predstavili v novem, jeruzalemskem prevodu, obljublja: »In če kdo ljubi pravičnost, njena dela so kreposti, saj ona uči razumnost, preudarnost, pravičnost in srčnost, ljudem pa v življenju nič bolj ne koristi kakor to.« (Mdr 8,7)
