Fotografija iz projekta s Kralji ulice | (foto: KAISSA_Kaja_Kristovic)
Nejc Lavrenčič, pianist: Glasba je odraz izkušenj nekega časa in prostora.
Via positiva Nataša Ličen
Pred praznikom kulture smo k pogovoru v četrtkovem popoldnevu povabili Nejca Lavrenčiča, pianista in klavirskega pedagoga. Pogovarjali smo se o njegovem pogledu na kulturo, družbeno odgovorno ustvarjanje umetnikov, o njegovih projektih in svojevrstni glasbeni poti. Izpostavili smo projekt s Kralji ulice.
Kultura in pomen medkulturnega dialoga
Nejc Lavrenčič: »Kultura je pojem, ki po mojem mnenju, zaobjema nadaljevanje vrednot, ki so postale tradicionalne v nekem prostoru in so tudi časovno univerzialne. S tega vidika je zelo zanimiv in pomemben tudi kulturni dialog. Svet postaja vse manjši in je treba biti odprt, spoznavati druge kulture in iskati ter prepoznavati skupne celice, ki jih imamo različne kulture.«
S podporo so mi podarili velik, bistveni del življenja, da se lahko ukvarjam s tem, kar imam rad.
Skrb za svoj instrument - roke
»Morda pričakujete, da bom govoril o kremah in podobnem. S tega vidika sem nekoliko poseben, vendarle je treba živeti. Seveda je treba skrbeti za zdravje, tudi za roke, moram pa priznati, da sem se lotil marsikatere zadeve, kot recimo pri obnovi lastnega stanovanja razbijanja ploščic in sten. V času korone sem moral predelati veliko strahov. Na koncertnih odrih nismo mogli stati, zato sem si rekel, treba je živeti in po petindvajsetih letih spet stopil na smuči.«
Gostovanja
»V tujino sem šel že v času študija, na belgijskem kraljevem konservatoriju sem opravljal tudi specialistični študij interpretacije samospeva. Tam sem navezal tudi veliko mednarodnih povezav, nekateri so danes bolj drugi manj tudi moji glasbeni partnerji pri nastopih. Klavir sem začel igrati šele pri štirinajstih letih, na poti sem se srečeval z veliko ljudmi, ki so mi prigovarjali naj opustim učenje. Toda predanost glasbi me je vodila, tako močno, da nisem odnehal.«
Samospev je v moje življenje stopil v času študija. Od nekdaj me je zanimala tudi poezija in kmalu sem iz tega vzgiba želel razumeti, kaj igram. Želel sem biti v stiku s srčiko glasbe, da nisem pianist, ki samo igra note, harmonije in melodije, ampak dejansko preštudira poezijo.
Klasična glasba velja za duhomorno
»Ker jo razumevamo kot nekaj tradicionalnega, s centimetrom prahu. V bistvu pa je odraz življenja, čustvenih in družbenih stanj. Ta pa so univerzalna, z njimi se lahko poistoveti vsak. Res pa je, da so zapakirana v glasbeno govorico, ki je drugačna kot smo je vajeni iz vsakodnevnih medijev. Da jo začnemo razumevati in dojemati, je v to treba vložiti določen napor, biti vztrajen in v stiku s seboj.«
"Po enem od nastopov mi je obiskovalka koncerta rekla: »Kar si želim je iti domov, objeti moža in otroke.«, to je moč glasbe, nagovori odnose. Ko sem staršema dejal, da bi rad igral klavir, me nista mogla jemati povsem resno, saj sem imel kot otrok ogromno zanimanj. Tenis, šah, vezenje, pletenje košar, barvanje pirhov ... , predvsem veliko ročnih spretnosti. Vedoželen sem, zanima me vse okrog glasbe: nastanek, motivi, motivacija, družbene in osebne razmere skladatelja, ki je v določenem času deloval. Tudi svoje interpretacije ustvarjam ravno na tej osveščenosti, želim priti v srčiko skladateljevega doživljanja. Ko pa začnem razumevati, doživljati in si predstavljati neko situacijo, se tudi kot empatično bitje bolj ali manj poistovetim in na podlagi tega gradim svojo interpretacijo.«
