Bogdana Herman | (foto: NL)
Bogdana Herman: »Dej, dej, .. le dej«, in sva peli. Skupaj, zunaj na vrtu in za štedilnikom.
Naš gost Nataša Ličen
Profesorica slavistike, učiteljica veščin sporazumevanja, pesnica, raziskovalka ljudskih pesmi in pevka, je bila naša gostja v sobotnem popoldnevu. Bogdana Herman je ena bolj znanih pevk ljudske pesmi v našem prostoru in širše. V najstniških letih je začela pisati svoje pesmi, izšle so v več zbirkah. Lotila se je tudi prevajanja. Beseda, govor jo je vedno zanimal, preko staršev je vzljubila narečja. Petje pa z babico. Je priznana strokovnjakinja govorništva in javnega nastopa.
Ljudske pesmi iz narodne zakladnice
»Te so večne. Res so, to je ena od skrivnosti ljudske glasbe sploh, da so večne in da so univerzalne. Pomeni, da ljudske pesmi na nek način razume ves svet, ne glede na jezik. Ljudske pesmi, ljudsko izročilo sploh, se človeka dotaknejo. Če to raziskujemo, bomo daleč prišli, če ne, je pa čisto dovolj, da ob tem uživamo in se počutimo dobro ob ljudski pesmi.
Začetek je pri babici, ki je kar naprej pela in jaz sem začela peti z njo. Spodbujala me je: "Dej, dej." Slišala je, da primem kar terco, drugi glas in je spet rekla: "Dej, le dej." In sva peli, skupaj za štedilnikom, skupaj zunaj na vrtu."
Raziskovalka ljudskih pesmi sveta
»Ja, tudi sodelovala z drugimi, zdaj mi je živo v spominu, mnogo let nazaj z Dušico Kunaver, ki je izdala knjigo ljudskih pesmi sveta, na predstavitvi njene knjige sem zapela pesem, ki je bila iz severa z ribiško vsebino. Preprosta, kot so vse ljudske pesmi. Niso izumetničene. Hočem reči, to niso kakšni bogati baročni glasbeni vzorci, to so pesmi na nekaj tonih, pesmi, ki se ponavljajo, ki imajo refren, ki gredo v uho, bi lahko rekli.«
Narodna ali ljudska?
Bogdana Herman odgovori v nesmehu: »Koliko časa imava na voljo za odgovor? Morate vedeti, po izobrazbi nisem etnologinja, niti ne muzikologinja. Tudi jaz delim ljudske pesmi, no, ne zelo delim, saj so povezane, na ljudske in narodne. Zakaj?
Narodne pesmi so tiste, ki so narodu – tudi slovenskemu- veliko pomenile, tudi za narodov obstoj, če hočete. Če poznamo avtorja, so ponarodele, rečemo, in jih potem že tudi kar narodne poimenujemo in ne vemo več kdo je avtor. Ta termin poznam s Primorske, od koder je doma moja mama, peti me je učila babica. V času fašizma so bili jeziki manjšin izpodrinjeni, pozneje prepovedani, slovenske pesmi se je vendarle pelo v slovenščini, a tega se uradno ni smelo početi. Zato pravim, narodna pesem je v nekem smislu narodno obrambna, naj ne zveni preveč vojaško. Vse tiste, ki me jih je učila babica, so zame narodne.«
»Ljudska pesem je zame veliko širši termin. Slovenske ljudske pesmi prihajajo tudi od drugod, z nemškega, hrvaškega, iz italijanskega kulturnega prostora, iz germanskega, romanskega in slovanskega, vse to naj se je rodilo tukaj, ali pa celo vemo, da se ni, a je prišlo davno, pred sto, štiristo ali tisoč leti k nam, to pa je zame ljudska pesem.«
Silen občutek za ritem imamo vsi, najbolj ga vidimo pri otrocih
»Pela sem najprej z babico, potem sem pela ob proslavah na odru kot deklica, vedno, potem nas Marko Terseglav združi v skupino, tako sem se učila ljudskih pesmi, vzporedno s tem me je k dobremu izboru nagovarjala predvsem dr. Zmaga Kumer, bili sva prijateljici brez osebnih srečanj, brez velikih pogovorov. Iskala je pevca, ki bi bil primeren za ljudsko petje in mene je ocenila kot primerno. Na roko mi je prepisovala pesmi iz arhiva SAZU, na srečo še hranim nekaj izvodov njenega lepega rokopisa.«
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Bogdano Herman za oddajo Naš gost.
