Papež: Naprej po poti edinosti, delitev nikoli ne prihaja od Boga.

Homilija papeža Frančiška (prevod slovenski program Radia Vatikan)
V evangeliju, ki smo ga slišali, učitelj postave, kljub temu, da Jezusa nagovori z besedo »učitelj«, noče, da bi ga on poučil, ampak ga želi skušati. Še večja dvoličnost pa se pokaže v njegovem vprašanju: »Kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« (Lk 10,25). Storiti, da bi prejel, storiti, da bi dobil. To je izkrivljena religioznost, ki temelji na posedovanju namesto na daru, kjer je Bog sredstvo, da dobim, kar hočem, in ne cilj, ki ga želim ljubiti z vsem srcem. Toda Jezus je potrpežljiv in učitelja povabi, naj odgovor najde v postavi, ki jo je dobro poznal in ki naroča: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10,27)

Nato ta človek, ki »je hotel sebe opravičiti«, zastavi drugo vprašanje: »In kdo je moj bližnji?« Če je prvo vprašanje Boga skoraj zreduciralo na lastni »jaz«, pa to vprašanje želi razdeliti: razdeliti ljudi na tiste, ki jih je treba ljubiti, in na tiste, ki se jih lahko ignorira. Toda delitev nikoli ne prihaja od Boga, ampak od hudiča. Jezus pa ne odgovori s teorijo, ampak s priliko o dobrem Samarijanu, s konkretno zgodbo, ki vprašuje tudi nas. Kajti, dragi bratje in sestre, duhovnik in levit sta tista, ki se obnašata slabo, brezbrižno ter postavljata varovanje svojih verskih tradicij pred potrebe trpečega človeka. Tisti, ki da pomen besedi »bližnji«, je heretik, Samarijan, ker postane bližnji: občuti sočutje, se približa in se nežno skloni nad rane tega brata; poskrbi zanj, ne glede na njegovo preteklost in na njegove krivde, in mu služi z vsem svojim bitjem (prim. Lk 10,33-35). Zato Jezus lahko zaključi, da se pravilno vprašanje ne glasi »Kdo je moj bližnji?«, ampak »Ali sem jaz bližnji?« Samo ta ljubezen, ki postane zastonjsko služenje, samo ta ljubezen, ki jo je Jezus oznanjal in živel, bo približala kristjane, ki so ločeni med seboj. Da, samo ta ljubezen, ki se ne vrača v preteklost, da bi se distancirala ali kazala s prstom, samo ta ljubezen, ki v imenu Boga postavi brata pred železno obrambo lastnega verskega sistema, nas bo združila. Najprej brat, zatem brat.

Bratje in sestre, med seboj si nikoli ne bi smeli postaviti vprašanja »Kdo je moj bližnji?«. Kajti vsak, ki je krščen, pripada istemu Kristusovemu telesu; še več, ker je vsak človek na svetu moj brat ali sestra in vsi sestavljamo »simfonijo človeštva«, katerega prvorojenec in Odrešenik je Kristus. Kakor spominja sveti Irenej, ki sem ga z veseljem razglasil za »cerkvenega učitelja edinosti«, »ljubitelja resnice ne sme zavesti razlika, ki obstaja med glasovi, in ne sme dvomiti, da je neki glas ustvaril ta Umetnik in Stvarnik, drugega pa drugi [...], temveč mora misliti, da je vse to naredil eden in isti Umetnik« (Zoper krivoverstva II, 25, 2). Ne torej »kdo je moj bližnji?«, ampak »ali sem jaz bližnji?«. Ali smo jaz in potem moja skupnost, moja Cerkev, moja duhovnost bližnji? Ali pa ostajajo zabarikadirane v obrambi lastnih interesov, hlepijo po lastni avtonomiji, zaprte v preračunljivost lastnih koristi in vstopajo v odnose z drugimi le zato, da bi od njih nekaj dobili? Če bi bilo tako, ne bi šlo samo za strateške napake, ampak za nezvestobo evangeliju.

»Kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?«: tako se je začel pogovor med učiteljem postave in Jezusom. Toda danes je tudi to prvo vprašanje obrnjeno zahvaljujoč apostolu Pavlu, čigar spreobrnjenje obhajamo v baziliki, ki mu je posvečena. Prav takrat, ko Savel iz Tarza, preganjalec kristjanov, sreča Jezusa v svetlobi, ki ga obda in mu spremeni življenje, ga vpraša: »Kaj naj naredim, Gospod?« (Apd 22,10). Ne »kaj naj naredim, da bom deležen dediščine?«, ampak »kaj naj naredim, Gospod?«: Gospod je cilj prošnje, prava dediščina, najvišje dobro. Pavel ne spremeni svojega življenja na podlagi svojih ciljev, ne postane boljši, ker uresniči svoje načrte. Njegovo spreobrnjenje izhaja iz bivanjskega preobrata, kjer primat ne pripada več njegovi sposobnosti spričo postave, ampak poslušnosti Bogu, v popolni odprtosti za to, kar hoče On. Če je On zaklad, je naš cerkveni program lahko sestavljen samo iz izpolnjevanja Njegove volje, iz tega, da uresničujemo njegove želje. In On je tisti večer, preden je dal svoje življenje za nas, goreče prosil Očeta za vse nas, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). To je njegova volja.

Vsa prizadevanja za polno edinost so poklicana slediti isti poti, kot je bila Pavlova; pustiti ob strani osrednjo vlogo naših idej, da bi iskali Gospodov glas ter Njemu prepustili pobudo in prostor. To je dobro razumel drugi Pavel, veliki pionir ekumenskega gibanja, abbé Paul Couturier, ki je običajno molil za edinost vernikov, »kakor jo želi Kristus«, »s sredstvi, ki jih želi On«. Potrebujemo to spreobrnjenje perspektive in predvsem srca, kajti, kot je pred šestdesetimi leti zatrdil drugi vatikanski koncil: »Pravega ekumenizma ni brez notranjega spreobrnjenja« (Unitatis redintegratio, 7). Ko skupaj molimo, vsak pri sebi prepoznavamo, da se moramo spreobrniti, dopustiti Gospodu, da spremeni naše srce. To je pot: hoditi skupaj in služiti skupaj, postaviti molitev na prvo mesto. Kadar kristjani zorijo v služenju Bogu in bližnjemu, rastejo tudi v medsebojnem razumevanju, kot navaja koncil: »Čim tesnejše bo njihovo občestvo z Očetom, z Besedo in s Svetim Duhom, tem tesnejše in tem lažje bodo mogli poglabljati medsebojno bratstvo« (ibid.).

Zato smo nocoj tukaj predstavniki različnih držav, kultur in tradicij. Hvaležen sem canterburyjskemu nadškofu Justinu Welbyju, metropolitu Polikarpu, ki predstavlja ekumenski patriarhat, in vsem vam, ki predstavljate številne krščanske skupnosti. Posebej pozdravljam člane Mednarodne mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami, ki obhaja 20. obletnico delovanja, ter katoliške in anglikanske škofe, ki sodelujejo na srečanju Mednarodne komisije za edinost in poslanstvo. Lepo je, da lahko danes z nadškofom Justinom tem dvojicam škofov podeliva poslanstvo, da bi še naprej pričevali o edinosti, ki jo je Bog hotel za svojo Cerkev v posameznih regijah, ter še naprej skupaj širili »Božje usmiljenje in mir v svetu, ki je v stiski« (Poziv škofov IARCCUM, Rim 2016). Pozdravljam tudi štipendiste Odbora za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi cerkvami pri Dikasteriju za pospeševanje enosti med kristjani in udeležence študijskih obiskov, organiziranih za mlade duhovnike in menihe vzhodnih pravoslavnih cerkva, ter študente Ekumenskega inštituta Bossey pri Ekumenskem svetu cerkva.

Skupaj, kot bratje in sestre v Kristusu, molimo s Pavlom in recimo: »Kaj naj naredimo, Gospod?«. In v zastavljanju vprašanja je že odgovor, saj je prvi odgovor molitev. Moliti za edinost je prva naloga na naši poti. In to je sveta naloga, saj pomeni biti v občestvu z Gospodom, ki je za edinost predvsem prosil Očeta. Prav tako še naprej molimo za konec vojn, zlasti v Ukrajini in Sveti deželi. Iskreno misel namenjamo tudi ljubljenemu ljudstvu Burkina Fasa, zlasti tamkajšnjim skupnostim, ki so pripravile gradivo za teden molitve za edinost: naj ljubezen do bližnjega zamenja nasilje, ki pesti njihovo deželo.

»"Kaj naj naredim, Gospod?" In Gospod – pripoveduje Pavel – mi je rekel: "Vstani in pojdi" (Apd 22,10)«. Vstani, pravi Jezus vsakemu izmed nas in našemu prizadevanju za edinost. Vstanimo torej v Kristusovem imenu od svoje utrujenosti in svojih navad ter pojdimo naprej, ker On to hoče in hoče, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). Molimo torej in pojdimo naprej, kajti to je tisto, kar Bog želi od nas.