Jože BartoljJože Bartolj
Andrej JermanAndrej Jerman
Meta PotočnikMeta Potočnik
Četrta adventna nedelja, advent (foto: Pixabay)
Četrta adventna nedelja, advent | (foto: Pixabay)

Hrupni december ali advent v tišini in poslušanju? Razmišljanja škofa Matjaža in škofa Štumpfa

Novice | 06.12.2023, 10:24 Marjana Debevec

Celjski škof Maksimilijan Matjaž bo v stolnici sv. Danijela vsako adventno soboto pripravil sinodalne adventne kateheze. V prvi katehezi je vsem za izziv predlagal, naj se vadijo v poslušanju. Tudi murskosoboški škof Peter Štumpf je v adventni poslanici spodbudil k tišini.

ot prvi adventni izziv nam škof Matjaž predlaga vadbo v poslušanju. »Bodimo bolj pozorni v naših pogovorih. Premislimo, preden rečemo, morda na kratko ponovimo; da bi znali kdaj tudi vprašati drugega in preveriti, če smo ga prav razumeli, kaj je hotel povedati. Da bomo več poslušali, kot govorili. Bodimo pozorni na to.

Vzemimo si vsak dan pet minut časa za tišino, za čas, ki ga še posebej posvetimo Bogu v tišini; ali zjutraj in zvečer, da se ne samo postavimo pred Njega, ampak da se potopimo vanj, v katerem »živimo, se gibljemo in smo!«

Tudi murskosoboški škof Peter Štumpf je v adventni poslanici spodbudil k tišini. Božič lahko kljub hrupu, ki nas obkroža, dobimo nazaj, če bomo že v tišini adventa premišljevali o njegovi veličini in moči, ki nas rešuje.

»Človeško rojstvo Boga, ki je postal majhen Otrok, ni rojstvo giganta, ki bi si z močjo podvrgel ta svet za obvladovanje, ampak je ozdravitev vsega, kar povzroča trpljenje, prebuja strahove in zaradi česar umiramo,« je zapisal škof Štumpf.

V tem Otroku po njegovih besedah vse tragičnosti izgubijo moč grožnje in uničenja. Na božič se rojevata novo stvarstvo in človeštvo, ki potujeta do končne pomiritve in blažene izpolnjenosti v Očetovem objemu, je sklenil murskosoboški ordinarij.

PRVA ADVENTNA KATEHEZA ŠKOFA MAKSIMILIJANA MATJAŽA 

1. adventna nedelja
»Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,37)

Danes si lahko vzamemo še posebej k srcu to besedo »Čujte!« Gospod jo pravi vsem, vsej Cerkvi na vseh krajih in v vseh časih.

To je glavno sporočilo vstopa v veliki čas adventa pred praznikom rojstva našega Gospoda. Naša prošnja in naš cilj tega časa sta, da bi spet na novo odkrili živega Boga v našem življenju.
Vedno znova slišimo preroški poziv k budnosti. Čeprav bi človek v tem predprazničnem obdobju lažje slišal obljubo, da se bomo za praznike končno lahko odpočili, naspali in si nabrali miru, ki nam ga v tem času zelo manjka.

Čuječnost je tisto kar daje kvaliteto in lepoto našemu življenju. Če želimo, da bi bil adventni čas res čas, ko bomo okrepili svojo vero, da bomo lahko začutili bližino Boga v našem življenju, je potrebno vedno znova odpirati srca in lomiti tiste navade, ki se tako hitro obesijo na naše mišljenje in ravnanje kot oklep, da več ne vidimo in ne slišimo.

Bog nam vsak dan govori na različne načine, On je vedno z nami, vprašanje pa je, kje smo mi, kaj mi slišimo, kje hodimo. Prevečkrat ostajamo sami v svojih skrbeh, mislih, strahovih, žalostih, načrtih, kakor da ne bi bilo Boga.

A vera je nekaj živega, je nekaj vsakdanjega, je odnos, je življenje! Vsak od nas ima izkušnjo, da se odnosi, če jih ne negujemo, posušijo, ker so nekaj živega. To velja tako za odnose v družini, med zakonci, med prijatelji – in končno tudi z Bogom. Če ne vlagamo v odnos, ta zamre.

Če se zavedamo, kako pomembni so za nas odnosi, kako potrebujemo drug drugega, potem bomo iznajdljivi in bomo naredili vse, da bomo odnose negovali, se zanje borili in vanje vlagali. Samo v lepih odnosi se namreč da lepo in srečno živeti. Nihče ne more srečno živeti sam.

Zato lahko razumemo to opozorilo starozaveznih prerokov in Jezusa, ki nas vedno znova vabijo, naj se v adventu ne ustavimo samo pri zunanjih pozornostih, okrasitvah in praznični mizi, da ne bo božič samo eden izmed zunanjih dogodkov, ki jih je že toliko, da smo od njih utrujeni.

Zato k besedi ČUJTE spada tudi druga: POSLUŠAJTE! Za vsakega od nas ima Gospod besedo, znamenje, ki odpre pogled in se lahko dotakne srca.

POSLUŠATI je tista beseda, ki si jo je Cerkev v teh zadnjih dveh letih procesa sinode zapisala na transparent. Učiti se POSLUŠATI. To je naša prva naloga, ki nam jo daje Gospod in nam jo je na začetku sinode na srce položil papež Frančišek.
Pogosto nam je veliko lažje govoriti kot poslušati. Zdi se nam, da veliko vemo o Bogu, o Cerkvi, drug o drugem, zato nam je včasih še težje poslušati in s tem spremeniti kakšno svoje mnenje.

Skoraj ves mesec oktober smo na zasedanju škofovske sinode v Rimu vsak dan prihajali skupaj prav s tem namenom – da bi se res poslušali. Metoda pogovora je bila zelo preprosta, a učinkovita, za takšno veliko cerkveno srečanje pa nekaj posebnega in novega. Sedeli smo namreč po skupinah od 10 do 12 za okroglimi mizami in se o vsaki temi pogovarjali v treh krogih.

V prvem krogu je vsak v treh minutah predstavil svoj pogled, v drugem krogu je bilo potrebno povedati to, kar smo slišali od drugih in nam je najbolj ostalo v srcu, v tretjem krogu pa smo že začeli zbirati in zapisovati tisto, kar je nastalo kot skupno, kar nas povezuje ali kje smo različni. Med vsakim krogom so bile štiri minute tišine za tiho molitev k Svetemu Duhu.

Najtežji je bil drugi krog – zapomniti si in ponoviti tisto, kar je bilo rečeno s strani drugih. Zavedali smo se, kako slabo poslušamo, kako se vsak najraje vrti okoli svojih misli in med tem ko drug govori, že pripravljamo svoje odgovore. V resnici pa se ne slišimo in ne pogovarjamo. To je bila najmočnejša vaja našega sinodalnega srečanja. Spoznali smo, da je glavni razlog naših nesporazumom in konfliktov prav to, da se več ne slišimo in da začnemo govoriti vsak v svojo smer.

V sinodalni Cerkvi smo si zato dali kot prvo nalogo to, da se učimo poslušati drug drugega; kar pomeni, da se učimo spregovoriti o problemih, da iščemo možnosti, kako bi prišli skupaj, kako bi se pogovarjali in skupaj iskali rešitve.

Enako velja za vse naše odnose, kjer vsi potrebujemo lekcije poslušanja. Tudi v naših molitvah pogosto bolj, kot da bi res poslušali Boga in iskali njegovo voljo in njegov navdih, govorimo samo mi, naštevamo svoje probleme, prošnje, zahteve, žalost ter zato v molitvi in v življenju tolikokrat ostajamo sami.

Kot prvi adventni izziv v tem adventnem času vam predlagam prav to – da se bomo vadili v poslušanju. Bodimo bolj pozorni v naših pogovorih. Premislimo, preden rečemo, morda na kratko ponovimo; da bi znali kdaj tudi vprašati drugega in preveriti, če smo ga prav razumeli, kaj je hotel povedati. Da bomo več poslušali, kot govorili. Bodimo pozorni na to.

Vzemimo si vsak dan pet minut časa za tišino, za čas, ki ga še posebej posvetimo Bogu v tišini; ali zjutraj in zvečer, da se ne samo postavimo pred Njega, ampak da se potopimo vanj, v katerem »živimo, se gibljemo in smo!«

Če znamo prav molčati in opazovati tišino, nas ta tišina obogati in gradi tako nas kot naše odnose. Tako bomo lahko bolj Cerkev, ki čuti drug drugega, čeprav smo si različni, a imamo en in isti temelj, eno in isto hrepenenje in cilj – da bi bili enkrat v polnosti v Gospodu in Gospod v nas.

Škof Maksimilijan Matjaž

Vabilo na kateheze
Vabilo na kateheze © Škofija Celje

Advent nas ohrabruje, božič pa rešuje.

Dragi duhovniki, redovniki in redovnice; dragi bratje in sestre v Kristusu.

Tri prekrasne luči se prižigajo v decembru: adventni venček, Brezmadežna in Gospodovo rojstvo. V postajah štirih tednov Božja svetloba postaja vse močnejša, dokler v polnosti ne zasije v jaslicah. Zvesti simbolni spremljevalci te svetlobe so štiri goreče sveče na zelenju, ki ugasnejo ob prihodu večne in vsemogočne Besede, podobno kot Janez Krstnik, ki je dopolnil poslanstvo preroka, ko se je Beseda razodela ob Jordanu. Advent vabi, naj jo premišljujemo in molimo, da bi jo lahko sprejeli.

Brezmadežna Devica Marija je v veri sprejela moč Najvišjega, da postane mati Besede, ki je bila v začetku pri Bogu. Ta Beseda je živi in vsemogočni Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je življenje, ki je luč ljudi (prim. Lk 1, 35; Jn 1, 1-5). Marija jo vedno hrani v srcu za premišljevanje in izpolnjevanje vsega, kar ji Sveti Duh sporoča in naroča. Ona je prosta greha po izvolitvi Najvišjega in zaradi njegove milosti. Popolnoma je svobodna od vseh zlohotnosti in strahov. Pod srcem nosi učlovečenega Boga, zato ima vse. Nič ji ne manjka. Veseli se, da je njegova služabnica; hoče biti nizka in ponižna, zato vse prepušča njemu. Ne živi od načrtov in strategij za varnost svoje družine; to zaupa možu Jožefu, ki ga hkrati poučuje o Božji modrosti in moči. Ob Mariji postaja Jožef zvesti in zanesljivi varuh Božjega Sina.

V premišljevanju teh velikih skrivnosti se naša vera hrabri, če pri Mariji poišče upanje.

V adventu si je vredno vzeti več časa za branje in premišljevanje Božje besede, da bi slišali nagovarjanje Svetega Duha za ljubezen do nebeškega Očeta; za molitev rožnega venca pred sveto mašo ali ob adventnem venčku, da bi v sebi občutili Jezusovo in Marijino opogumljanje in moč; za iskanje poti drug do drugega, da bi okusili, kako čudovito in dobro je, če se bratje in sestre srečamo in smo skupaj.

Razumljivo je, da se bojimo groženj in nevarnosti, ki strašijo od vsepovsod. To je naravno in človeško. Če pa se le preveč obremenjujemo z mislijo, kaj bo z nami, vedno težje prenašamo sebe in druge. Bremena negotovosti nam lahko docela zagrenijo srce. Pomislimo na Božjega Sina, ki je dobro vedel, kaj bo z njim, vendar se ni obotavljal priti iz varne Očetove hiše v nemirnosti človeštva. Njegov prihod ni tveganje, ker je bilo že vse predvideno po načrtih odrešenja, ampak je svobodna podaritev Očetu, ki nas po Sinu rešuje iz teme obupa in propada.

Čudovita spremljevalka adventa je tudi tišina odhajajoče noči, v kateri tako čudovito sveti zvezda Danica. Prijazno nas spodbuja k prebujanju, vstajanju in odpravljanju na pot k jutranjicam ali zornicam. Tišina ranega jutra je najboljša prijateljica začetku dneva. Kako blagodejno je zgodaj vstati za Boga ter skrbem in dolžnostim dopustiti, da še počivajo.

Ni pa vsem dano, da bi lahko obhajali zornice ali jutranjice. Za mnoge se v začetek dneva že vsiljujejo - služba, šola, vrtec ali druga opravila. Dan se hitro prevesi v dolžnosti, napetosti, hitenje, skrbi in nadležne težavnosti. Zvezda Danica se medtem preoblači v zvezdo Večernico. Utrujena duša in telo ob koncu dneva še ne gledata proti kraju počitka, ampak bolj proti podobam in zvoku iz televizijskega ekrana in računalnika. Mi pa bi tako zelo potrebovali tišino, ki nas lahko ozdravi in ponovno sestavi našo razdrobljenost. V tišini lahko uzremo luč Svetega Duha, ki vztrajno gori v naši opešanosti in razbolelosti, in v tej luči se vedno prepoznamo kot ljubljeni od nebeškega Očeta. Zato so zornice ali pa večernice tako čudovite, ker z njimi po cerkvah ali kapelah lahko vstopimo v sveto zatišje adventnega premišljevanja in molitve, ki nas razpoloži in pripravi za veliko daritev Božjega Sina na oltarju v spravo Očetu za naše zgrešene poti in dejanja.

Adventna tišina je starejša sestra tišine božične noči, ko se Beseda Najvišjega sramežljivo in skrito preobleče v naše umrljivo in trohljivo telo. S seboj je prinesla Božjo naravo, v katero nas je odela zaradi svoje ljubeče pozornosti, skrbnosti in opravičenja za domačinstvo v Očetovi hiši.

Božič lahko dobimo nazaj iz njegovega sedanjega nepravega pomena in namena, če bomo že v tišini adventa premišljevali o njegovi veličini in moči, ki nas rešuje. Človeško rojstvo Boga, ki je postal majhen Otrok, ni rojstvo giganta, ki bi si z močjo podvrgel ta svet za obvladovanje, ampak je ozdravitev vsega, kar povzroča trpljenje, prebuja strahove in zaradi česar umiramo. V tem Otroku vse tragičnosti izgubijo moč grožnje in uničenja. Na božič se rojevata novo stvarstvo in človeštvo, ki potujeta do končne pomiritve in blažene izpolnjenosti v Očetovem objemu.

Od luči prve adventne sveče pojdimo zdaj do tišine božične noči in skupaj z Marijo, s svetim Jožefom in pastirji v miru pričakajmo prihod nebeškega Kralja in Rešitelja.

Naj bo vsem blagoslovljena ta sveta in radostna pot.

Peter Štumpf SDB škof

 

 

 

Novice
Damijana Medved (photo: Rok Mihevc) Damijana Medved (photo: Rok Mihevc)

Katera je vaša najlepša slovenska beseda?

Leta 1999 je Unesco 21. februar razglasil za mednarodni dan maternega jezika. Datum je bil izbran kot spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so 21. februarja 1952 v Pakistanu zahtevali ...

Aleš Abram in Maja Morela z družbo (photo: Urša Sešek) Aleš Abram in Maja Morela z družbo (photo: Urša Sešek)

Kačo namesto psa?

V studiu smo poleg Aleša Abrama iz Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo gostili tudi rdečerepega udava Feliksa in bradato agamo Tineta. Aleš Abram poudarja, da se eksotičnih živali držijo ...

Gnojenje z živinskimi gnojili z mehanizacijo z nizkimi izpusti v zrak (photo: Franz W. / Pixabay) Gnojenje z živinskimi gnojili z mehanizacijo z nizkimi izpusti v zrak (photo: Franz W. / Pixabay)

O časovnih prepovedih gnojenja

Z gnojenjem zemlji vračamo hranila, ki jih v času vegetacije gojene kmetijske rastline porabijo. Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov predpisuje, da se v zimskem ...