Najuglednejši so letos …

| 06.12.2023, 08:27 Tanja Dominko

Za leto 2023 je skoraj 40.000 registriranih uporabnikov portala Tax-Fin-Lex, kjer so na enem mestu zbrane ažurne in med seboj povezane pravne ter davčne in računovodsko-finančne informacije, izbralo kot najuglednejšega davčnega strokovnjaka nekdanjega generalnega direktorja finančne uprave republike Slovenije, sedaj davčnega svetovalca, mag. Ivana Simiča, za najuglednejšega finančnega strokovnjaka direktorja Inštituta za revizijo in predavatelja dr. Marjana Odarja ter za najuglednejšo pravno strokovnjakinjo odvetnico in predavateljico dr. Saro Ahlin Doljak. Tako Simič kot Odar sta do razmer v državi kritična. Nespodbudno poslovno okolje, pomanjkanje znanja na področju financ, kadrovski tsunamiji na določenih resorjih, neambicioznost pri debirokratizaciji in še marsikaj sta naštela. Na včerajšnji slovesnosti so vsi trije prejeli priznanja, ki jih je podelila direktorica Zlata Tavčar, po omizju pa smo z dvema od treh posneli tudi kratek pogovor, prebrali pa boste lahko tudi zapis pogovora z dr. Saro Ahlin Doljak, ki je nastal na omizju.

Mag. Ivan Simič, nekdanji direktor Finančne uprave

Magister Ivan Simič, najprej čestitke ob vnovičnem priznanju za najuglednejšega davčnega strokovnjaka. Rekli ste, da se vsak dan zbujate z nasmeškom, ampak ne zato, ker bi bili tako zadovoljni. Kako gledate na trenutno davčno sliko v državi?

»Situacija v državi je pač takšna, kot je, sam se osebno z njo ne obremenjujem preveč. Vsi vemo, kaj je bilo obljubljeno, kaj bo vse narejeno. Od tega je bilo narejeno skoraj skoraj nič. Gre za to, da je določene spremembe težko izvesti, predvsem pa moraš vedeti, kako jih izvesti in za to moraš imeti prave ljudi okrog sebe, da znajo to narediti. Oddelati obljube brez pravih ljudi, ki jih bodo znali izvesti, nima smisla in zaradi tega pravim, da karkoli so poskušali od teh reform, govorim predvsem na področju davkov, se ni izšlo, so pa odpravili tiste spremembe, ki so bile uvedene v času prejšnje vlade, torej Janeza Janše. Od takrat se ni zgodilo nič in jaz tudi ne pričakujem, da se bo kaj bistvenega zgodilo, kajti težko bodo kaj naredili. Tisto, kar želijo narediti, je povečanje davčnih bremen, to pa bo šlo malo težko.«

Dejstvo je, da je treba take spremembe sprejemati v prvem letu mandata. To se ni zgodilo. Ali se bo sploh kaj zgodilo?

»Obljubljeno je, da naj bi dobili neke okvirje davčne reforme do konca prvega kvartala prihodnjega leta, to pomeni do konca marca. Jaz pričakujem, da bo do takrat mogoče kaj ali pa bodo rekli, da še nimajo pripravljeno, pa da bo do konca leta. Tudi če bi naslednje leto sprejeli neko davčno zakonodajo, ki bo za zavezance neugodna, bi začela veljati 1. januarja 2025, torej eno leto pred volitvami in prve posledice se bodo še čutile tekom istega leta oziroma leta 2026, ko so pa volitve. Ne verjamem, da bodo to naredili. Počakajmo, kaj bo, jaz nisem optimist. Če do sedaj niso uspeli, pa so rekli, da imajo odlično ekipo, potem je vprašanje, kaj se bo zgodilo.«

Ves čas poslušamo samo ploho besed, pa še ta se iz tedna v teden spreminja. Gre po vašem mnenju za neznanje, nerazumevanje osnovno pomanjkanje matematičnih znanj ali kaj drugega?

»To je nekaj, na kar ves čas opozarjam. Ko je zdajšnji predsednik vlade vse tiste, ki smo bili v prejšnji vladi kot direktorji ali pa državni sekretarji, razglasil za totalno nekompetentne in dejal, da nas je treba vse zamenjati, sem sam šel, ker pač imam kam iti. To, kar se zdaj kaže, je, da oni dejansko nimajo na davčnem področju ekipe, ki bi lahko bila sposobna kakšno spremembo izvesti, kakšno dobro spremembo za zavezance ali pa kakšne nove poenostavitve. Ko sem bil eno leto tam, smo uvedli dve veliki spremembi. To je en nov REK enotni obrazec in pa možnost, da za bolniške lahko dobiš podatke za nazaj in da tečejo postopki hitreje. Ta garnitura na finančni upravi je leto in pol, ampak ne vidim, da bi bilo karkoli bistvenega narejenega, kar bi zavezancem olajšalo. To pomeni, da smo v nekem v nekem mirovanju, vsi čakajo, kaj se bo zgodilo, in to ni v redu. Imam občutek, da so brez idej.«

Veliko kritik ste izrekli tudi na tem omizju na račun tega, kaj se obeta oziroma tudi kako komunicira vlada z gospodarstvom. Poslovno okolje ni spodbudno.

»Za poslovno okolje v Sloveniji je že nekaj časa znano, da ni najboljše. Zaradi tega tudi nimamo nekih velikih vlaganj. Veste, to, kar se nekdo pohvali, da je neko vlaganje 100 milijonov ali dvesto milijonov, to ni nič in to je mogoče eno do dve na leto. Mi bi morali imeti veliko vlaganj, ampak kvečjemu odhajajo iz Slovenije, kajti v našem okolju so države, ki imajo dosti bolj ugodno davčno politiko, pač tuji vlagatelji izbirajo, kje je zanje najboljše, ne pa, kje bi mi hoteli. Mi imamo idealen geostrateški položaj, imamo dve letališči, ki bi jih lahko maksimalno izkoristimo, da bi lahko privabili tuje vlagatelje, ampak enostavno tega tega ne znamo. Zavedati se moramo, da ko se v tujini enkrat ustvari občutek, da Slovenija ni zanimiva za vlaganja, bo minilo veliko let, da bi se nekdo odločil vlagati.«

Omenili ste Hrvaško, pomagali ste v Srbiji postavljati davčni sistem, kako vidite vzporednice?

»V Srbiji, ko sem prišel, še ni bilo elektronskega poslovanja. Takrat smo svoje energije usmerjali v uvedbo enega davčnega obrazca za vse dohodke in pa en plačni račun. Meni še danes kolegi v Srbiji priznajo, da smo takrat naredili veliko in tudi zaradi tega sem na koncu leta po 11. mesecih vodenja finančne uprave dobil nagrado reformator leta v Srbiji na področju tega državnega organa. Predvsem predvsem moraš vedeti, da se za funkcije izbira ljudi, ki nekaj vedo, ne pa tistih, ki si to funkcijo želijo. Je pa v trenutni situaciji težko dobiti ljudi, saj vsi vedo, kako se ti konča zgodba, ko si v vladi ali pa v državni upravi in se vračaš nazaj.«

Morda še konkretna primerjava glede poslovnega okolja na Hrvaškem in v Srbiji, torej kako spodbudni so davki za podjetja?

»Za fizične osebe imamo v Sloveniji dohodnino 50 odstotno, maksimalni razred. Hrvati imajo na 30 odstotkih. Srbom se med letom od plače obračunava dohodnina po 10 %, potem na koncu leta nekateri, ki presežejo šestkratnik povprečne plače, vlagajo napovedi in potem lahko pridejo nekje na 25 odstotno obdavčitev. V Srbiji in na Hrvaškem imajo socialno kapico. Že zaradi tega sta ti dve državi zanimivi. Tudi obdavčitev pravnih oseb, torej v Srbiji je davek od dohodka pravnih oseb 15 odstoten. Preden sem jaz prišel, je bilo 10, potem smo dvignili na 15. Na Hrvaškem imajo dvojno stopnjo, mislim, da imajo 18 odstotno višjo in potem nižjo 12, odvisno glede na prihodke. Če bi imeli v Sloveniji več davčnih zavezancev, bi bili prihodki višji. Tako se pa poskuša iz teh zavezancev, ki jih imamo, izčrpati čim več. Ampak zavezanci bodo enkrat rekli, da pač ne morejo več plačati.«

Še en problem, ki ste ga omenili, je tudi to, da vsaka vlada na polno zaposluje in seveda da tisti, ki so v državni upravi, ne delajo dovolj učinkovito. Ta problem imamo že celo vrsto let. Nekaj časa se je razmišljalo o spodbudnem nagrajevanju za tiste, ki delajo bolje, ampak se nikamor ne premakne. Verjetno ga ni človeka, ki bi ugriznil v to kislo jabolko.

»Mislim, da ni nikogar, ki bi to lahko izvedel, predvsem zaradi sindikatov, ki bodo takoj stopili na stran delavcev. Mislim, da se bo to zgodilo takrat, ko bodo sami zaposleni v državni upravi rekli, da želijo, da tisti, ki ne delajo v državni upravi ali pa delajo zelo malo, da se jim pač zahvali. Tisti, ki smo bili v državni upravi, vemo več ali manj, kdo so ti ljudje. Jaz pravim, da je treba nagrajevati tiste, ki so državni upravi pridni, ki delajo. Danes se dogaja to, da je tam zaposlenih vedno več ljudi.«

Mag. Ivan Simič, morda samo še vaša želja za leto 2024?

»Kakšnih posebnih želja nimam, le to, da gredo zadeve naprej, da se gospodarstvo razvija, da smo zdravi in to je to.

Dr. Marjan Odar, direktor Inštituta za revizijo

Dr. Marjan Odar, tudi vam čestitke, postali ste znova najuglednejši finančni strokovnjak. Najprej pokomentirajva državne finance, proračun, kako ga polnimo in kako ga pridno praznimo?

»Polniti ga znamo, prazniti pa še bolj. Jaz bi rad, da je to drugače, da ga polnimo tako, da ko ga praznimo, da bomo vsi nekaj od tega imeli. To je povezano seveda z davki in z drugimi dajatvami. Tisto, kar vedno pravim, je, da davki niso samo zato, da polnijo proračun, ampak jaz na davke gledam z nekega drugega vidika. Davki so tudi za to, da usmerjajo naše življenje, da usmerjajo gospodarstvo. Torej, če hočeš neko področje spodbuditi, potem mu daj spodbude, če hočeš nekaj zamejiti, potem ga obdavči. Mislim, da so pri nas davki bolj v funkciji polnjenja proračuna, vsebinska zgodba pa še ni toliko razvita, se pa da na tem področju ogromno, ogromno narediti.«

Opravili ste kar nekaj pomembnih aktivnosti na področju računovodstva in dejali ste, da je imela tukaj stroka glavno besedo, da verjetno tudi zato, ker je preveč zapletena stvar, preveč zapletena matematika, da bi se politika vanjo vmešavala. Kaj pa vaš pogled na to, na strokovnost politike? Niste politik, pa vendarle.

»Sem strokovnjak in vedno prisegam na stroko. Želel bi si, da je več stroke tudi med politiki ali pa da politika vsaj stroko posluša, njene strokovne rešitve ali predloge. Razumem, politika mora biti. Je tista, ki odloča, ampak na podlagi česa? Tega, kar na vodi čuti, ali tega, da hoče biti prijazna, saj gleda na naslednje volitve? Želel bi, da politiki vendarle sprejmejo strokovne rešitve v smislu, da bo nam vsem v prihodnosti bolje.«

Tudi vi ste izrekli nekaj kritik na račun javnega sektorja kot takega. Kakšne spremembe bi bile potrebne po vašem mnenju?

»Hvala Bogu, da nismo v javnem sektorju in ne bi želel biti. Mislim, da je treba oziroma da bi bilo dobro razmisliti o neki strategiji, kako naprej. Če pogledamo podatke, število zaposlenih v javnem sektorju stalno narašča, število prebivalcev v Sloveniji pa ne. To bi moral biti že nek znak, da nekaj tukaj verjetno ne štima. Sam sem stare šole ekonomist, zato pravim, da se dodano vrednost ustvarja predvsem v privatnem sektorju. Verjamem, da je zelo težko narediti nek rez v javnem sektorju, da ga bo katerakoli vlada težko naredila. Mislim, da bi bil potreben tukaj neke vrste družbeni konsenz, da se najbolj pametni ljudje v Sloveniji usedejo in na nek način zgodbo zamejijo, saj vsako leto število uradnikov narašča. Nekateri res trdo delajo, ampak dosti je pa tistega »teka v prazno«. Na nek način bi se bilo smiselno o tem pogovoriti, kajti drugače nas bo v prihodnosti, morda čez 10 let ta zgodba pripeljala do stanja, da bo javni sektor močnejši od privatnega, potem pa več ne vem, kako bo to šlo.«

Poslušamo o debirokratizaciji, pa ji nismo priče. Kaj pa pogled na to poglavje?

»Če pogledate zakone, vsak dan neki novi zakon, tudi evropski, kar pišejo jih ... Zakaj, kakšen je pa rezultat tega? Zakaj nekaj narediš? Jaz včasih rečem, da čakam samo še trenutek, da bodo napisali, kdaj grem lahko na wc, kdaj pa ne morem. Malo sarkastično, ampak ... Na drugi strani je treba na nek način sprostiti privatno iniciativo, ne pa da ji vsak korak predpišemo in zraven po možnosti še obdavčimo. Ampak to ni samo slovenski problem, to je širši evropski problem, če hočete. Kako iz tega, žal ne vem.«

Dr. Sara Ahlin Doljak, odvetnica in predavateljica na fakulteti

Kaj menite, da je bilo prevladujoče, da so vas uporabniki izbrali za ta prestižni naziv?

»Ne vem točno zakaj so me izbrali, najbrž uporabniki najbolj vejo. Tisti, ki so glasovali zame, so najbrž opazili stalno in nesebično prizadevanje in boj za pravičnost in kar je prav ter zagovarjanje in utemeljevanje tistega pravnega mnenja, za katero menim, da je pravilno in v korist oseb, ki jim služim in jih zastopam. Prizadevam si in zastopam tiste posameznike in predstavnike družbe, ki se sami niso sposobni braniti, njihov glas pa prevečkrat ostaja preslišan. Veliko se sprašujem o pravu, tistem uporabnem za življenje, o pravu s posledico odločitve dobrega in pravičnega. Naučeno znanje, ki sem ga in ga še pridobivam tekom let ni dovolj za delo v poklicih, ki jih opravljam. Moj cilj je strankam v odvetniški pisarni in študentom ponuditi strokovnost izkušenj, spretnosti, modrosti, smisla za humor in zdrav odmerek ponižnosti. Pozna me veliko ljudi, ker opravljam tri poklice: odvetništvo, mediacije in predavam na fakulteti. Moje delo se preliva iz enega poklica v drugega, ker je dogajanje dinamično in so vsaka sodna obravnava, predavanje in mediacijsko srečanje različni in vsak trenutek mojega delovanja je drugačen. Skupnost vsemu pa je moja kakovostna prisotnost in odlično opravljeno delo.«

Kaj menite, da so glavni pravni izzivi v naslednjem letu za Slovenijo? Na katerih pravnih področjih bi bilo potrebno pripraviti izboljšave? Kaj se vam zdi najbolj kritično? Kaj bi lahko pripravili v roku enega leta in kaj bi lahko dosegli v roku treh let?

»Izziv za Slovenijo bo v naslednjem letu udejanjiti v delovne procese in sodno prakso spremembe Zakona o delovnih razmerjih, katerega namen je izboljšati delovne pogoje s spodbujanjem preglednejše in bolj predvidljive zaposlitve ob zagotavljanju prilagodljivosti na trgu dela, izboljšanje dostopa delavcev do informacij o njihovih delovnih pogojih in izboljšanje samih delovnih pogojev. Prav tako bo pravni izziv realizacija Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki predstavlja pomembno sistemsko in celovito rešitev na področju socialnega varstva pri nas. Z začetkom leta 2024 se sprememba nanaša na status oskrbovancev družinskih članov. Pravni izziv je tudi pokojninska reforma sploh glede starostne meje upokojitve. Izboljšave so potrebne na veliko področjih, kar se je izkazalo s poletnimi poplavami in plazovi, najbolj pereča pa je zdravstvena reforma na katero čakamo že najmanj dve desetletji in kot kaže še bomo. Vse kar se je zgodilo v času sedanje vlade je, da se z 31. decembrom ukinja prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga s 1. januarjem nadomešča obvezni zdravstveni prispevek. V roku enega leta bi lahko pripravili zakon o spremembah varstva okolja, Zakon o paliativni in hospic oskrbi, dopolnitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V roku treh let mogoče sprejetje zakonodaje na področju pomoči pri prostovoljnem umiranju in evtanaziji in žal samo gasitev požarov na področju zdravstva kot se je izrazil premije, saj napovedane zdravstvene reforme v 2024 še ne bo.«

Kako bi ocenili sodne zaostanke – to je še vedno velik problem. Kaj bi predlagali? Morda tudi povezano z digitalizacijo.

»Sodni zaostanki v slovenskem sodstvu formalno niso več sistemski problem, se pa slovenska sodišča, sploh okrožno sodišče v Ljubljani soočajo z večjim številom nerešenih kazenskih zadev. Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča pravi, da temu botruje neenakomerna obremenjenost sodnikov in sodišč ter padanje storilnosti v sodstvu. Za postopek, ki še kar traja nerazumno dolgo, je zdaj odgovoren sodnik, ki postopek rešuje, oziroma predsednik sodišča, ki ne zna učinkovito voditi dela sodnikov. Potrebna je prava organizacija dela sodišč. Res pa je, da bi digatilizacija sodstva pomagala zmanjšati zamude, okrepiti pravno varnost ter poceniti postopke in jih narediti bolj prijazne uporabnikom. V septembru se je pri nas v Sloveniji končal Projekt Učinkovito pravosodje v vrednosti 32 milijonov evrov. Njegov ključen namen je optimizacija poslovnih procesov in zvišanje kompetenc zaposlenih, kar je temelj za prihodnjo digitalno preobrazbo pravosodja, ki bo prinesla hitrejši dostop do pravosodnih storitev, ki bodo tudi bolj kakovostne. Predlagam, da se sodne obravnave snemajo, da se več uporablja video konference. Vse te možnosti imamo že določeno v zakonu. Prav tako je vse preveč zavlačevanj deležnikov sodnih postopkov in zlorab procesnih pravic. V določenih sodnih postopkih bi lahko omejili število sodnih vlog kot to že imamo pri sporih majhne vrednosti. Veliko imamo še rezerv na področju samih postopkovnih pravil, ki jih ne uporabljamo. Sodne zaostanke bi lahko reševali tudi z večjim poudarjanjem pomena mediacij in sklepanji sodnih poravnav, predvsem na področju delovnopravnih in gospodarskih sporov.«

Varstvo človekovih pravic je seveda temeljno in osnovno, ki ga mora pravna država zagotavljati vsakemu. To je tudi ena izmed vaših specialnosti. Kakšno je stanje v Sloveniji na tem področju danes, smo v zadnjem letu naredili napredek?  in kaj in na katerih področjih bo potrebno še narediti, da bi naredili še korak naprej?

»Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo 10. decembra, torej čez pet dni, a si je za človekove pravice potrebno prizadevati vsak dan na vseh področjih našega življenja. V Sloveniji je stanje glede spoštovanje človekovih pravic dobro. Zavedati pa se moramo pomena uresničevanja in izvrševanja sodb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Statistika glede neizvršenih ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča se je izboljšala, še vedno pa je njihovo uresničevanje prepočasno, kar lahko slabo vpliva tudi na zaupanje v pravno državo. Vlada bi morala ustanoviti mehanizem, ki bi nudil strokovno podporo glede uresničevanja odločb ustavnega sodišča. Na tem področju smo prepočasni. V zadnjih letih je sicer viden napredek glede uresničevanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, vendar si je treba za njihovo izvrševanje stalno prizadevati. Opozorila bi na področje umetne inteligence, ki je v velikem razmahu razvoja in uporabe. Večina pozornosti v zvezi z umetno inteligenco se osredinja na zmožnost za podporo gospodarski rasti, manj pa se pozornosti namenja vprašanju njenega vpliva na temeljne pravice. Razvoj umetne inteligence in nove tehnologije ustvarjajo velike priložnosti, a hkrati tudi tveganja glede spoštovanja človekovih pravic. Ne smemo pozabiti, da gospodarska rast ne sme biti nad spoštovanjem človekovih pravic. Direktiva Evropske unije o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti, nas spodbuja, da pripravimo zakonodajo, ki bo učinkovito naslavljala varovanje človekovih pravic in okolja, hkrati pa bo smiselna za poslovanje podjetij. Več moramo narediti na pomenu spoštovanja človekovih pravic v gospodarstvu ter si prizadevati za pomen izvajanja skrbnega pregleda v podjetjih tudi z vidika človekovih pravic in okolja. Ni dovolj, da v letna poročila gospodarske družbe zapišemo, da se spoštujejo človekove pravice pri poslovanju, če pa tega zares ne udejanjamo.«

Kako ocenjujete delovanje pravne države Slovenije z vidika hitrosti zagotavljanja doseženih pravic, predvsem v gospodarskih sporih?

»Pojem pravne države se je pri nas v precejšnji meri že »izpel«, tako da ga javnost že težko jemlje čisto resno. Pojem sicer ni izginil iz javnih in drugih razprav. Usahnil je dobršen del vere v pravo kot ključno odrešilno sredstvo za reševanje naših medsebojnih sporov. V resnici tudi večina tistih, ki te spore sprožajo, ne spoštujejo nujno pravnih institucij ter pogosto nimajo velikih pričakovanj in zaupanja v pravne postopke. Konkretno to za pravo pomeni, da niti sodstvo niti druga področja pravne dejavnosti ne bodo dosti boljša, dokler njihovi vodilni akterji ne bodo pokazali visoke stopnje poštenosti, poguma in znanja. Šele ko bodo ti akterji uresničevali te tri vidike, jim bodo postopno začeli slediti tudi vsi akterji na nižjih nivojih. Gre za znano zakonitost moči zgleda: Nižje sledi višjemu. Glede zagotavljanja pravic v gospodarskih sporih velja vse že danes povedano, vsekakor pa se ti hitreje udejanjajo v postopkih mediacij in konciliacij, ker gospodarski subjekti ostajajo na trgu in ni dobro, da si zapirajo vrata med sabo, saj je gospodarsko poslovanje živo in se gospodarski subjekti na trgu srečujejo tudi po sporu.«