Andraž Arko: Čas je stvar interesa. Smo razpoložljivi tudi za Boga?

Svetovalnica | 01.12.2023, 08:51 Nataša Ličen

Pred prvo adventno nedeljo smo k pogovoru o pripravi na praznik Jezusovega rojstva povabili p. Andraža Arka, frančiškana in župnika v Nazarjah. Na uvodno vprašanje po lepem spominu na advent, ki je uresničil njegova pričakovanja ali je bil kakorkoli iztopajoč, je odgovoril, da se spomni še najbolj tistih, ko je v pripravo vložil resnično veliko, a se potem ni zgodilo nič tako velikega, ali pa je bilo celo bolj prazno.

"Čeprav je priprava vsekakor pomembna, je umetnost tudi v tem, da se zmoremo odpovedati pričakovanjem, kaj vse bi se moralo zgoditi za božič. Morda je pa večji izziv, prepustiti se Gospodu, da nas lahko tudi preseneti."

Poiščimo, kje je naša tema, neodrešenost in da bi tja zmogli povabiti Jezusa, da tja prinese odrešenje. Saj Njegovo rojstvo je to.

»Zanimivo, kako je svet »naštelan«, prav nasprotno. Z vsemi lučkami, hrupom, kuhanim vinom in bliščem, bežimo od svojih grešnosti in šibkosti. Od nas pa je zdaj odvisno, bomo v to povabili Gospoda ali bomo od tega bežali, zanikali ter skušali preglasiti svoje temine. Ampak te bodo ostale."

Ne romantizirajmo

»Ljudje so včasih celotno cerkveno leto živeli bolj v prepletenosti z naravnim koledarskim ciklom, na ta način so bližje in na nek način lahko tudi globlje doživeli praznik, ker niso bili pri sodobni tehnologiji, pred televizijo, več so lahko molili rožni venec. Toda tu je lahko hitro nevarnost idealiziranja, kako je bilo nekoč vse fajn in lepo, danes je pa vse zanič. Mislim, da je predvsem vedno izziv, in to je evangeljski izziv, kako tu in zdaj najti pravi odgovor, se pravi, v tem času in trenutku najti odgovor na vabilo Jezusu Kristusu.«

Dostikrat sem se tudi sam znašal v skušnjavi, če se bom čemu odpovedal, ali bom v askezi, se bo pa na Božič zgodilo ne vem kaj, pa se ni.

Pritiski decembra

»Ja, veliko je nekega pritiska, ki se nam zgodi v decembru, kaj vse mora biti, kaj vse se mora zgoditi, vsi nastopi v glasbenih šolah, takšni in drugačni koncerti, vse stvari morajo priti v nek epilog, ampak saj v resnici bo šlo potem življenje naprej, kaj ne? Mogoče je bolj izziv, kako kakšno stvar izpustiti iz rok, si vzeti čas zase, pa da se ne spravimo na vsako prednovoletno zabavo, recimo.  Sprejmimo izziv, kako si vzeti trenutek tišine. Za to se moramo potruditi, za trenutke, v katerih smo bližje Gospodu."

 

»Marsikje mi povedo, kako se v družini trudijo, da se zmorejo čim večkrat zbrati ob adventnem vencu, zmoliti skupaj. Kot se postopoma prižigajo sveče na adventnem vencu, se postopoma tudi vstopa skozi advent v božično praznovanje. Pripravljamo lahko počasi že teren za postavitev jaslic, pečemo piškote, se igramo družabne igre, pišemo razglednice, prebiramo zgodbe iz adventnih koledarjev, vse to ustvarja vzdušje in nas poveže med seboj.«

Kljub vsemu si v adventnem času vzamem čas, ki je namenjen branju, molitvi. Znotraj tega pa nisem usmerjen v pričakovanja, kako mora biti in kaj se mora zgoditi. Puščam toliko odprt prostor, da me Bog lahko tudi nagovori.

Pri Gospodu ni vedno takojšnjih rezultatov

»Še vedno smo zelo produktivistično usmerjeni, zdaj bom to in to naredil, na koncu mora biti to in to, rezultati. Pri Gospodu stvari niso vedno takšne, da morajo biti vedno rezultati. Mogoče bo pa rezultat to, da bom povsem izpraznjen, da bom na koncu porušil, kar sem ves advent gradil. Morda bo pa ravno to porušenje dejanska priložnost za resnično srečanje z Gospodom. Ker prej sem se lahko veliko ukvarjal s svojim sistemom, s svojo zgodbo in kako jo bom izpeljal. Če je vse zoorganizirano in skontrolirano, težko Gospod pride do mojega srca in me nagovori, ker morda bolj jaz diktiram tempo in vsebino, ter tako naprej. Mislim, da je dobro, če se zmoremo prepustiti Gospodu, da nas lahko preseneti. Predvsem odpovedati se storilnosti in naravnanosti, kaj se mora zgoditi na koncu."

 

V srcu, kjer je moja štala, pripravimo prostor Gospodu, da bom deležen Njegovega odrešenja

P. Andraž je napisal božično zgodbo »Pr(a)va božična zgodba«, s katero preko Matejevega in Lukovega evagelija vstopimo v duhovno, zgodovinsko in teološko sfero, ki bo v kratkem izšla. »Letos obhajamo osemsto let, kar je sv. Frančišek Asiški v Grecciu postavil prve jaslice, in je to mogoče tudi sprožilo to izdajo, ker je dobro tudi tako zaznamovati jubilej. To je bil prelomni dogodek, s katerim se je začelo bolj popularizirati jaslice, kot jih z vsemi figurami in postavitvijo poznamo danes.«