AKCIJA: Z dobrodelnostjo se vračamo na poplavljena območja

Dogodki | 20.10.2023, 12:23 Mirjam Judež

Pred jutrišnjim obiskom v avgustovskih poplavah prizadetih območij smo v Svetovalnici spregovorili o tem, kakšna je slika na terenu in kako so se spremenile potrebe prebivalcev na Koroškem, Savinjski, Poljanski dolini in drugod, kjer so svoj pečat pustile hudourniške vode. Karitas je že prvi dan nudil osnovne potrebščine, sedaj pa se osredotoča tudi na čustveno podporo. Potrebni so prostovoljci za pomoč pri težjih opravilih in strokovnjaki za popravila hiš. Jutri bo potekala še ena dobrodelna akcija zbiranja sredstev za obnovo in zagotavljanje pravične pomoči, pod katero se podpisujemo Radio Ognjišče, Karitas in številni naši poslušalci.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste že priskočili na pomoč in tistim, ki še boste. Vode so odtekle, a življenje teče naprej ... Za tiste, ki niso bili prizadeti, je morda spomin na avgust že daleč, za vse konkretno prizadete v teh poplavah pa je vsak dan spomin na tisto, kar se je dogajalo v avgustu. Z nami v Svetovalnici sta bila sodelavca Karitas Danilo Jesenik Jelenc in Matej Pirnat. Pogovor pa je vodil Blaž Lesnik, ki ga je sklenil takole: »Veselim se sobote, ko se bo, upam, spet pokazalo, da znamo stopiti skupaj!«

Gospod Danilo, kakšno je zdaj stanje na terenu? Kakšne so potrebe ljudi na Gorenjskem, v Poljanski dolini, v Savinjski, na Koroškem in drugod dva meseca po poplavah?

»Materialno razdejanje je marsikje še vedno ostalo. Sledovi so vidni. Marsikje so uspeli sanirati in narediti prve korake popravil, se prilagoditi na običajno življenje. Bi pa takoj opozoril na to, da je ta naravna nesreča globoko zarezala ne samo v materialno dobrobit ljudi, ki živijo na prizadetih območjih, ampak tudi v našo in njihovo duševnost, v odnose. Marsikaj je bilo porušenega. Ne samo, da so ljudje izgubili materialne dobrine, življenje se jim je spremenilo tudi na vseh ostalih ravneh, kjer se rane veliko počasneje celijo. 4. avgusta je bilo na celi črti marsikaj narobe, marsikaj hudega se je zgodilo. Pomoč v tem smislu bo potrebna še kar zelo dolgo. To pričajo tudi podobni dogodki in aktivnosti, ki jih je Karitas izvajala npr. v Nemčiji, kjer so rekli, da po takšnih hudih dogodkih traja celostno okrevanje nekje do pet let.

Karitas se je odzvala res že prvi dan, prve ure po nesrečah. Ponekod so bili najbolj prizadeti kraji in ljudje odrezani od sveta. Tam so se morali znajti s sredstvi, ki so jih imeli na voljo, od hrane do prvega zatočišča. Takrat, ko so še vsi trepetali, ko sploh niso vedeli, kaj se drugje dogaja, so bile razmere resnično dramatične. Po tisti prvi fazi pomoči, zlasti materialni (hrana, osnovne higienske potrebščine ...), je sledila druga faza, kjer so bili potrebni tehnična oprema (razvlažilci, sušilci ...), danes pa se v veliki meri osredotočamo na človeško bližino. Mnogi ljudje namreč še vedno nimajo nekega trdnega upanja in zagotovil, kako bo v prihodnje. Ta negotovost še vedno povzroča velike skrbi, velik notranji nemir. Zdaj poskušamo stati ljudem ob strani, da bodo vedeli, da niso sami, da niso to samo besede.«

V petih letih se verjetno zacelijo notranje rane, strahovi, negotovost, materialna pomoč pa je prišla že prej, kajne?

»Kar se tiče materialne pomoči, smo v Karitas tako kot vedno začeli z zbiranjem sredstev nemudoma. Ljudje so se zelo dobro odzvali. Do današnjega dne smo porabili že dobre 4 milijone evrov iz darov, ki so jih prispevali posamezniki, podjetja, nekaj malega tudi že iz tujine. Nekaj sredstev nam še ostaja, verjetno se spomnite nabirke s Poljske, ko so na veliki šmaren po poljskih cerkvah zbirali denar za žrtve poplav v Sloveniji. Dogovoriti se moramo še o nekaterih podrobnostih, preden bomo tudi ta denar lahko poslali na teren.

Vsaj 4.800 gospodinjstev je prijelo že pomoč od Karitas, v več korakih jim pomagamo. Poleg tega, da smo pomagali z »našimi« 4 milijoni, smo sodelovali tudi v razdelitvi pomoči iz javnih sredstev, ki jih je odobrila vlada. To je bilo medijsko tudi odmevno. Vsi, ki so bili kakorkoli prizadeti v poplavah, so oddali posebno vlogo, ki so jo obravnavale posebne regijske komisije in jim odobrile različne zneske pomoči glede na obseg škode. Ta pomoč je znašala 5 milijonov evrov, ki je bila razdeljena preko Karitas, pa še 5 milijonov preko Rdečega križa. Računamo, da bomo praktično počrpali glavnino sredstvo do konca oktobra.«

Matej Pirnat, kakšno je stanje v Celjski regiji, od koder prihajate? Pokrivate tudi Savinjsko dolino, kjer je bilo najhuje, ne?

Matej: »Ko se pogovarjate z ljudmi v Savinjski dolini, posebej v zgornjem delu, ko je takšno vreme, kot ga imamo danes zunaj, ko ni pravzaprav nič posebnega, jih začne stiskati v trebuhu. Ne samo hiše, ne samo negotovost, travmatična izkušnja ... Marsikdo je sredi noči bežal za lastno življenje. Če se pogovarjate z ljudmi v Savinjski dolini, vam bodo vsi rekli, da so vsaj en čudež doživeli letos avgusta in to je bilo, da nihče ni umrl v teh poplavah, kar je res neverjetno. Če se peljete po Zgornji Savinjski dolini, vidite, da so struge Savinje in pritokov še vedno zelo ranljive, marsikje neočiščene, neurejene in vemo, da v teh krajih je jesen tista, kjer so poplave nekaj običajnega. Strah pri ljudeh je velik. V naših krajih je še ogromno naselij, hiš, ki so bile popolnoma uničene, popolnoma podrte, zdaj grozijo še plazovi. Dejansko ljudje danes še nimajo vsi odgovora, ali bodo lahko še kdaj živeli v teh hišah čez leto, dve.

Ta negotovost ali obnavljati svoj dom ali vlagati v hišo ali ne, je tista, ki ljudi najbolj bremeni in teži, na drugi strani pa tudi travma, ki so jo doživeli, jo morajo dati ven in je vplivala tudi na druge njihove odnose, jih morda spomnila na neke druge travme, ki so jih že doživeli. Izjemno pomembno se mi zdi, da poleg tega, da smo res zelo hitro skušali dati prvo materialno pomoč (več kot 2 milijona 400 tisoč evrov lastnih sredstev smo v škofiji Celje namenili ljudem po poplavah), imamo tri sestre redovnice, ki vsak teden prihajajo na Ljubno in v Zgornje Savinjsko dolino, da imamo skupaj devet prostovoljcev, svetovalcev, usposobljenih ljudi z neko terapevtsko izobrazbo, ki hodijo na obisk k tem ljudem, da imamo duhovnike, ki so na voljo, ki gredo od vrat do vrat, ki obiščejo te ljudi, preživijo z njimi svoj čas in jim sporočamo: Niste sami, vemo, da rabite pomoč, vemo, da ste v stiski in želimo vam stati ob strani tudi na ta način.«

Potrebno je prisluhniti ljudem, jih slišati, posebej je najbrž izziv, kako priti do tistih, ki stisk ne kažejo navzven, ki so zaprti v svojih domovih in v svojih mislih, strahovih, negotovosti.

»Veliko ljudi k nam pokliče in se razburja, so nejevoljni, da smo jim dali premalo, da so drugi dobili več. Ko ljudje izrazijo dvom, nezadovoljstvo, ponavadi ocenimo, da gre zadaj za eno bolečino. Jaz ljudem vedno, ko se pritožijo, rečem, da gre v prvi vrsti za pomoč. To ni neka pravica, ki bi jo lahko zahtevali, ampak nekaj, kar smo vam po svojih močeh zmogli dati. Lahko smo naredili nekaj narobe, ampak zdaj lahko pošljemo k vam nekoga, ki se bo z vami pogovoril, pogledal vašo situacijo.

Velikokrat vidimo, da gre za rano, ki jo je morda težko izraziti, ki mogoče ni niti povezana s tem, kar sporoča. Imamo izjemno pokrito mrežo župnijskih Karitas in naše sodelavke in sodelavci po župnijah so ljudje, ki poznajo kraje, v katerem živijo, poznajo ljudi in so zelo pozorni na tiste, ki so najbolj tiho, ki so najbolj doma, ki se nikjer ne pokažejo. Takrat nas prijazno opozorijo, povabijo in prosijo, da tudi tem namenimo neko pozornost. Zadnji vidik pa je morda še najlepši. Gospa, ki hodi na obiske, izvaja pomoč, je rekla: Pridemo k hiši, gospa je stara 80 let in reče: Jaz se še kar držim, veste, ampak imam pa tamle prijateljico, pa ona ima še eno sestro. K njima dvema bi pa res morali iti. Ta krog dobrote se lahko zelo hitro sklene in to je najlepše.«

To priča o široki dejavnosti Karitas, ki ni omejena zgolj na materialno pomoč. Danilo Jesenik Jelenc, je ta krog spodbude in misli na drugega, ki mu je morda še težje, prisoten tudi drugje?

Danilo: »Človeška vrsta je takšna, da poskuša tudi iz najtežjih razmer potegniti nekaj dobrega. Včasih iz takih preizkušenj izidemo okrepljeni, bolj povezani med sabo, močnejši tudi za prihodnje izzive. Seveda si ne želimo katastrof, katastrofe naredijo veliko gorja, ampak ko smo enkrat v takšni situaciji, nam verjetno res ne preostane drugega, kot da se zberemo, potegnemo skupaj svoje moči, pozabimo mogoče tudi na kakšne zamere, na manj pomembne težave, ki nas pestijo, in iz tistega težkega trenutka potegnemo največ. Sodelavci Karitas večkrat opažamo, da so takšne preizkušnje na nek način tudi priložnost za rast. Je pa res, da so druga stran tega dogajanja različne dodatne bolečine, ki pridejo iz tega. Jezimo se drug nad drugim. Vemo, da mnogi so nezadovoljni s pomočjo, ki so jo dobili, z ukrepanjem, zlasti s hitrostjo ukrepanja države. Vemo, da nas je ta situacija doletela, ne bi rekli nepripravljene, ampak glede na razsežnosti in glede na specifiko vseh teh naravnih nesreč, je vedno kaj novega. Vedno se opremo tudi na pretekle izkušnje, tako državni organi, kot dobrodelne organizacije, ampak vedno pa moramo neke strukture vzpostaviti na novo. En tak primer je bil odziv prostovoljcev. YoungCaritas ima še vedno možnost, da se ljudje prijavijo in prosijo za pomoč prostovoljcev na terenu. Upad zanimanja prostovoljcev je razumljiv, po drugi strani pa tudi negativen, ampak v tistih prvih dneh je šlo na teren blizu 4.000 prostovoljcev, pokazalo sočutje, ki ni bilo samo v besedah, v denarju, ki ga je nekdo daroval, ampak so ljudje dejansko svoje življenje za nekaj dni, vsaj za en dan preusmerili k drugim ljudem. Tam so opravili neko fizično delo, ampak vsi so rekli, da je najbolj prisrčen, najgloblji del tisti, da so se srečali z ljudmi, da so videli na obrazih oškodovancev nasmeh, olajšanje, zagotovilo, da jih drugi ljudje niso pozabili. To se mi zdi največ vredno in ta človečnost, ki jo ljudje premoremo tudi v težkih trenutkih, je ena najlepših popotnic za vse prihodnje negotovosti, strahove in stiske, ki jih bomo še morali premagati.«

Ali opažate na terenu, da so potrebe po pomoči velike?

Matej: »Ja, gotovo. Še vedno se pri starejših ljudeh kaže potreba, posebej pri tistih, ki živijo sami, da še rabijo določeno pomoč. Zelo težko jo je zagotoviti z danes na jutri, nekaj časa traja, da najdemo prostovoljce. Zato, če si smem dovoliti, bi pozval poslušalke, zlasti poslušalce, da pridajo na pomoč predvsem pri težjih, fizičnih opravilih. Tu pa je še en poziv. Vemo, da v Sloveniji zelo primanjkuje dobrih tehničnih poklicev. Povabil bi vse obrtnike, ki sedaj lahko pomagajo. Ljudem, ki doživijo eno tako travmo, je zelo pomembno, da ko jim obrtnik reče, da bo prišel konec novembra, da potem konec novembra pride, da ne pride januarja. Zato, ker se bodo čutili še enkrat bolj zapostavljeni in pozabljeni. In pa še drugi poziv obrtnikom: prosimo, ne služite na teh ljudeh.«

Avgust je bil drugačen čas, mladi so takrat imeli še proste, počitniške dni. Danilo, je zaradi novega študijskega leta manj zanimanja med prostovoljci?

Danilo: »Res je. Med tistimi, ki so se javili za prostovoljce, je bila večina mladih ljudi, pa tudi veliko zaposlenih. Ko se časovno oddaljujemo od katastrofe v ljudeh, je marsikatera druga informacija na osebnem, lokalnem ali pa svetovnem nivoju odvrnila pozornost od tega, kar se je zgodilo v začetku avgusta. Mogoče ljudje nimajo pravih informacij o stanju na terenu. Če vidiš, kakšno je stanje na terenu, če si razmislil o tem, kako velike razsežnosti so to bile, potem ti je jasno, da potrebe še vedno obstajajo. Ljudje tudi potrebujejo denar. Prva humanitarna pomoč, ki smo jo delili v materialu, pa tudi v denarju, je bila lahko tudi nekaj tisoč evrov. Nekateri, ki so imeli uničeno hišo, stanovanje, so dobili nekaj več, ampak zelo poudarjamo, da je to vse samo prva humanitarna pomoč. Mislim, da nismo ozirali na uradne ocene o škodi, zato ker itak vse, kar smo doslej dali, niti približno ne poplača dejanske škode, ki je nastala na objektih, na materialu. Zato se resno računa na državo, naj pohiti z zakonom o obnovi, kjer bo bolj jasno predvideno, do kakšne mere bo lahko država pomagala tistim, ki so izgubili svoje domovanje, ker tam gre za tako velike stroške, da jim vse humanitarne organizacije skupaj niti približno tega ne morejo povrniti. Tako da to zelo podarjamo. Po drugi strani pa tudi ljudi vabimo, da izkoristijo možnost, ki jo je dala država, da namreč na pristojnem centru za socialno delo vložijo prošnjo za izredno denarno socialno pomoč, ki je v tem specifičnem primeru, če so prizadeti od poplav, prosta normalnih, običajnih restrikcij. Se pravi, prejem te pomoči, ki je kar visok, ne bo vplival ne na dohodnino in ne na socialne in družinske prejemke. Tudi to je možnost, ki jo je vredno izkoristiti. Denar je namreč potreben tudi za plačilo obrtnikov, tehnikov, serviserjev, ki bodo prišli na teren. Sedaj je gotovo manj potrebe za neko materialno pomoč, čeprav jo Karitas še vedno nudi: hrano, šolske potrebščine, kurjavo, še posebej ljudem na prizadetih območjih.«

V soboto bomo s pomočjo Karitas in poslušalcev znova zbirali denarna sredstva za prizadete v poplavah. Matej, kako bo ta zbrana vsota porabljena?

Matej: »Nedvomno bo šla k ljudem, ki so bili prizadeti v poplavah in v tej drugi etapi pomoči bomo posebno pozornost, kolikor nam bodo sredstva omogočala, posvetili dvojnim poplavljenim prebivalcem. Eno so tisti, ki so imeli zelo visoke škode na bivalnih objektih in so socialno najbolj ogroženi ali pa so živijo v nekih posebnih okoliščinah, ki so objektivno dokazljive in si zato sami zelo težko pomagajo ali pa bodo sami zelo težko izpeljali obnovo brez neke dodatne pomoči. Želeli pa bi biti pozorni tudi na vse tiste, ki so izgubili osnovni vir svojega preživetja.
Marsikdo, posebej v naših krajih, je živel od nekega butičnega kmetijstva, od neke male industrije oziroma obrti. Poznam kar nekaj zgodb, kjer so imeli spodaj delavnico, na vrhu stanovanje.
Srednje mlada družina, oba sta bila zaposlena v domačem podjetju, v garaži, če hočete. In sedaj imajo uničeno podjetje, delavnico in stanovanje, so trenutno brez dohodkov ali pa uveljavljajo tisti ukrep čakanja na delo, kjer je se že tako plača zniža. Zelo hudo nam je za te ljudi, ki so izgubili vir zaslužka in tudi njim bomo poskušali stati ob strani. Tudi zato, ker se bojim, da bodo mogoče kje drugje prezrti.«

Karitas opravlja svoje poslanstvo tam, kjer lahko pride konkretno blizu ljudem ...

Danilo: »Želim izraziti zahvalo vsem župnijskim Karitas, ki imajo veliko požrtvovalnih oseb v svojih vrstah, ki so se prvi odzvali, ki jim tudi škofijske in slovenske Karitas radi nudimo pomoč, kolikor se le da, da si izmenjujemo informacije, ker na ta način vemo, kakšno je stanje na terenu in kakšne so potrebe. Zaupamo, da župnijske Karitas poiščejo tudi tiste, ki so mogoče ostali sami, malo spregledani, tiste, ki so malo tišji pri uveljavljanju zahtev po pomoči. To je eno veliko bogastvo, ta naša kapilarna prisotnost po vseh krajih, po vseh župnijah, po vseh lokalnih skupnostih. Tam, kjer se na lokalnem nivoju, kar tudi Nemci pravijo, dá povezati z občino, z drugimi lokalnimi organizacijami, tam se najbolj učinkovito dogaja pomoč. Ta del se mi zdi, da ga moramo res podčrtati, negovati, varovati in razvijati tudi za v prihodnje. Tujci nam tudi polagajo na srce, da naj poskrbimo za svetovalne osebe, ki bodo hodile po terenu. Svetovanje je tukaj mišljeno tako psihoterapevtsko, psihosocialna pomoč, razbremenilni pogovori, pa tudi po drugi strani strokovno svetovanje, kjer ljudje dobijo strokovni nasvet od gradbenih in drugih mojstrov, kako sanirati škodo na objektih. V ta namen že pripravljamo nek načrt, kako bomo zaposlili nekaj oseb, ki so strokovno usposobljene in bodo izvajale spremljanje ljudi na terenu vsaj še eno leto, tako računamo, da bomo imeli dovolj sredstev, zato da bo to ena sistematična pomoč in sistematično spremljanje. Ne bi želeli, da bo naslednja nesreča, ki nas bo zadela bodisi v Sloveniji ali v tujini, kjer tudi izdatno pomagamo, postavila v drugi plan oziroma v pozabo vse te nesrečnike, ki bodo zdaj še kar nekaj časa rabili za okrevanje. Vsa denarna sredstva, ki jih počasi izčrpavamo in ki bodo še prišla, se bodo porabila mimogrede. Zato vas lepo povabim, da tisti, ki zmorete, primaknete še kakšen evro. Res je, včasih smo pred izzivom, kdo je v največji potrebi in kdo več rabi, ampak te izzive se dá rešiti s pomočjo ljudi, ki poznajo oškodovane osebe. Ves denar bomo v najkrajšem možnem času razdelili, res je pa tudi to, da moramo biti odgovorni pri razdeljevanju. Zato včasih malo dlje traja, da res preverimo vse stvari, se pa zavedamo, da je potrebno, da pomoč do ljudi pride čimprej.«