Doc. dr. Andreja Poljanec: Izobrazba ni ključen dejavnik za občutek sreče, zadovoljstva, izpolnjenosti

Za življenje | 16.10.2023, 15:21 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje z nami predavateljica, psihoterapevtka, supervizorka (in še kaj) dr. Andreja Poljanec. Ob začetku novega šolskega, študijskega in veroučnega leta si dijaki, študentje zastavijo nove cilje, nove zaobljube, kot ob novem letu. Pogovarjali smo se, kako vztrajati na začrtanih poteh. Kako se pobrati po težkih življenjskih preizkušnjah in vztrajati v dobrem? Oddajo je vodila Mateja Feltrin Novljan.Zdi se, da smo pri načrtovanju boljši kot pri vztrajanju, zlasti ko se zgodijo prvi padci.

Zdi se, da smo pri načrtovanju boljši kot pri vztrajanju, zlasti ko se zgodijo prvi padci.

»Vztrajanje je zahtevna vsakodnevna tema. Včasih izpade bolj preprosta, ker gre za drobne vztrajnosti pri tem, da greš vsak dan v službo, da otroci naredijo nalogo, da vadiš inštrument … Je pa vztrajanje v določenih situacijah pri temeljnih odločitvah bistveno zahtevnejše, ko prihaja do globokih padcev, stisk, do ponovnega tehtanja, si na pravi poti ali ne, kako dolgo še vztrajati. Zanimivo je, da vztrajanje včasih pomešamo s trmo, ki pa ni tako zdrava za razvoj osebnosti ali kakovosti v življenju. Vztrajnost ima smiseln cilj: če pademo, če se nam zatika, skušamo to miselno, čustveno ovrednotiti, se pogovoriti, presoditi, kako naprej, kdo nam lahko pomaga, nam to še vedno toliko pomeni, da vztrajamo … Trma pa večkrat pomeni bolj to, da vztrajamo (trmarimo) ne da bi opazili moteče dejavnike. Trma je bolj čustveno impulzivna, ne upošteva spodrsljajev, napak, ki jih pri tem lahko naredimo, slepi smo za spoznavni proces, kot da si ne bi dovolili tega, da bi se iz napak učili, ampak smo se odločili, da gremo z glavo skozi zid. Ta dva procesa včasih nehote zamešamo. Prvi nas lahko daleč pripelje, drugi pa povzroča stisko nam in drugim okrog nas.«

Mladostnik naj bo dejaven na različnih področjih, naj razvija določene hobije, skrbi za telesni razvoj, kondicijo, pa tudi za molitev. Ta področja so ključna v življenju, tega bi se morali zavedati vsi, ne glede na leta. Če imamo cilje osredotočene npr. samo v akademske dosežke, osebnostno z njimi težko zorimo.

Ob začetku šolskega leta si mladi zastavijo nove cilje, kot ob novem letu. Kako si postaviti pravi cilj in koliko ciljev je prav, da si postavimo?

»Mnogi dijaki, mladostniki, vsaj študentje, ki so že na prehodu v mlado odraslost, si cilje postavljajo sami. Za šolsko leto naj bodo cilji relativno kratkotrajni in zelo realni. (Seveda ob temeljnih ciljih, kaj bi radi dosegli, v katerem poklicu delali, zakaj smo se odločili za neko srednjo šolo …) Ob kratkoročnih ciljih naj mladi začutijo voljo, veselje, pogum, da jih bodo lahko uresničili, da so časovno realni in precej specifični, da jih lahko tudi izmerijo. Da niso v oblakih. Je pa tudi za enoletne cilje nujno, da se jih razdeli v določene manjše, krajše, drobnejše etape, kjer so velikokrat trenutki tisti, ko bomo lahko padli ali zmogli proti cilju. Ena zakonitost je, da ni dobro imeti preveč in previsokih ciljev. Če se dijak, študent odloči še za kak hobi, veščino »za zraven«, ob kateri bi lahko osebnostno zorel, bil npr. prostovoljec, je to dobro.

Na različnih področjih življenja je dobro imeti enega od glavnih ciljev …

»Področja življenja naj bodo pestra. Od kognitivnega, šolskega, akademskega, odnosnega, kjer so čustveno, socialno zorenje, razvoj odnosov, pa tudi dobrota. Naj se mladostnik vpraša, kje je lahko tudi drugim na voljo … Mladostnik naj bo dejaven na različnih področjih, naj razvija določene hobije, skrbi za telesni razvoj, kondicijo, pa tudi za molitev. Naj ima tudi čas zase, za umirjanje, tišino, kjer se lahko najde … Ta področja so ključna v življenju, tega bi se morali zavedati vsi, ne glede na leta. Imeti cilje osredotočene npr. samo v akademske dosežke je skromno in nezdravo, osebnostno z njimi težko zorimo. Sicer bomo lahko ponosni na dosežek, a osebnostno bomo ostajali prazni, morda nepovezani z ljudmi, celo nezadovoljni. Kompleksnost ciljev ima za končni cilj srečo, občutek izpolnjenosti, občutek, da si naredil nekaj za višji cilj, občutek, da si na različnih poteh premagal veliko strahu. To so glavne smernice, ki obarvajo smiselnost ciljev in našega življenja na tem svetu.«

Pomembno je, da imamo cilje na več različnih področjih. Nekje cilje dosegamo hitreje, bolje, drugje smo manj uspešni, pa nas lahko osrečijo, izpolnijo cilji z drugih področij …

»Obstajajo poglobljene raziskave, kako pomembno je biti kognitivno uspešen. Izobrazba ni ključen dejavnik za občutek sreče, zadovoljstva, izpolnjenosti. Dolgo časa je bil visok inteligenčni kvocient nekaj, kar bi si vsi želeli, a k sreči smo ustvarjeni tako, da to ni razlog za srečo. Marsikaj drugega imamo možnost razvijati vsi, pa se tega premalokrat zavedamo.«

Ko želimo doseči neke cilje, vemo tudi, da moramo spremeniti določene navade …

»Ideje imamo ponavadi kar dobre, Bogu hvala, pri ideji se začne. Pri realizaciji pa se neredko zatakne, ker spremeniti navade v resnici zahtevno. Možgani so zelo len mehanizem. Če pogledamo otroke, mladostnike, oni delajo tako, da prihranijo energijo. Naši možgani narekujejo naše vedenje, odločitve, kaj nam paše … To vedno dosegamo z večjo lahkoto oz. z manjšim naporom. Vsakič ko želimo neko spremembo, navado ukoreniniti, zahteva to nevrofiziološki možganski napor v telesu, ki porablja energijo. Dragoceno je, da se ne počutimo slabo, če prihaja do lenobe, trenutkov neodločenosti, šibkosti, ker so zelo naravni. Z majhnimi korakih se delajo velike spremembe. To je zakonitost našega telesa in duha, telesnih in psihičnih, pa tudi duhovnih sposobnosti. Majhne spremembe nam zagotavljajo velike dosežke, ker naše telo postopno natrenirajo. Če si nekdo naslednje leto želi priti na 3.000 metrov, naj gre najprej na Šmarno goro, če dotlej ni nič počel. Če je Šmarno goro že osvojil, lahko gre na 2.000 metrov. Postavimo si realne cilje in tako postopoma pridobivamo kondicijo na način, ki nas razveseli, v katerem smo lahko dovolj sproščeni, vidimo, da nam gre, potem nam dosežki naredijo zanko občutka, da smo uspešni, sproži se dopamin. Če si postaviš prevelik cilj, ki ga ne dosežeš, se počutiš kot zguba. Modrost uspešnosti in zadovoljstva v življenju je v realnih ciljih in v vztrajnosti.«

Velika past pri mlajših otrocih je, da jim starši načrtujemo preveč dejavnosti in so preobremenjeni.

»Zelo pomembno je biti zdravo razsoden, koliko boš otroka priganjal, mu bil v oporo, da bo razvijal določene veščine, dosegal razvojne cilje, da bo imel zapolnjen čas, da bo izkoristil svoj potencial, po drugi strani pa je nevarno, da preobremeniš otroka, da ne najde svojega miru ali časa, da bi se vprašal, kaj ga veseli, kje ima strast, da svoj talent, hobi razvija naprej. To je velika odgovornost odraslih, staršev, učiteljev, trenerjev, da zmorejo iskati, loviti ravnovesje, pri tem pa je pomembno, da zmorejo biti čustveno uglašeni, povezani z otrokom in ga zmorejo prepoznati v njegovih talentih. Poglejmo, kje ima strast, kje pa ga moramo priganjati, da bo npr. naredil razred, ker mu nek predmet ne gre. Kjer ima otrok strast, tam poskusimo »zagrabit«, tam si lahko privoščimo veliko vztrajanja, da se njegov talent lahko razvija, saj je otrok po naravi nagnjen k temu, da je »energetsko varčen«. Sem zelo za to, da se otrokom zagotovi prosti čas za lumparije, hecanje, kar je razvojni cilj: s tem se razvijajo socialne kompetence, čustvovanje, ustvarjalnost, svoboda, občutek, da si prost, da se veseliš, sam razvijaš ideje … Posebej pri mestnih otrocih, ki opravijo neko hišno opravilo ali šolsko nalogo v petih minutah, so pa sicer zelo nadarjeni, imajo veselje do razvoja določenih talentov (športnih, glasbenih, gledaliških …), je zelo dragoceno, da jih razvijajo in s tem urijo veščine, spretnosti, vztrajnost, kar se kot zanka vrača kot občutek dosežka, ki je tudi temelj za izgrajevanje zdrave samopodobe, samostojnosti, občutka, da si uspešen, da si nekaj dosegel in se za nekaj potrudil. Predolgo »ujčkanje« otrok, da nimajo dodatnih krožkov, gospodinjskih opravil, ker so »preobremenjeni«, je neizkoriščanje otrokovih potencialov, talentov in veselja, ki ga imajo v življenju.«

Večkrat se zgodi, povejo učitelji in trenerji, ko otroku v šoli nekaj ne gre, starši otroku »vzamejo« trening. Tu je dvojna past: ne gre na trening, kjer je uspešen, kjer dobi povratno informacijo, da zmore in potem ne zmore na nobenem področju. Kako odreagirati?

»Kaznovanje, da otroku odvzameš nekaj, kar ima rad, je zelo krivično. Onesposablja otroka, da bi dosegel uspehe in bil vztrajen na področjih, v katerih uživa, na katere je ponosen, kjer bo mogoče imel kasneje celo poklic. To se da bolj spretno izvesti, kot da ga prikrajšamo za tisto, kar ima rad. Prej opozorimo otroka: Danes imaš še trening, kamor zelo rad hodiš, zdaj naredi, kar moraš, sicer imam občutek, da ti vse ne bo zneslo. Starši moramo biti toliko iskreni v pogovoru z otrokom, najstnikom, da se bo začel zavedati, da so določene stvari (npr. šola) obvezne. Doma mora malo pomagat, mora pravočasno v posteljo, mora imeti čas, da se stušira, nekaj v miru poje … To so cilji »v prvem paketu«, ki se jim ne bomo odpovedali. Drugi cilji pa so v povezavi z otrokovim veseljem in strastjo, ki niso nič manj pomembni, samo drugačni so. Obojnih ciljev se zavedajmo, jih vrednotimo z enako vrednostjo, hvaležnostjo, da smo do teh ciljev prišli, da jih imamo možnost sploh dosegati, pristopajmo, da ne naredimo nerodne diskrepancije, kateri so bolj in kateri manj pomembni, ampak da začnemo pogovore v smeri, kako organizirati življenje, doslednost, hitrost pri opravilih, strukturiranost dneva, da bomo lahko vse cilje primerno zasledovali. Če ugotovimo, da je preveč krožkov, je potrebna sprememba, ker zmanjkuje časa, velikokrat tudi za spanje, kar je osnovna fizična potreba in si delamo še večjo škodo, če si ne vzamemo dovolj časa za spanje. Pogovorimo se o tem, kako strukturirati dan, kako čim bolje izkoristiti čas, kako biti hiter, učinkovit, osredotočen, da boš lahko razvijal vse svoje talente. Tiste, ki te bolj veselijo in one, ki te manj.«

Prav je, da ima vsak dan strukturo, urnik, čeprav nas to lahko tudi omejuje …

»Struktura je pomembna v življenju, je ena temeljnih vidikov uspeha, nas orientira. Problem je, če je struktura rigidna in prenatrpana, potem je lahko celo škodljiva. Tudi Bog je najprej strukturiral naše življenje, zemljo, znotraj tega pa mora biti svoboda, prosti čas, kjer lahko najdeš stik s sabo, se sprostiš, umiriš, hecaš, da so del strukture tudi elementi, ko pa si lahko veliko bolj ustvarjalen … Obupno preveč staršev je preveč »skontroliranih«, preveč zaščitniških do otrok. Struktura postane nevarna, ko se starši zaradi strahov, da če se ne bodo držali strukture zelo jasno, postanejo izgubljeni. Iz tega se razvije precej patologije in stisk pri otrocih in pri starših. Struktura naj bi bila v pomoč, da boš lažje živel, ker boš imel začrtano, kako približno bo videti dan.«

Temeljnih odločitev se nikoli ne sprejema, ko nas preplavlja stiska, ampak je zlato pravilo, da si vzamemo čas, da to vedno naredimo znotraj varnih, zrelih odnosov in ko odločitev sprejmemo, se odpovemo »jamranju«, če smo sprejeli napačno odločitev.

Pogosto se zgodi, da starši pred otroci kritizirajo učitelja, kar je slabo za otroka. Če mislijo, da se godi otroku krivica, je najbolje, da se obrnejo na učitelja na štiri oči, ne pa da svoj gnev širijo po socialnih omrežjih.

»Preprost in zdrav kmečki odgovor je, da na socialnih omrežjih ne bomo ničesar rešili. Žal mi je, da ljudje ne morejo stiske bolj iskreno ovrednotiti, se z njo pomiriti, je razumeti, se smiselno lotiti reševanja stiske. Ljudje, ki na prvo žogo objavijo nekaj na socialnih omrežjih in se jezijo, so v kali zatrli možnost, da bi kaj smiselnega naredili znotraj te stiske. Stiska je možnost za izboljšanje odnosov, za osebno zorenje, za razumevanje neke situacije z različnih zornih kotov. Stiska mora biti vedno prostor učenja. Če stisko poteptamo kot čik, je to res velika škoda in smo odrasli en zelo piškav zgled otrokom, mladostnikom, ki socialna omrežja vrednotijo čisto previsoko. Socialna omrežja niso prostor konstruktivne debate. Dragoceno je, če najprej najstnika pogledamo v oči, si dovolimo začutiti, a je res znal ali ne. Najprej kot starš umirjeno pristopimo in postavimo nekaj smiselnih, čutečih vprašanj, da sploh vidimo celostno sliko. Seveda te preseneti, da je mladostnik dobil oceno tri, zvečer pa ti je zdrdral snov, ki jo je moral znati. Najprej je potrebno raziskati, zakaj je dobil slabo oceno. Če se pojavi spoznanje ali občutek, da se je res zgodila krivica, se je za pogovoriti z učiteljem. Slepo ščitenje učiteljev ali duhovnikov je krivično do otrok, ni zdravo za razvoj. V naslednjem koraku bi spodbudila, da se starši iskreno povežejo z otrokom in gredo z iskrenostjo, z odprto, nenapadalno držo na pogovor k učitelju.«

Otroci si izberejo neko srednjo šolo, potem pa je že v prvih tednih, mesecih veliko menjav. Otroci kar obupajo, ko vidijo, da srednja šola zahteva nek drug nivo. Je smiselno tako hitro zamenjati šolo ali jo opustiti?

»Zelo pogosto je pri mladostnikih razlog za menjavo šole občutek, da se čustveno in socialno ne začutijo znotraj nove skupnosti, v katero so se vpisali. Dobro je, da se starši malo poglobimo v situacijo. Težava je, da je včasih prepis prehiter, brez procesa, da bi starši in svetovalni delavci v šoli najprej razumeli, kaj je bistvo te stiske. Če po globljem raziskovanju, kjer zmorejo vključiti čustvene vidike, se čustveno uglasiti, pogledati na različna področja, ugotovijo, da je zamenjava smiselna, velja, da prej ko se zgodi, lažje je. Nekajkrat pa sem opazila, da so starši to stisko slišali samo na eksplicitni, bolj razumski ravni, potem pa že »ubogali« mladostnika. Češ, ja, menjamo šolo, nekaj mu ni bilo všeč, premislil si je. To storijo, brez da bi se poglobili, res razumeli, se vključili s svojimi praviloma zrelejšimi možgani. To je škodljivo, ker je mladostnik stisko začutil, ubesedil, noben mu je pa ni pomagal razumeti. Mladostnik je sam ni sposoben razumeti s toliko različnih zornih kotov. Zato nujno potrebuje odrasle starše in svetovalne delavce, da zmorejo skupaj presoditi, kaj je ta stiska. Če je mladostnik že itak socialno tesnoben, bo tudi v novi šoli težko, zato ga bo treba v konkretni šoli podpreti, da bo zmogel tesnobne občutke prepoznati, regulirati, se naučiti jih kognitivno razumeti, izboljšati vedenje … Dragoceno je, da se družino vključi v svetovalno, psihoterapevtsko obravnavo, da skušajo iz te stiske nekaj izluščiti. Če je mladostnika zmotilo nekaj drugega: zahtevnost šole ali čudno vzdušje, ki ga na informativnem dnevu ni čisto prepoznal, je spet drug vidik.«

Stiska je nujna, da lahko kakovostno in ljubeče polno živimo, potem pa pridemo v večnost. To je tisto, kar ostane. Seveda bi se radi izognili stiskam, po drugi strani pa Bogu hvala, da jih imamo. Edino v stiskah zorimo.

Po prvem tednu ni torej še za obupati …

»Prvi dan zamenjati šolo je škoda, to pomeni, da smo se odpovedali procesu. Je pa prvi dan treba resno vzeti to stisko, se jo začeti smiselno lotevati, poglabljati razumevanje, širiti razumevanje, občutljivost, se povezati z odraslimi, ki to strokovno bolj razumejo, potem znotraj nekaj tednov, včasih gre hitreje, včasih počasneje, sprejeti odločitev in za njo stati. Ta proces je pomemben. Če prehitro sprejmemo pomembne odločitve v življenju, nam je lahko že čez 3 mesece spet žal. Temeljnih odločitev se nikoli ne sprejema, ko nas preplavlja stiska, ampak je zlato pravilo, da si vzamemo čas, da to vedno naredimo znotraj varnih, zrelih odnosov in ko odločitev sprejmemo, se odpovemo »jamranju« nad občutki krivde ali nad napačno odločitvijo, ampak za novo odločitvijo zmoremo stati in se s pogumom in veseljem odpraviti po novi poti.«

Ali je pomembno, s kakšnimi ljudmi smo obkroženi, da bi dosegli cilje? Kako vplivajo na nas družina, sošolci, sodelavci?

»Odnosi, v katerih živimo, imajo zelo močan vpliv na to, s kakšno lahkoto, sproščenostjo, vznesenostjo, veseljem bomo zasledovali svoje cilje. Sicer ne pomeni, da bomo šli brez stisk po poti doseganja zastavljenih ciljev, če imamo okrog sebe ljudi, ki so spodbudni, v nas verjamejo. Toda ko bomo prišli do stisk, padcev, polomij, nas ta skupnost v odnosih, mreža, lahko z občutljivostjo začuti, ovrednoti, kar dokazano zniža občutek stiske, obteženosti zaradi strahov, občutkov nevrednosti, sramu, da smo zabiti, »glupi«, nesposobni. To je dragoceno, da lahko hitreje preživimo ta padec ali z malo manj potolčenimi koleni. Prej se lahko »zreguliraš«, potegneš ven. Zanimivo je pri ljudeh, ki so šli skozi zelo globoke stiske, tudi če so zelo globoko padli, naredili neko bedarijo zaradi nepremišljenosti … Če so to resno vzeli, si vzeli čas za premislek, pogovor, molitev, so se iz teh stisk lahko res zelo veliko naučili za življenje. Saj ne, da bi si tega želeli, je pa to res lahko dragocena izkušnja.«

Kot mama sem posebej občutljiva za stiske otrok. Takrat me zelo pomirja, če več molim, tudi npr. med tekom.

Nekajkrat ste omenili molitev, duhovnost, Boga. Veliko veste o naših odnosih, pa vendarle: na začetku in na koncu je treba na kolena in pogledati k nebu. Kako vas duhovni vidik vodi pri vsem, kar delate?

»Vsakodnevno predajanje in ob vsakodnevnih drobnih stiskah vidim v tem blazno blagostanje. Da si prežet s tem, da si Božji otrok, da si v pravih rokah. Zanimivo je, da se tega tako navadiš, da je to kar mimogrede. Tudi to je nekaj lepega. Če so večje stiske, s katerimi si obdan ob ljudeh, ki jih imaš rad, da so oni v stiski, v tistem obdobju tudi jaz čutim globoko stisko. Že poklicno se »nalimam« na te stiske, jih še bolj nosim. Kot mama sem posebej občutljiva za stiske otrok. Takrat me zelo pomirja, če več molim, tudi npr. med tekom. Tudi z možem kaj skupaj zmoliva v ta namen, preberem kaj iz Svetega pisma, poiščem malo več materiala in si vzamem več časa, ker ga jaz rabim. Molitev potrebujemo mi, ne rabi je Bog. Drobne vsakodnevne stiske so neizogibne: v službi ti je težko, imaš konflikte, odpovedi … Dragoceno je sprotno življenje v Duhu. To je meni lepo.«

Z vero se človek, ko pade, lažje pobere. Se lahko naučimo, da se po vsakem padcu lažje poberemo?

»Mi smo ustvarjeni, da se tega naučimo. Imamo zgled Jezusa. Prav danes mi je padla v oči podoba, ko je Jezus na križevem potu padel, pa je prišel mimo Simon iz Cirene, celo malo so ga porinili, naj Mu pomaga. Kljub temu, da je Jezus Božji sin, se ni branil pomoči. Veronika Mu je obrisala obraz … Kakšna lepa, nežna človekoljubnost se je pokazala, ponižnost, hvaležnost Jezusa. Koliko je v nas vrojeno, da stiska ni zato, da se boš sam boril in dokazoval? Stiske so del življenja. Nikakor nismo v tem svetu idealno opremljeni in zavarovani. Stiska je nujna, da lahko kakovostno in ljubeče polno živimo, potem pa pridemo v večnost. To je tisto, kar ostane. Seveda bi se radi izognili stiskam, po drugi strani pa Bogu hvala, da jih imamo. Edino v stiskah zorimo.«

Ob stiskah tudi dosežemo cilje …

»Dragoceno je, da starši majhnim stiskam pomagamo v stiskah, da jih sprejmejo, ponotranjijo, da je stiska del življenja, ampak mi smo tukaj s tabo. Če otrok to uspe ponotranjiti, bo vedno vedel, da vse lahko doseže v ljubezni, v navzočnosti ljudi, ki ga imajo radi, da je on ta ljubezen in da je on vreden znotraj stiske in brez stiske.«