Bodite lepi in zdravi, ali pa nesrečni?

Sol in luč | 14.09.2023, 06:10 Tadej Sadar

Kamorkoli se ozreš, lahko vidiš le nejevoljne in vsega presite obraze. Zakaj nismo srečni? Avtor, Manfred Lütz krivca išče v normativu: “Veseliti se življenja, pomeni biti zdrav, v kondiciji in lep. Ni dvoma o tem, da imamo novo vero; zdravje. Ta ustvarja utvaro napačnega raja in tako ustvarja novo obliko verske slepote.”

V oddaji Sol in luč smo predstavili nekaj odlomkov iz knjige Manfreda Lütza z naslovom Veselje do življenja, ki je izšla pri Slomškovi založbi.

Umreti lep ali »Svet, kot lepotilna ustanova«.

Pri wellnessu ali drugače, pri dobrobiti za telo, se je pojavil nov izraz, ki ima veliko opraviti z religijo zdravja - lepota. V wellness centru poskrbijo tudi za vašo lepoto. Lepota namreč velja za vidno znamenje zdravja in si jo seveda, tako kot zdravje, lahko "pridelamo". Tudi pojem lepote prežema religioznost, a lepota je nerodna stvar. Kar velja za lepo, je podvrženo modi in ima na čuden način opravka z bogastvom. Nihče ne more vedeti, ali morda lepota, za katero smo poskrbeli pri lepotnem kirurgu, naslednjega dne ne bo več veljala za lepo. Lepota je konec koncev, tako kot zdravje, skrivnost, ki je ne moremo niti ustvariti niti preprosto opredeliti z nekim določenim izrazom. Ko enkrat velja usodna enačba, da je, na primer, suho, lepo, potem ni več meja, potem lahko lepoto ustvarimo, potem smo vsi lepši, bolj ko hujšamo - vse do smrti. To je vsaj en vidik te bolezni, ki jo je težko razumeti.

Brezplodno hrepenenje po večni lepoti se tako pomnoži s hrepenenjem po večni mladosti. In kaj dobimo? Natančno načrtovano frustracijo.

Od pretiravanja z zdravjem nas lahko pobere ali smrtonosna tveganja in nadležni stranski učinki.

Ker istovetimo življenjsko srečo in veselje do življenja z določenimi lastnostmi, ki se jih da proizvesti, potem se zdi verjetno, da, tako kot vseh proizvodih velja določena stopnja kakovosti. In če rezultat ni zadovoljiv, kaj potem? Če človekovo dostojanstvo, za kar se zavzemajo nekateri, izhaja iz njegove vrednosti, potem človek slabše kakovosti tudi nima več dostojanstva. Da bi torej temu človeku prihranili nedostojanstveno življenje, sedaj v katedralo zdravja dodajajo sklepnik: Kdor ni zdrav ali lep, mu religija zdravja omogoča "dobro smrt". Nizozemci, ki so to z zakonom dovolili, se resnično trudijo to prikazati kot napredek. Idejni oče evtanazijskega gibanja Julius Hackethal je na oni svet pomagal tudi neki bolni ženski z iznakaženim obrazom. Torej ni bila lepa. Na Nizozemskem vsako leto dokazano ubijejo več kot 250 ljudi, ne da bi s tem oni soglašali, čeprav so bili pri polni zavesti. Za to je zadolžena komisija. Očitno hočejo trpečim ljudem prihraniti tovrstno odločitev. Komisija jo prevzame nase. Komisija torej odloča, kje je meja, kako zdravi, kako lepi bomo morali biti od sedaj naprej, da ne bomo postali žrtve njihovega sočutja. Zdravje tako postaja nesporen blasfemično zaščiten in naravnost magični poslednji cilj.

Na Nizozemskem vsako leto dokazano ubijejo več kot 250 ljudi, ne da bi s tem oni soglašali. Včasih tudi samo zato, ker niso lepi!

Med študijem filozofije je profesor na seminarju zastavil vprašanje, kaj dejansko je srečna družba. Družba, ki časti mladost ali družba, ki časti starost? Dejansko je profesorju uspelo jasno predočiti, da je srečna družba le tista, ki časti starost. Če namreč časti mladost, potem je že za mlade ljudi pogled v prihodnost, pogled v temo. Pogled v preteklost pa navzočnost izgube, ki je ne bomo nikoli nadomestili. Če pa nasprotno, v družbi častimo starost, potem je življenje pot do tega cilja, za katerega se velja čim bolj potruditi, in sicer tako, da nekega dne sedimo, kot v antičnih časih, v senatu - izraz senat izhaja iz besede senex, starec. Tam nas drugi spoštujejo in upoštevajo. A od družbe veselja do starosti smo oddaljeni kilometre.

Na mejah našega bivanja ne vlada temačno stanje brez veselja, ravno nasprotno. To pomeni, da umetnost življenja prizadetost, bolezen, bolečine, trpljenje, starost in smrt vidimo v drugi luči, kot je to sicer običajno. Odrešenje, sreča, se nam zgodita, ne moremo ju sami proizvesti in če je mogoče v neizogibnih dogodkih najti srečo, potem ima vsak človek brez izjeme priložnost za srečo. Pri tem ne gre za pozitivno mišljenje, ki z umetničenim smehom poplesuje skozi življenje. Gre za to, da poskusimo dojeti resničnost in ne samo misli, oziroma klišejev o resničnosti. Potem je treba sprejeti, da je marsikaj v življenju zares tragično, torej da ga prežema brezizhodno breme, a od tega, kako se na vse to odzovemo, kar je v resnici brez dvoma, ni razveseljiva novica, je odvisno, kako sposobni smo dobro in srečno živeti.

Kdor se osredotoča izključno na dobro telesno počutje, naj ne bo presenečen, ker mu bo spodletelo. Spodletelo mu namreč bo. Minljivo telo ni nič drugega kot umrljiva lupina, ječa duše. Pravo bistveno in pomembno je duša. Ukvarjati bi se morali z odrešenjem duše.