V šolo prodirajo različne ideologije, kaj pa resnica o zgodovini?

| 13.09.2023, 08:39 Tanja Dominko

V tokratni oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo se ustavili v zgodovini in se hkrati navezali na sedanje čase, saj želimo odstirati meglice in jasniti obzorje. Z novim šolskim letom se dostikrat sprašujemo, kaj se učijo naši otroci v šolah, kako pomembni so učitelji in kaj vse je v učnem načrtu. Kaj pa ideologija?

Teolog in filozof, dr. Janez Juhant, član Evropske akademije znanosti in umetnosti in predsednik društva Združeni ob lipi sprave in Jože Mlakar, prvi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije in član iniciative Prebudimo Slovenijo sta uvodoma obudila spomin na svoje šolanje. Mlakar se tako spominja, da so morali »prinesti od doma listke, in sicer s prošnjo, da lahko prisostvujemo verouku. Kdor bo šel k verouku, mora prinesti listek, mi smo te listke prinesli in potem je šla učiteljica po razredu in jih jezno pulila iz rok, strgala in vrgla v koš. To sem doživel kot prvi pritisk, ampak smo se hitro navadili na to ideologijo. Ker naj se doma oče zelo trdno držal na tisti pravi poti, bil je zelo veren človek, sem vse to dolgo obdobje vladajoče ideologije prestal brez kakšnih poškodb.«

Tudi dr. Juhant je obudil spomin na šolske dni: »Ko je leta 1959 umrl škof Rožman, sem bil v šestem razredu. Učiteljica slovenščine se je sredi stavka ustavila in začela grdo govoriti o škofu.
Celo uro je pripovedovala. Jaz sem to doma povedal in me je mama takoj primerno poučila.«

Današnje dogajanje v družbi po njegovih besedah prehaja v neko bolj radikalno obliko, »v kateri se postavlja vprašanje preživetja, ne samo preživetja kristjanov, ampak tudi preživetja ljudi. Nekatere stvari, ki se zdaj dogajajo v šolskih prostorih, posegajo že v bistvo človekovega preživetja. In to so pa stvari, o katerih bomo morali razmišljati, se tudi strateško opredeliti. Gre za to, da se marginalne skupine postavlja kot glavne, da je spol nekaj, kar pravzaprav ni naravno, nima naravne podlage in tako dalje.«

Mlakar se strinja, da se je družba v zadnjih desetletjih močno spremenila. »Ta ideološka podoba Slovenije se je izredno hitro spremenila in se spreminja. Vdor te LGBT ideologije, tudi tako imenovana podnebna kriza, kjer se omenja človekov kolosalni vpliv, kar ni res.«

O vdoru teh ideologij in pritiskih na kulturno področje, kjer mora že vsak film, risanka, celo operna predstava nagovoriti del marginalnih skupin, sta sogovornika menila, da je to prešlo že vse meje dobrega okusa. Po besedah dr. Juhanta so v »ozadju različni lobiji, predvsem LGBT in še drugi, ki poskušajo na podlagi tega kovati svoje dobičke. Vse te stvari imajo svoje meje in imajo tudi svoje razumske omejitve. Vsi se zavedamo, da je potrebno spoštovati ranljive skupine, ampak velikokrat so te ranljive skupine tiste, ki se razkazujejo velikokrat popolnoma po nepotrebnem. Če določene marginalne skupine postavljamo naprej, s tem seveda druge izključujemo. Velikokrat izključujemo tudi ljudi, ki so dejansko bolj sposobni in bi koristili družbi, jo bogatili. Tako pa te ljudi postavljamo na stranski tir zato, da se bolj uveljavljajo tisti, ki so manj sposobni in da birokrati pokrivajo svoje kvote.« Mlakar je še bolj oster: »To je neko posiljevanje, kulturno posiljevanje. Na ta način se vzpostavlja nove vrednote oziroma neki novi kriteriji, nova merila. Gre za neko preobrazbo, za neki poskus vzpostavljanja anarhije, s pomočjo katere je potem lažje vladati. Nekje sem prebral, da obstaja okrog 70 različnih spolov. To je seveda neumnost, spola sta dva in pika.« Tudi dr. Juhant se je strinjal, da se »skuša ustvariti drugačen družbeni red, da bi človeka razčlovečili. ... To človeško družbo postavlja na glavo in to je tako imenovani mehki totalitarizem. Sem spada tudi to, da ljudi naredimo samo za potrošnike. Če so zasvojeni, jih lahko peljemo, kamor hočemo. Čim bolj jih razčlovečimo v teh temeljnih človeških, vrednostnih temeljih, tem lažje jim bomo vladali. Človeška družba je v marsikaterem pogledu že zašla na neko bolno stran in se moramo seveda vprašati, kam to pelje. Če ima družba namen živeti in preživeti, rabi otroke, rabi ljudi, ki so se pripravljeni žrtvovati za druge, ki so se pripravljeni za svoje življenje in tudi za življenje drugih boriti, v to nekaj vložiti, ne pa take, ki se prepustijo, da jih določeni krogi vodijo sem in tja.«

O tem, kam pripelje družbo ideologija, se lahko naučimo tudi iz preteklosti. Ravno minuli konec tedna je bil dr. Janez Juhant osrednji govornik v Podlesju oziroma Ferdrengu, kjer so se spomnili taboriščnic iz leta 1949. Ta del zgodovine marsikaterim mladim ni znan. Kako na to gleda dr. Juhant?
»Naši mladi to absolutno potrebujejo in moram priznati, da tudi iz izkušnje, ko sem mladim iz škofijske gimnazije govoril o žrtvah v Brezarjevem breznu, so zelo dojemljivi za to. Preprosto gre za to, da se mi ne moremo slepiti pred določenimi osebnimi, družbenimi in tudi seveda zgodovinskimi zadevami, ki so se zgodile. Celotna družba mora to sprejeti, če hoče, da bomo šli zdravi in sposobni naprej. Tudi mlade ljudi je treba usmeriti na pot k resnici, zgodovinski in osebni resnici tega ali onega in s tem seveda tudi k osvoboditvi od določenih travm, s katerimi so obremenjeni bodisi starši ali stari starši. Saj se te travme, kakor govorijo psihologi, prenašajo na otroke. Ta osvoboditev je nujna in dokler slovenska družba ne bo tega uredila, ne bomo demokratično zaživeli, ker bomo vedno znova obremenjeni.«

Govor dr. Janeza Juhanta v Podlesju:

Pogum srčne kljubovalnosti zlu

"Ta kraj ima v sebi nekaj svetega, saj se spominjamo trpljenja in smrti odločnih in kljubovalnih žena, ki so se v vesti in srčni predanosti krščanskim izročilom uprle, natančneje, morale upreti, uničevalni tiraniji, ki je iz ljudi hotela napraviti čredne številke. Kot ostali trpini takratnih nečloveških razmer, so te žene strpali v ta kraj trpljenja in jim ukazali, da ga spreminjajo v puščavo. Prisilili so jih v mučeništvo, čeprav so si želele življenja in hrepenele po objemu ljubljenega bitja, po ljubezni in toplini doma, po človeški bližini ter sanjale o miru in družinski sreči. Njihovo intimno hrepenenje je uničevala sla po oblasti, ki je gradila na ustrahovanju, zasužnjenju in uničevanju človeških bitij. Odločnost in upornost temu zaničevanju in razosebljenju človeka, ki jo je sistematično počel režim novega razreda na politično pozornico v Sloveniji, je ljudi, zavezane krščanskemu izročilu, prisilil v odročne kraje trpljenja in smrti. Enakega maltretiranja so bili deležni vsi, ki so se uprli teptanju človekovega dostojanstva. Iz strahopetnosti in ideološke zaslepljenosti so jih oblastniki iztrgali iz objema doma in najdražjih, jih na uprizorjenih kazenskih procesih obsojali, ene pomorili, drugi kot te žene v Podlesju, pustili umirati na obroke. Trpljenje tu je bilo strašnejše kot v nemškem lagerju, je poudarila preživela 93 letna trpinka in udeleženka srečanja Dragica (Karolina) Senica. Teror pa je zajel večino ljudi, jih zasužnjil, celo same rablje in nalogodajalce, saj je vsa dežela ječala pod njegovim jarmom. Vsem je jemal vero, kulturo, človeškost, poštenje. Vse bolj je socialistično samoupravno umiranje na obroke, prepojeno s potrošniško miselnostjo, kot nuja preživetja v nečloveških razmerah, dolgotrajno razčlovečevalo in odtujevalo. Pod vplivom potrošniške zasvojenosti se je med nas širil mehki totalitarizem. Njegove meglene koprene še danes mrežijo posebno mlade, vse pa skušajo napraviti za poslušno orodje političnih načrtovalcev.
Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Antonio Gramsci pridigal, naj komunizma ne uveljavljajo s silo, pač pa z lažjo in zapeljevanjem človeka. Medtem ko so totalitarni mogotci laž uveljavljali s silo, danes levičarski nasledniki uporabljajo bolj prefinjene metode, znane že v lažni samoupravni Jugoslaviji. Zato se zdaj spet krepi ovaduštvo in se laž razpreda po vseh porah strankarskega, družbenega in celo cerkvenega življenja. Isti zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ se v prefinjenih oblikah vrača po odločevalskih političnih trdnjavah družbe od medijev, posebno RTV, do gospodarstva in drugih področij življenja samostojne Slovenije. Kam smo prišli, če policija išče na RTV novinarja, ki misli in dela s svojo glavo? Prefinjeno s propagandnimi sredstvi se organizirano širi levičarska agenda zasvajanja duš z dobro plačanimi politkolesarji prek reklam, umetne inteligence in celo zakonodaje. Uvajanje zakonskih podlag za nasilno - ne dobro smrt ostarelih - nas nevarno približujemo nacističnim in komunističnim metodam odstranjevanja »družbeno nekoristnih« in vseh drugačnih, obrobnih, sploh neželenih. Ta Šindlerjev seznam trka na našo vest in kliče k odločnosti: Prišli so namreč po desnega, pogledal sem levo, prišli so po levega, pogledal sem desno. A nazadnje sem prišel na vrsto sam. Bije nam preživetveni plat zvona. Pa ne zaradi ujme, ki nas je napravila solidarne, pač pa zaradi sle po absolutnem vladanju, ki izključuje drugačne, da bi lahko brez-omejitev vladali le nekateri. Laž, nesmrtna duša komunizma, še vedno zaslepljuje in odtujuje ter preprečuje, da bi drug drugemu pogledali v obraz in si priznali resnico. Znova nas hočejo uničevati, prefinjeno in zahrbtno, z ukazi in naredbami, s katerimi skočijo človeku za hrbet ga kot številko vržejo na tla in poteptajo.

Žene, ujetnice Podlesja in drugih uničevalni taborišč so to izkusile na lastnem telesu in duši. Totalitarni oblastniki so jih zavestno in grobo izpostavili brezosebnemu nečloveškemu trpinčenju, lakoti, mrazu, vročini, kar Zygmund Baumanu označuje kot »izgubo vsake spodobnosti«. Brezvestni in nasilni tirani izgubljajo občutek za človeškost in se »povampirijo«. Z ustrahovanjem se razbohotijo najtemnejše sile človeka, kot ugotavlja Angela Vode: »Kako bedni so ti ljudje, ki se naslajajo nad svojo premočjo in trpinčijo človeka, ki je brez moči, bolan in potolčen... Paznica pa se je drla, da me je kar streslo. Nekoč sem že doživljala tako kričanje: v nemškem taborišču so se gestapovke prav tako drle. Ne gre soditi: Nemec, marveč: Nacist. Prav tako ne Slovenec, marveč: komunist.«
A če imamo za nacistično ali fašistično trpinčenje posluh in razdelana merila, se nekateri pri nas delajo kot da bi bilo komunistično kaj drugačno. Dostojen človek se ne bo spraševal po razliki med Auschwitzem, Srebrenico na eni in Ferdrengom, Škofjo Loko, Teharjami in Rajhenburgom na drugi. Povsod bo umolknil nad pošastnostjo zla, ki so ga sposobna od sle po oblasti zaslepljena človeška bitja. Za vse, kar so počeli komunistični veljaki v Podlesju nad ženskami ali nad domobranci v Kočevskem Rogu ali drugod po Sloveniji, veljajo ista merila kot za druga trpinčenja pri nas ali po svetu. Škof Lenič je zapisal, da mu je bilo najbolj strašno v samici brez knjig in brez vsega drugega. Kar 26 mesecev, se pravi več kot dve leti, je prestajal to mučilnico.

Evropski dan žrtev totalitarizma nas vse kliče k sočutju z žrtvami in skrajno zavržno je, da demokratična država dan žrtev komunizma enostavno ukine. Kaj je s srci ljudi, ki so hladnokrvno pritisnili na tipko in tako ponovili brezosebni nalog ubijalcev ter spet umorili že pomorjene. »Kakšnega rodu smo oziroma iz kakšnega testa smo..., kakšno državo imamo«, se lahko sprašujemo z rimskim Ciceronom. Ali nimamo vendar stalnih in večno veljavnih človeških meril, zapisanih v vesti, ki jih nihče ne more izbrisati? Zakaj tako poškodovanje človeškosti v tako imenovani humani in svobodni družbi? Kaj si misliti o tej pohabljenosti človeških bitij s srcem in razumom? Kaj si bodo mislili o tem njihovi potomci in sploh vsi zanamci, ki bodo plačevali ceno teh stranpoti, saj so merila spodobnosti nad človeško svojeglavostjo in predrznostjo. Smo v hudi krizi, pravi Žiga Turk, saj pri nas velja ali veljata le še ena ali dve zapovedi, ne ubijaj in morda še ne kradi in je konec dekaloga. V času trpljenja teh žena in vseh drugih se je svet desetih božjih zapovedi začel korenito rušiti, se postavljati na glavo, kot bi dejal Justin Stanovnik. Ljudje so počeli nekaj, kar si običajni, iz kulture živeči ljudje niso mogli zamisliti. Zato pa ne ti dve ne druge zapovedi niso imele več pravice pod soncem. Posledice nosimo še danes, ko smo pristali le še pri dveh ali morda niti ne pri dveh zapovedih. To žal ne velja le za običajne smrtnike, tudi katoličani smo okuženi s tem v Sloveniji dolgotrajno delujočim virusom Zato je razumljivo, da isti Žiga Turk predlaga, da se je treba vrniti h krščanstvu. Škof Vovk je podobno kot te žene kljuboval in ni klonil pred novimi oblastniki, a jim je jasno povedal: »Cerkev bo ostala. Mene in vas pa ne bo.« A žal so nasilna sistemska razgraditev tradicionalnega sveta, moralna pohabljenost in potrošniška mentaliteta opravili svoje. Krščanski svet se nam sesuva pred našimi očmi.

Spomin na odločne žene, trpinke tu v Podlesju in na številnih drugih krajih Slovenije in sveta nas spodbuja k odločnosti. One in drugi pričevalci od Ehrlicha, Terčelja, Ivanke, ki je pred smrtjo napisala pismo nerojenemu otroku, nas zavezujejo in opominjajo. Tudi danes je v nas na mestu dejavna odločnost ne iz koristoljubja, pač pa zaradi ohranitve temeljev urejene človeške družbe. Ne gre le za ohranitev vere, upanja in drugih krščanskih vrlin, pač pa za resnico in pravičnost, končno za preživetje človeka in nas vseh..
Žene in dekleta zaprte in mučene na tem kraju so se tega zavedale. Žena podpira tri vogale pri hiši in na ženi dom stoji, pravi ljudska modrost. Zato ste žene temelj družbe in njenega preživetja, ker nam nudite nova življenja in omogočate preživetje. S svojo odločnostjo nas spodbujate k srčnosti, da bi človeškost kljubovala zapeljivim sirenam potrošništva in pozunanjenosti, ki ga nasilno širijo politični in drugi prišepetovalci. Kot ljudje, državljani in verniki smo dolžni kljubovati, se povezovati in ohranjati izročilo prednikov, za katerega so umirali, da bodo lahko živeli in preživeli tudi bodoči rodovi. Hvala ker ste prišle in prišli sem, da lahko skupaj delimo in krepimo to upanje."