Oprimo se na Mater Marijo

Komentar tedna 18. 08. 2023, 14:30 dr. Andreja Eržen Firšt

»Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. … Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja. Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred.« (1 Mz 6,5-13)

Težke so besede, ki jih beremo v prvi Mojzesovi knjigi, a v zadnjih dveh tednih, od prvega petka v mesecu avgustu, ko smo se v naši domovini soočili s hudo naravno katastrofo, mi nikakor ne gredo iz misli. Ob razsežnosti ujme in poplav se težko izognemo primerjavi z vesoljnim potopom in človeško hudobijo, ki je razžalostila Boga. In zagotovo se je vsak od nas vprašal zakaj? Smo bili in smo res tako slabo pozorni na znamenja, ki nam jih pošilja Gospod, in ignorantsko v svoji veličini ter vsemogočnosti nadaljujemo oranje po ljubem nam planetu. Kajti nam nihče nič ne more, vse moramo imeti takoj in zdaj in vedno imamo prav.

Žalostna sem, da tako govorim, ampak to čutim v zadnjem času. Prav nič nas niso naučile katastrofe, ki smo jih bili deležni; kdo se še spomni gospodarske krize v leta 2008? Ko smo se opomogli, smo jo kmalu pozabili. Zatem emigrantska kriza, potem epidemija korone, ki nas je zaprla v svoje ožje celice. Pa smo mislili, sedaj bomo iz tega prišli boljši, bolj razumevajoči, spoštljivi. Ampak, ne! Glavna vprašanja in očitki so bili, kdo je bil za to kriv, kako so nas omejevali, komu so bile kršene pravice. Komaj smo zadihali, je prišla vojna v Ukrajini; začetno sočutje je uplahnelo s trajanjem vojne, novice o napadih niso bile več senzacionalne, poročila o bombnih napadih nič več zanimiva.

In je prišel čas naravnih nesreč: potres v Turčiji, požari v Grčiji, na Siciliji, gorijo Havaji, včeraj so nas pretresli prizori otoka Tenerifi v plamenih. In bila je noč s četrtka na prvi avgustovski petek, ko je Slovenijo zajela silovita ujma in nas v nekaj minutah postavila v povsem neznano situacijo. Slike, ki smo jih videli na zaslonih niso in ne morejo pokazati razsežnosti žalosti in groze, ki so jo doživeli številni prebivalci naše ljube dežele. Kraji, odrezani od sveta, o naših bližnjih nobene informacije.

Tudi sama sem skupaj z možem trepetala za njegove starše v Solčavi. Ko so bile vse komunikacije prekinjene, je s pomočjo signala iz Avstrije in prizadevnih prijateljev le prišla novica, da se preko Jezerskega in Pavličevega sedla lahko prebijemo v Solčavo. In smo šli, najprej že v soboto mož, njegova sestra ter p. Tadej Inglič. In potem v nedeljo p. Robert Bahčič in člani Malteške pomoči, več dni zapored smo v Solčavo prispeli brez večjih ovir, s pomočjo, potrebščinami, ki so jih nujno potrebovali. Koliko časa je do Solčave potrebovala uradna pomoč, ne bom komentirala. Kajti tu se začne čas 'Blatnih oblačil in umazanih src', kot je v komentarju pretekli torek zapisal Jure Sešek.

Besede, ki so se mi zasidrale v srce. Ali nas je res vse skupaj še vedno premalo prizadelo, da so nekateri iz udobnega in čistega naslonjala, pod psevdonimi sposobni pisati zlobne komentarje. Mar bi pohiteli prizadetim na pomoč! Tako kot je Marija pohitela na pomoč svoji teti Elizabeti. Brez pomisleka, v Svetem pismu beremo, da je hitro vstala in šla v gore. So naša srca res tako zalita z brezbrižnostjo, da do sočloveka ne znamo čutiti empatije? Se res ne znamo ustaviti in zamisliti nad našim dejanji? Nas zgodovina res nič ne nauči? Propadle so velike civilizacije, in zakaj naj bi torej mi bili večni?

Spomnimo se kako smo se v šoli učili o propadu Rimskega imperija, zatonu slave in moči Egipčanov, Grkov in drugih mogočnih civilizacij. Kaj lahko pripelje do tako drastičnega trenutka v zgodovini, da cvetoča kultura, ki obvladuje veliko območje, se ponaša s tako mogočnimi spomeniki kot so piramide v Gizi, v trenutku propade? Pred kratkim sem se srečala s knjigo z naslovom '1177 pred Kristusom, Leto, ko so propadle civilizacije.' Letnica zaznamuje čas konca bronaste dobe, večja mesta so bila uničena, celotne civilizacije so padle, diplomatski in trgovinski odnosi so bili prekinjeni, pisni sistemi so izginili in prišlo je do obsežnega opustošenja in smrti v obsegu, kakršnega prej še niso doživeli. Zgodovinarji so dolgo časa raziskovali, kako je lahko prišlo do tako drastične spremembe, ki je območje celotnega Sredozemlja pahnila v t.i. temno obdobje. Naravne katastrofe, klimatske spremembe, ki so povzročile sušo in lakoto, vojne, invazije tujih ljudstev ter politična nestabilnost so leta 1177 pred Kristusom pripeljali do propada mogočnih civilizacij. Nam je to kaj poznano, se res nič ne naučimo?

Za nami je obhajanje praznika Marijinega vnebovzetja, praznika, ki nas navdaja z optimizmom. Marija, Božja Mati, razsvetljuje našo vsakdanjost z vsemi težavami in upanjem, zato se k Njej tako radi zatekamo. Njena duhovna pot in njen cilj lahko in celo morata postati tudi naša pot in naš cilj. Njena zavzetost, predanost, ter zaupanje Božji volji so naš vzor. Tudi v času po hudi naravni nesreči, ki je doletela našo deželo, se število romarjev k Mariji Pomagaj ni zmanjšalo. Številni so k Njej priromali peš, z zahvalo, da so bili obvarovani nesreče, mnogi s priprošnjo za njihove bližnje, sorodnike, sosede, prijatelje, znance, ki jih je ujma hudo prizadela. Na sam praznik se je pri Mariji Pomagaj skozi ves dan zbralo preko 10 000 romarjev. Tudi tako smo pokazali, da je Marija Pomagaj resnično Kraljica Slovencev.

Rada bi zaključila z Božjo besedo:

»Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze. In nastali so bliski in glasovi, gromi in potres ter silovita toča. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Še drugo znamenje se je prikazalo na nebu. Glej, bil je velik ognjenordeč zmaj, ki je imel sedem glav in deset rogov in na svojih glavah sedem kron; in njegov rep je potegnil s seboj tretjino nebesnih zvezd ter jih vrgel na zemljo.« (Raz 11,19)

Božja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Oprimo se na Mater Marijo, z molitvijo jo prosimo za varstvo, pomoč in odprta srca, da bomo z veseljem in radostjo razumevali ter sprejemali drug drugega. Naj se naša pomoč prizadetim v naravni nesreči ne izgubi v poplavi brezupa in malodušja. Pomagajmo si!