Naravne nesreče, ja, potem pa še Turki

Komentar tedna | 11.08.2023, 15:08 Alenka Puhar

Vem, vem, danes bi morala ognjišče zaliti z veliko količine vode… A že nekaj časa mi obletavajo misli neke druge podobe, neko drugo gorje. In tako bom pustila ob strani surovost narave in se zazrla v surovost med ljudmi.

Povod za to so bile akcije za reševanje vodnih živali, ki so cvetele prejšnji mesec in silovito samoobtoževanje, povezano s kolonializmom. Neki gospod Zupančič se je konec julija (v Mladini) tako rekoč strastno razjaril nad nami: »Nutrije niso ekonomski migranti, ki so šli s trebuhom za kruhom v daljne kraje, naselili smo jih sami. Vdrli smo v njihovo domovino in jih tako kot v zgodovini številna domorodna ljudstva, ki so imela srečo, da smo jih našli, zaradi pohlepa in občutka večvrednosti privlekli k nam kot sužnje. Krivda in odgovornost za to, da so se znašle v našem sicer 'tako cenjenem okolju', sta torej izključno naši...«

Kadar berem tako flagelantske besede, v katerih se prostodušno uporablja množina, me malo pogreje ta samopašna lahkota, s katero me in s katero nas potapljajo v to kolonialistično, imperialistično in rasistično množico. In bi rada rekla: Oprostite, ampak jaz nimam nič s tem. Moji predniki tudi ne. Nasprotno. Med relativno preprosta zgodovinska dejstva spada to, da smo bili Slovenci kakšne pol tisočletja med domorodnimi ljudstvi, ki so jih vztrajno napadali, zaradi pohlepa in občutka večvrednosti. Oropali vsega premoženja in zahtevali celo krvni davek - ugrabljali otroke, mlade moške in ženske ter jih prevzgajali v sužnje... Fante v vojščake, dekleta v spolne sužnje. Da ne?

... »In koliko so naše slovenske dežele prebile po Turkih! Skoraj čuditi se moramo, da so še take ostale. Svoje pradede pa moramo spoštovati, da so nam ohranili deželo in rod...«
S temi besedami se je začelo pomembno poglavje slovenske književnosti. Josip Jurčič, ki se je rodil sredi 19. stoletja, je od svojega deda in drugih starejših vaščanov skozi vse otroštvo poslušal zgodbe o spopadih s Turki – kdaj so pridrveli, kako so divjali, kaj vse oropali, uničili, koliko ljudi pokončali, koliko odpeljali... V tistem času so bile te strašne zgodbe očitno še zelo žive in mlademu Jurčiču so se zdele zanimive, pomembne, kratko malo moral je pisati o tem. In se je lotil povesti, ki je dobila naslov Jurij Kozjak, slovenski janičar. Bila je dobro sprejeta, postala je zelo popularna – in menda je še danes. Tako vsaj kaže število ponatisov...

Seveda pa je možno, da gre predvsem za pritisk šolskega sistema in da zgodba nima več pravega zvena, oziroma odzvena. Za pokušino je tu oris starega Kozjaka: »Za meč ni prijel druge krati, samo kadar so Turki prestopili v razbojniških četah meje slovenske dežele, kar se je tačas skoro leto za letom zgodilo. Kadar pa je pritiskal Turek, tačas je Marko Kozjak radovoljno zbral in orožil svoje hlapce in kmete in pomogel deželi, kar je bilo njemu moči. Ko so pa Turki ali s pobitimi črepinjami ali pa siti ropanja, požiganja in krvi vrnili se spet na Turško, umaknil se je tudi on v svoje ozidje nazaj; ljudstvu pa je pomagal, da je zapaljena in razdrta domovja zopet postavilo, in na vse moči celil rane, ki so jih v neprestanem boju Turki bíli Kranjcem.«

Zdi se mi, da Jurčičevi opisi tega strašnega dogajanja ni zapuščajo več močnega vtisa. Podobno se verjetno dogaja z romani Mimi Malenšek, zlasti s krivično preimenovanim Inkvizitorjem. To je roman o Tomažu Hrenu in verskih konfliktih, kjer nastopa tudi mlad kaplan, ki so mu Turki ugrabili očeta, zdaj pa so spet že čisto blizu Novega mesta... Strah pred njimi prežema vso knjigo... Mimi Malenšek je bila doma pod očarljivo cerkvico, obdano z obzidjem, tako imenovanim taborom. Gre za eno od več kot dvesto podobnih utrjenih zatočišč, ki so jih naši predniki zgradili in uredili, da bi se skrili pred Turki, si ubranili vsaj življenja, če že večine premoženja niso mogli. Tudi med Podbrežani so bili pred slabim stoletjem še zelo živi spomini na Turke in seveda na Marijo Taborsko in njeno pomoč....

A da ne bom navajala le leposlovja. O Turkih je veliko pisal dr. Vasko Simoniti, ki je raziskoval njihove vdore in »grozo, ki jo je občutilo vse krščansko občestvo, odkar so se zavedali grozne muslimanske moči, ki se je nezadržno širila proti krščanskemu zahodu. Kulturno tuja in versko nesprejemljiva sila je proti zahodu pošiljala brezobzirne vojaške predhodnice, ki so s taktiko požgane zemlje utirale pot kasnejšim ozemeljskim osvojitvam. Rop, požiganje, skrunjenje in ubijanje so sestavljali zaščitni znak hitrih in okretnih konjeniških napadalcev. Evropskega človeka je nova, strah zbujajoča nadloga spominjala na vpade azijskih stepskih ljudstev...« S temi stavki se začenja knjiga Turki so v deželi že.

Kadar torej berem, kako smo, res, kako smo zasužnjevali domorodna ljudstva, ki so imela srečo, da smo jih našli, vlekli k nam kot sužnje, saj nas je en sam pohlep in tako dalje, (in za kar si zaslužimo, da bi se cvrli v peklu!)... se sprašujem, kam so šli vsi ti spomini, vse te zgodbe, vse to znanje. Zakaj se nekaterim zdi, da je toliko boljše uvažati angleške in španske in kaj vem še kakšne kolonizatorske podvige in z njimi povezano krivdo?