Jelka Škrlj: Camino pokliče. Mene je večkrat.

Via positiva | 20.07.2023, 18:00 Nataša Ličen

V poletnih četrtkovih popoldanskih pogovornih oddajah spoznavamo tudi ljudi, ki na prvi pogled živijo večini podobno življenje, če pa pokažemo nekoliko več zanimanja pa kmalu ugotovi, da je daleč od tega. Go. Jelka je bila tudi na letošnjih radijskih počitnicah. Rada odkriva svet, zanima jo vse, nove dežele, kulture in ljudje. Je popotnica, romarka, z veliko že prehojenih znanih romarskih poti po Španiji, Franciji, Portugalski, Hrvaški, Italiji in Izraelu. Seveda veliko hodi tudi po Sloveniji.

Rada hodim in se potepam. Že od nekdaj. Moje drugo veselje ob prostem času pa je igranje saksofona v godbi.

Jelka Škrlj: "Vedno sem si želela igrati v orkestru, vendar nikoli ni bilo možnosti. Pri petintridesetih letih pa sem vprašala, če bi me vzeli. Nisem imela glasbene izobrazbe, zato me je vsega naučil vodja pihalnega orkestra. Tako sem po treh mesecih dela in vztrajne vadbe začela igrati pri godbi. Imam veliko veselja. Zdaj igram v treh orkestrih dobrepoljskem, kočevskem in v Ribnici."

Enkrat sem bila na koncertu grosupeljskega pihalnega orkestra, kjer so dekleta na saksofon igrala solo. To mi je bilo takrat tako všeč, ko mi je bila dana možnost, sem jo izrabila.

"Trikrat na teden hodim na vaje, če so priprave na koncert pa še večkrat. Glasba je dobra za demenco, ki se je zelo bojim. Moja mama in stara mama sta bolehali za njo, mislim, da je malo tudi dedna. Po rojstvu četrtega otroka sem imela zaporedni operaciji in od takrat mi nagaja spomin. Mislim, da bi bila v globoki demenci, če ne bi toliko hodila. Glasba in hoja mi zelo pomagata."

"Ko sem začela hoditi Camino, sem bila še v službi. Prvič sem šla s svojo sotaščico, Marijo Kramžar - moj sin je poročen z njeno hčerjo - po francoskem Caminu leta 2009. Takoj sem se vključila tudi v Društvo prijateljev poti sv. Jakoba. Ko je šla kakšna skupina na pot, sem šla zraven. In tako se je nadaljevalo."

Noge se s hojo utrdijo. Je pa res, nekateri so podvrženi žuljem, drugi ne. Ob preizkušnjah, ko pride kakšen slabši dan, molim. Pride marsikaj, in molitev pomaga.

"Pri šestnajstih letih, v srednji šoli, je učiteljica nekatere poslala v Anglijo, kjer sem pazila otroke in v treh mesecih bivanja v Angliji utrdila pogovorno angleščino, ki mi pride zelo prav na vseh poteh in potovanjih. Tudi, ko je hči trenirala umetnostno drsanje, sem bila z njo nekajkrat v tujini, kjer sva si tako lažje organizirali življenje, poznanstva. Pridobila sem veliko prijateljev, ki jih srečujem na vseh teh poteh po svetu."

 

"Željo imam prehoditi še eno od poznanih peš poti na Japonskem, ki povezuje 88-et templjev. Na Japonskem imam že od mladih let prijateljico, s katero si redno dopisujeva, začeli sva s pismi, in sva v rednih stikih. Ker ve, kako rada hodim, me je povabila na obisk. Rekla je, tudi pri nas imamo veliko lepih poti, kjer boš prav tako lahko hodila."

"Nisem tako navzven, ne govorim veliko, stvari se dogajajo bolj v meni. Na poteh s seboj nosim ljudi, molim za vse, za moje, za bolne, za neverujoče, za prijatelje, sosede, za vse. Molitev je vedno potrebna. Vsepovsod je lepo in zanimivo, kjer lahko srečaš dobre ljudi. Vem, ker je veliko neverjetnih naključij, ki to morda niso, da je Nekdo, ki skrbi za nas. Vem, da sem v dobrih rokah in na poti nikoli sama."