Mag. Božo Rustja | (foto: Matjaž Starc)
Opravičilo, ki ga ni bilo
Komentar tedna mag. Božo Rustja
V času kislih kumaric sem postal pozoren na novico, ki sem jo prebral na spletni strani nacionalne radiotelevizije. Čeprav nas naše sedanje politično vodstvo tudi v času vročine in počitnic ne hrani s kislimi kumaricami, ampak z mnogimi še grenkejšimi in bolj kislimi stvarmi. Dovolj je pomisliti na javno zdravstvo. Ta neodgovoren odnos do zdravstva bomo prej in še bolj slej vsi čutili. Toda mene se je dotaknila novica, ki ni bila med najbolj izpostavljenimi in se ni zgodila prav v naši bližini, ampak na Nizozemskem, ki jo nekateri slovenski skrajni levičarji jemljejo in dajejo za vzor.
»Nizozemski kralj Viljem-Aleksander se je na vsakoletni slovesnosti ob odpravi suženjstva na Nizozemskem leta 1863 opravičil za vpletenost njegove države v suženjstvo in za krivice, ki jih je ta v preteklosti storila več sto tisoč ljudem po svetu,« se glasi novica, ki je vzbudila mojo pozornost. Zakaj naj bi bil današnji Slovenec, državljan republike, ki nima kolonialne zgodovine in ni nikogar zasužnjevala, pozoren na to novico? Dotaknilo se me je opravičilo. Opravičilo kralja, ki s suženjstvom nima nič, saj se je to z zakonom končalo pred natanko 160 leti! A kralj je čutil kot moralno dolžnost, da se opraviči za krivice, ki jih je v preteklosti storila država, ki jo sedaj predstavlja. Toda česa takega so sposobni le tisti ljudje, ki imajo neko dostojanstvo, srčno dobroto, občutljivost za ljudi, ki so doživeli krivice in imajo sočutje do njih.
Nekaj mesecev nazaj sem na teh straneh pisal o nekdanjem nemškem kanclerju Willyju Brandtu, ki je v znamenje opravičila poljskemu narodu v Varšavi pokleknil. To je naredil kancler, ki tudi ni imel nič s krivicami in zločini, ki jih je nacistična Nemčija storila Poljakom. Podobno je sveti papež Janez Pavel II. na pragu svetega leta 2000 prosil odpuščanja za napake, ki so jih zagrešili člani Cerkve skozi zgodovino. S tem dejanjem ni požel navdušenja pri vseh članih Cerkve. Najbrž niti med vsemi svojimi najožjimi sodelavci ne. Pred leti sem moral bralko, ki je v pismu napisala, da Cerkev v Sloveniji ni prosila odpuščanja za napake, ki jih je storila, spomniti na celo knjižico, kjer so zbrana opravičila slovenskih škofov.
Seveda bo slovenski državljan zaman iskal med slovenskimi politiki ljudi, ki bi storili tako, kot so to storili Willy Brandt, nizozemski kralj ter predstavniki Cerkve. Še manj bo iskal podobna opravičila pri slovenskih levičarjih, ki sami sebe definirajo kot ponosne naslednike Komunistične partije, ki je v zgodovini zagrešila ogromno zločinov. Sam bi tako opravičilo že kdaj pričakoval od nekdanjega predsednika republike Milana Kučana. Ta je bil v svojem življenju marsikaj. Zasliševal je Franca Perka, ki je bil pozneje nadškof v Beogradu, bil je visok aparatčik Komunistične partije in na koncu predsednik Zveze komunistov.
Potem se je prelevil v demokrata in postal predsednik demokratične Republike Slovenije. Toda zaman je pričakovati kaj takega od človeka, ki mu ni blizu morala. Pa tudi resnica in sočutje ne. Pravzaprav je z neopravičilom pokazal več, kot bi z opravičilom. Bi pa z opravičilom nakazal, da je slovenska demokratična država nekaj drugega kot nedemokratični sistem, ki smo ga imeli prej. Ta zareza med enim in drugim političnim sistemom bi bila nujna. Posebej bi se lahko opravičili vernim Slovencem, saj so ti spadali med eno najbolj zapostavljenih skupin.
Ponosni nasledniki seveda nadaljujejo tradicijo, ki jo je on začel. Ne samo da nihče od njih ni sposoben opravičila. Velikokrat se obnašajo še slabše kot nekdanji predsednik. Ta se je bil sposoben udeležiti simbolnega pogreba pobitih slovenskih državljanov v Kočevskem rogu. (Seveda je takrat računal, da mu bo to prineslo točke pri volivcih. Pa vendar.) Njegovi ponosni nasledniki ne samo, da nočejo vedeti za Rog, ampak hočejo izbrisati celo spomin na žrtve. Tako so brez vsakršnega sočutja z žrtvami komunizma v velikem strahu pred eno samo nadvse pietetno komemoracijo ukinili dan spomina na žrtve strašnega sistema! In medtem ko smo v Sloveniji priča aroganci in brezčutnosti do bolečine in trpljenja žrtev komunizma, so v Washingtonu odprli nov muzej žrtvam komunizma.
