Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Alen SalihovićAlen Salihović
Blago uporništvo v puberteti je nujno. Če ga ni, je to lahko simptom stiske. (foto: Olia Danilević)
Blago uporništvo v puberteti je nujno. Če ga ni, je to lahko simptom stiske. | (foto: Olia Danilević)

Prof. dr. Poljanec: Prava mera stresa je koristna in potrebna za osebno rast

Za življenje | 20.06.2023, 12:30 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje smo gostili vodjo oddelka in predavateljico na univerzi Siegmunda Freuda v Ljubljani dr. Andrejo Poljanec. Mateja Feltrin Novljan se je z njo pogovarjala o izzivih ob zaključku šolskega leta, o tistih, ki jih prinese puberteta, o tem, kakšno škodo je naredila permisivna vzgoja in zakaj je prava mera stresa dobra tako za otroke, kot odrasle.

Šolsko leto je tik pred ciljno črto. Včasih otroci mislijo, da bodo razočarali starše, si pa stiske včasih ustvarijo tudi sami …

»Zaključek leta je vedno šprint na koncu. Določeno mero stiske povzroča že sam po sebi in to ni nič hudega. Dragoceno je, da če starši opažajo, da otrok ne more izkoristiti vsega potenciala, ki ga ima, če se ne zmore dovolj čustveno umiriti, najti dovolj notranje motivacije, da bi sam popravil ocene, hkrati pa vidijo, da si želi biti uspešen, a sam tega ne zmore zaradi nezrelosti, nemira, sveže zaljubljenosti … , da v takem finišu starši sodelujejo z otrokom in ga podpirajo. To ni potuha, ampak podpora. Prav čudno, da ta dva pojma tako pogosto mešajo. Vsi včasih rabimo podporo, ne zmoremo vsega sami. To ni potuha, ampak pomoč, zdrava podpora. Prek šolskega dela, ki zelo močno zasede naš prostor, lahko tudi skupaj preživljamo čisto lepe trenutke, se zabavamo, ponovimo angleščino, slovenščino. Če se kak predmet učim z otroki, izvem ogromno novega, osvežim določeno znanje, ob tem se zabavamo, meni osebno se zdi to naložba. Verjamem v skupno preživet čas, tudi če gre za šolske zadeve. Otrok se na ta način zelo sprosti, mu gre hitreje, ostane mu več časa za obisk stare mame ali za pospravljanje ali za kakšno drugo dobro delo. Še nekaj dni je do konca šolskega leta. Dragoceno je prisluhniti sebi in vsakemu od otrok, kje mu lahko pomagamo, kje se pa lahko samo nasmehnemo ob trojki … Včasih je dobro biti malo pragmatičen.«

Tudi odrasli rabimo stres in izzive v karieri, v zakonskem odnosu, vedno se moramo z nečem boriti. Ko nam je lepo, nam ni treba osebnostno rasti, ko nekaj zaškripa, ko ti začne nekaj iti na živce, začutiš, da je treba nekaj spremeniti in ob tem osebnostno zoriš.

Konec šolskega leta prinaša napetosti in stiske, poleg tega pa smo priče še izrednim dogodkom nasilja …

»Vzdušje v družbi je napeto, stiske se poglabljajo, vsakič ko se zgodi kaj dodatnega (npr. strelski pohod v Srbiji ali nasilje v Celju), začnemo o tem več govoriti, premišljevati. Take situacije so spodbuda, da pri sebi malo premislimo, naredimo refleksijo, kako sami živimo, vzgajamo, kakšni starši smo, kako smo s seboj zadovoljni glede rahločutnosti, uglašenosti v odnosih. Če zmoremo take napete družbene situacije vzeti kot samorefleksijo, lahko iz tega rastemo kot posameznik, družina in kot družba.«

To, da se nisi imel možnosti brusiti ob zrelejših osebah, kjer si lahko jokal, jezikal, izražal zahtevna čustva na nezrel, razvojno neprimeren način, je velika škoda. Otroci, ki so natrenirani tudi za zahtevne odnose, čustvene, intenzivne situacije, se lažje znajdejo med vrstniki in so socialno zelo inteligentni.

Ko smo bili danes odrasli majhni, smo doma slišali: Ne jokaj se, bo že, potrpi. Zdaj so drugi časi, zdi se, da otroci pretiravajo v tarnanju. Ne vemo, kje je meja.

»Doživljanje je treba vzeti resno, ker je resnično. Šele ko se uglasimo z izražanjem stiske, ko se poglobimo, jo lahko sploh razumemo. Ko postavljamo podvprašanja, dobimo širšo sliko, potem pa vidimo, kako otroka lahko pomirimo. Pomiritev nikoli ni razvajanje. Pomiritev otroci potrebujejo, ker pomiri njihove možgane, telo, šele v udobnem vzdušju v telesu se lahko polno razvijajo, bolje razumejo situacijo in se iz nje več naučijo. S stisko se nikoli ne izsiljuje. V tej družbi se pogosto dogaja, da se starši (pre)močno ustrašijo otrokove stiske, da se ustvari pretirano zaščitništvo. To je bolj težava odraslih kot otrok.«

Naj cilji ne bodo osredotočeni le v akademske dosežke, ampak tudi v hobije, prostovoljstvo, molitev
Voditeljica Mateja in gostja Andreja se po oddaji radi zadržita v sproščenem klepetu, najraje na sončku © Mirjam Judež

Kaj je temeljna napaka permisivne vzgoje?

»Permisivna vzgoja je najbolj krivična do otrok, ki se ne uspejo zdravo razvijati kot odrasli. Priložnosti za rast starši ne uspejo izkoristiti. Predstavljajo si, da za svojega otroka želijo zelo dobro, ampak zaradi svojih strahov in svoje nezmožnosti, da bi uspeli otroka res globlje spoznati v določeni situaciji glede na različna časovna obdobja, ne zmorejo voditi svojih otrok. To so precej topli, igrivi starši, a ko bi morali postaviti neka pravila, vztrajati pri nečem, držati ritem dneva, se ne zmorejo z intenzivnostjo, zdravo jezo v sebi ali suverenostjo postaviti ob otroku v smislu, da so vseeno oni zrelejši, bolj izkušeni. Ne znajo najti argumentov, kako otroku nekaj razložiti, kako vztrajati … Čeprav ti starši pogosto želijo dobro, otrok ne uspejo opremiti za življenje.«

Močne in boleče oblike uporništva v puberteti so zelo močno povezane s stiskami, ki so se v otrokovem telesu nabirale skozi vsa leta otroštva. Blago uporništvo je nujno. Če ga ni, je to spet simptom stiske.

Velikokrat beremo v strokovni literaturi, da vsi, otroci in odrasli, potrebujejo določeno mero stresorjev v življenju, ker samo takrat osebnostno zorimo.

»Čustveno, socialno, kognitivno se najbolj optimalno razvijamo, če je raven stresa primerna, srednja. Pri permisivni vzgoji otroci čutijo premalo stresnih situacij, ker se starši nočejo skregat, otroke na nek način zanemarjajo, ker se ne borijo za njihovo rast, za uspehe, prehitro jih spregledajo. To je zelo krivično do otrok in tudi do staršev, ki tavajo v megli, namesto da bi postavili jasne smernice. Nimaš občutka, da nekaj zmoreš doseči v življenju. Ko dosežeš neke cilje na poti, čutiš ob tem ponos, razvijaš pozitivno samopodobo. Tudi odrasli rabimo stres in izzive v karieri, v zakonskem odnosu, vedno se moramo z nečem boriti. Ko nam je lepo, nam ni treba osebnostno rasti, ker noben ni toliko neumen, da bo takrat, ko se ima lepo, težil, da želi nekaj spremeniti v odnosu. Ko nekaj zaškripa ali pride do nekih težav, ko ti začne nekaj iti na živce, začutiš, da je treba nekaj spremeniti in ob tem osebnostno zoriš. Na drugi strani je pa problem, če je stresa preveč. Potem naši možgani tega ne zmorejo prenesti, so neprestano v nemirnem stanju in se na nek način utrudijo, kar deluje toksično za možgane. Slabše je, če ni nič stresa in se otrok čuti spregledanega, zanemarjenega, začne razvijati občutke nevrednosti, nemira, postaja neorientiran, ne ve, kam bi se dal. To je neprijetno vzdušje v odnosih, kjer ni prave stopnje in različnih vidikov angažmaja. Tam je obupno čudaška praznina, ki se ji otroci prilagodijo in v takih odnosih zelo malo čutijo. Prilagodijo posebne obrambne mehanizme, da tlačijo čustva, nemir, ki se lahko začne tudi vedenjsko izražati. To je še bolj naporno za telo, kot če je preveč stresa. Če imamo v življenju premalo stresa, je to lahko zelo boleče.«

Če se starši kak predmet učimo skupaj z otroki, izvemo veliko novega, osvežimo določeno znanje, ob tem se zabavamo. Verjamem v skupaj preživet čas, tudi če gre za šolske zadeve. Otrok se na ta način zelo sprosti, znanje gre hitreje v glavo, ostane mu več časa za obisk stare mame, pospravljanje ali za kakšno drugo dobro delo.

Opažamo, da se vse več otrok ne vključi v skupnost, v razred. Osamljenih otrok je kar precej.

»To, da nisi imel možnosti brusiti se ob zrelejših osebah, kjer si lahko jokal, jezikal, pa so debatirali, kaj je zdaj to, se zanimali zate, kjer si lahko različna zahtevna čustva izražal na nezrel, razvojno neprimeren način, je velika škoda. Otroci, ki so natrenirani tudi za zahtevne odnose, čustvene, intenzivne situacije, se lažje znajdejo med vrstniki in so socialno zelo inteligentni. Otroci, ki so imeli doma možnost »treninga« čustveno intenzivne dinamike, ne da so bili pridni in vedno vodljivi, imajo dragocene izkušnje: znajo presoditi, kdaj kaj lahko reče, kdaj počaka, kdaj je bolje biti tiho, kdaj bo malo zaduhovičil, da bo neko situacijo sprostil … Otroci, ki tovrstnih izkušenj niso imeli, so spet tu prikrajšani. Niso se uspeli natrenirati, obrusiti, dobiti izkušenj, odzivov, pomiritve. Iz te kategorije otrok prihaja največ osamljenih, nesocialnih, tesnobnih, negotovih otrok, nagnjenih k zasvojenosti, ker jim je to bolj varno.«

Kaj se zgodi v otroških možganih v času pubertete? Puberteta prinese vse na plano ...

»Mladostništvo je kritično obdobje zorenja možganov, ko se ti do neke mere dezorganizirajo, da se imajo možnost vzpostavljati ob novih izkušnjah, situacijah, ki jih mladostniki sami lažje skreirajo. Vzpostavijo se intenzivni odnosi z vrstniki, z novimi odraslimi osebami, ki jim zaupajo. V možganih se kreirajo nove povezave. Možgani so v teh obdobju bolj ranljivi, se prej poškodujejo, zato se pri mladostnikih izrazi največ duševnih motenj, stisk v obliki različnih simptomov. Zato je mladostno obdobje krik. Zaredi velike občutljivosti možganov mladostnik z večjo intenzivnostjo kliče na pomoč. Problematično uporništvo, grobo loputanje z vrati, delikventnost, skrajno neupoštevanje mej … Močne in boleče oblike so zelo močno povezane s stiskami, ki so se v otrokovem telesu nabirale skozi vsa leta otroštva. Blago uporništvo je nujno. Če ga ni, je to spet simptom stiske.«

Če otrok ne doživlja nič stresa, se čuti spregledanega, zanemarjenega, začne razvijati občutke nevrednosti, nemira, postaja neorientiran, ne ve, kam bi se dal. Tam je obupno čudaška praznina, ki se ji otroci prilagodijo in v takih odnosih zelo malo čutijo. To je še bolj naporno za telo, kot če je stresa preveč.

Mnogi starši prepoznajo pri otrocih stiske in jih peljejo k terapevtu, kjer pa se otrok ne želi odpreti. Zakaj?

»Mladostniki, ki se uprejo, so jezni na starše, ki so jih poslali k terapevtu, namesto, da bi sebe začeli spreminjati. To so kar zdravi čustveni odzivi mladostnika, da si ne dovoli preložiti odgovornosti za stisko nase, ampak se temu upira in vztraja pri tem, naj starši najprej počistijo pred svojim pragom. Všeč mi je drznost teh mladostnikov. Ko starši zmorejo dojeti, da morajo najprej sami pokazati pogum za spremembe, ranljivost, se soočati s sramom, nerazrešenimi konflikti, žalovanjem, tam se postopno mladostnik sprosti, začne verjeti, da bodo spremembe možne in tudi on pride na terapevtske pogovore. Najprej pa mora sam dobiti malo zaupanja, da so tudi starši pripravljeni kaj spremeniti v življenju.«

Vabljeni k poslušanju oddaje.

Za življenje
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Hud cinizem

Predvidoma v prihodnjem tednu bo znano, kdaj bomo odločali o treh posvetovalnih referendumih, med katerimi bo tudi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni ...

Peter Jančič (photo: STA) Peter Jančič (photo: STA)

Natikanje nagobčnika drugače mislečim

Spletni portal tednika Družina poroča, da je raziskovalec spolne vzgoje v šoli ter diplomirani mikrobiolog Tim Prezelj tožil novinarja Roka Blažiča zaradi sklopa objavljenih prispevkov o teoriji ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...