Kaj sta novomašnikoma povedala nadškofa Zore in Cvikl? #video #foto
Slovenija | 30.06.2023, 15:31 Alen Salihović
Na praznik apostolov Petra in Pavla škofje tradicionalno posvečujejo duhovnike. V ljubljanski stolnici je mašniško posvečenje po rokah nadškofa Stanislava Zoreta prejel Blaž Zorko iz župnije Koseze. V mariborski stolnici pa je bil v duhovnika posvečen Klemen Gartner iz župnije Sv. Križ nad Mariborom. Zakrament duhovništva mu bo podelil nadškof Alojzij Cvikl. V nedeljo bo v Marijini romarski cerkvi v Petrovčah zakrament svetega reda prejel še dominikanec Drago Ferencek iz ljubljanske župnije Sv. Križ.
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na praznik sv. apostolov Petra in Pavla
Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je na praznik apostolov svetih Petra in Pavla, 29. junija 2023, v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja posvetil v duhovnika diakona Blaža Zorka iz župnije Ljubljana-Koseze. Svete maše so se udeležili apostolski nuncij v Slovniji, oba ljubljanska pomožna škofa, številni duhovniki, redovniki in redovnice ter verniki. V nadaljevanju objavljamo pridigo nadškofa Zoreta.
Sua eccellenza msgr. Jean-Marie Speich, Nunzio Apostolico in Slovenija, spoštovana brata škofa in spoštovani bratje duhovniki in diakoni, spoštovani redovniki in redovnice, dragi bogoslovci, spoštovani pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre tukaj, v stolnici in tisti, ki ste povezani z nami preko Radia Ognjišče.
Z veseljem vas pozdravljam pri tej slovesnosti, ko bomo s svojo molitvijo spremljali na poti posvečenja našega letošnjega novomašnika Blaža Zorka. Zato na poseben način pozdravljam mamo in očeta našega novomašnika. Zahvaljujem se jima, da sta sodelovala z Božjo voljo in sprejemala Božje ponudbe, da se moremo danes veseliti novomašnika. Prav tako pozdravljam njegovi sestri in brata. Skupaj ste se učili živeti kot družina in skupaj ste se oblikovali v človeških in krščanskih krepostih. Pozdravljeni tudi vsi drugi sorodniki in prijatelji. Človekova rast in zorenje je preplet najrazličnejših odnosov in vsak prispeva svoj odtenek podobi, ki odseva življenje posameznika. Vsem iskrena hvala, da ste spremljali Blaža, da ste mu bili opora in izziv. Naj ta povezanost ostane še naprej.
Dragi Blaž. Ko si pred šestimi leti prišel v naše bogoslovje, si bil mladenič, ki se je odločil, da bo življenje posvetil Kristusu in njegovi Cerkvi. Danes boš med obredom posvečenja legel na tla pred Kristusa in Cerkev kot mož, ki se z vsem srcem daruje Kristusu in njegovemu ljudstvu, kot mož, ki je pripravljen služiti z vsemi svojimi sposobnostmi in tudi z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, ki je pripravljen razdati vse svoje življenje. In to so odločitve, ki zahtevajo moža, ki popolnoma zaupa Njemu, ki ga je poklical in ki ga bo vodil skozi postaje njegovega duhovništva. Blaž, z vsem srcem se okleni Kristusa, da boš mogel ostajati njegov zvesti služabnik.
Za vodilno misel svojega duhovništva si izbral vrstico iz druge evharistične molitve, kjer duhovniki po spremenitvi molimo: »Zahvaljujemo se ti, da smemo stati pred Teboj in Ti služiti.«
Kaj pomeni stati pred Bogom? Ker je ta zahvala umeščena neposredno za posvetilne besede, lahko razumemo, da stati pred Gospodom, ki je tukaj navzoč, ki je pred nami, označuje evharistijo kot središče duhovnikovega življenja. Jezusova resnična navzočnost pod podobama kruha in vina, po kateri uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni, do konca sveta, je središče, v katerem in iz katerega duhovnik živi svoje duhovniško življenje. Pred tem Gospodom stoji in mu služi.
Potem pa stati pred Gospodom pomeni tudi, da duhovnik ostaja tam, ostaja pred njim. Duhovnikovo življenje ni prihajanje in odhajanje. Duhovništvo ni in ne sme biti delna ali celo samo priložnostna zaposlitev. Stati pred Gospodom morda najbolje predstavi beseda apostola Pavla, ki je Atencem rekel: »V njem živimo, se gibljemo in smo!« (Apd 17,28). Dragi Blaž, bodi tam, pred njim. Življenjsko povezan z njim v molitvi in daritvi. Bodi pred njim, ko bo v tvojem življenju sijalo sonce in ko se bo nebo pooblačilo. Bodi pred njim, ko boš plaval na krilih uspehov in ko boš doživljal meje svojih sposobnosti in dela. Bodi pred njim, ko te bo vodil na svatbo v Kani in ko te bo povabil s seboj na Kalvarijo. Ne glede na to, ali bodo ugodni ali neugodni časi in okoliščine, ti ostajaj pred Njim, tesno povezan z njim, ki te bo danes sprejel in posvetil za svojega duhovnika.
Potem pa se Gospodu zahvaljujemo tudi za to, da mu smemo služiti. Pred njim ne stojimo zato, da bi se sončili v njegovi slavi, da bi bili zavarovani pred preizkušnjami. Pred njim stojimo zato, da mu moremo služiti. Tudi v služenju se moramo odpovedovati svojim predstavam. Človek si lahko zamisli, na kakšen način bo služil, da bo služenje prilagojeno njegovemu okusu, da ne bo prezahtevno.
Ali je usmiljeni Samarijan iz Jezusove prilike naredil načrt, kako bo postal usmiljen in za vedno vstopil v ideal krščanskega služenja. Ne. Bil je na poti zaradi svojih poslov. Ko pa je zagledal ob cesti napol mrtvega človeka, se je sklonil k njemu in storil, kar je mogel storiti. Jezus posebej poudari, da je Samarijan postal bližnji nesrečnežu v jarku. Za to gre v našem duhovništvu. Za to bo šlo v tvojem duhovništvu, dragi Blaž. Služiti Gospodu pomeni postajati neprestano bližnji tistemu, ki je v stiski, tistemu, ki te potrebuje, ker potrebuje Boga. Apostol Pavel je to takole povedal: »Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil … Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,19.22).
V duhu služenja nikoli ne pozabi Jezusovih besed iz prilike o poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (Mt 25,35). Nadaljevanje poznamo, kakor poznamo tudi drugačno melodijo te prilike, ki jo Jezus pove v nadaljevanju.
Dragi bratje in sestre, dragi Blaž. Svet je danes poln lakote in žeje in popotnikov in nagote in bolezni in ujetništva. Toliko je lačnih in žejnih ne zato, ker svet ne bi imel dovolj hrane in pijače in vsega drugega, da bi odgovoril na vse potrebe in stiske. Toliko je lačnih in žejnih zato, ker smo ljudje oslepeli in ne vidimo napol mrtvega ob cesti in ne lačnega, žejnega in nagega in reveža nasploh.
Blaž. Najprej služi z molitvijo. S ponižno in vztrajno molitvijo. Tisto molitvijo, ki jo boš molil v občestvu celotne Cerkve za Cerkev in za ves svet, pa tudi s svojo osebno molitvijo, z zaupljivim odpiranjem srca Bogu. Bodi prepričan, da ti bo odpiranje srca Bogu tudi odpiralo oči in srce za služenje človeku. Ko boš sočutno govoril Bogu o stiskah ljudi, boš tudi sam postajal vedno bolj sočuten v odnosih do ljudi. Ko se boš kakor Mojzes z Bogom boril za ljudi, boš postajal vedno bolj neustrašen borec proti vsem krivicam in brezčutnosti, ki bodo ogrožale ljudi. V molitvi ne popuščaj. Bodi kakor Abraham, ki se sicer opravičuje Bogu, ker vztraja v prošnji za Sodomo, vendar v prošnji kljub temu vztraja. Ti pojdi dlje od njega. Ne ustavi se pri desetih. Vztrajaj v prošnji za vsakega posebej, kakor je Kristus umrl in vstal za vsakega posebej.
Mazilil bom tvoje roke. Tvoje maziljene roke naj bodo v službi posvečevanja ljudstva po zakramentih Cerkve. Ko boš delil zakramente, naj vedno bolj raste tvoja vera in občudovanje Božje razsipne dobrote, ki se želi podariti vsem. Ko boš krščeval, krščuj v duhu Jezusovih besed: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni« (Lk 18,16). Ko boš v Božjem imenu odvezoval grehe, jih ponižno odvezuj z Jezusovo mislijo: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Ko jih boš nasičeval s kruhom življenja, naj bodo v tebi Jezusove besede: »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). Ko boš mazilil bolnike, vedi, da se jih po zakramentu dotika Jezus, ki je naročil: »Bolnike ozdravljajte … približalo se je Božje kraljestvo« (Lk 10,9). In v služenju te vedno znova prevzemajo Jezusove besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8).
Za konec še eno besedo spodbude. Blaž, ne boj se, da si sam. Ena sama mašna daritev, ki jo boš daroval, bo ponavzočila Kristusa, ki je z eno daritvijo na križu odrešil vse vesoljstvo. Moramo se pa zamisliti mi, dragi bratje in sestre. Zamisliti se moramo nad svojo molitvijo za duhovne poklice. Poklicani se morate zamisliti, zakaj odlašate z odgovorom na Božji klic. Pa tudi naša občestva se morajo zamisliti nad svojo duhovno nerodovitnostjo.
Dragi Blaž, izročam te Božji Materi, ki je kraljica duhovnikov. Vzemi jo k sebi, kakor jo je k sebi vzel sv. Janez. S svoje strani pa ti zagotavljam; kakor sem doslej molil zate kot za bogoslovca, boš sedaj v moji molitvi in mašni daritvi kot moj brat in Kristusov duhovnik. In te prosim, naj bom tudi sam in vsi duhovniki vedno deležni tvoje molitve za nas v sveti daritvi, da bomo postajali vedno bolj eno samo duhovniško bratstvo in tako pričali za Kristusa, Gospoda in Odrešenika. Amen.
Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla na mašniškem posvečenju v mariborski stolnici
Dragi brat v škofovski službi nadškof Marijan, sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, redovnice in redovniki, še posebej pozdrav tebi, Klemen, ki boš danes posvečen v mašnika, pozdrav tvojim domačim, sorodnikom in prijateljem.
Danes na praznik apostolov Petra in Pavla se spominjamo njunega mučeništva. Malo nas je presenetilo berilo, vzeto iz Apostolskih del, ki ne govori o Petrovem mučeništvu, temveč o njegovi čudežni rešitvi.
Bil je v zaporu, Cerkev pa je zanj molila in Gospodov angel ga je čudežno rešil iz ječe. Vse to se je zgodilo v Jeruzalemu.
Nekaj let zatem je Peter v Rimu zopet v ječi, Cerkev je prav tako zanj molila, ampak takrat ni bil čudežno rešen, obratno, pretrpel je mučeništvo.
Zakaj je Bog prvič posegel, drugič pa ne? Zakaj je bil Peter prvič čudežno rešen, če pa je na koncu moral umreti?
Bog je Petra v svoji ljubezni poklical in mu zaupal pomembno poslanstvo. To je poslanstvo oznanjevanja evangelija in vodenja mlade Cerkve.
Na začetku je bil Peter tisti, ki ga nobena človeška moč ni mogla zaustaviti. Kakšno veselje je bilo za Cerkev, ko so videli Božjo moč, ki je bila v ozadju vsega. Ko je Peter svoje poslanstvo opravil, ga ni bilo več potrebno osvoboditi iz rok preganjalcev. Isto velja za apostola Pavla.
Za Petra in Pavla mučeništvo ni bil poraz, ampak znamenje največje povezanosti z njim, ki sta ga oznanjala. To je Vstalega Gospoda. Poslanstvo Petra je bilo, da potrdi brate v veri, ne samo z besedo, ampak s svojo zvestobo do konca. Njuna smrt je bila za mlado Cerkev potrditev v veri in veselje, da jima je Bog dal moč, da sta lahko bila v najtežjem trenutku najmočnejša pričevalca.
Ni lahko videti božjega prsta v trpljenju, ko nasprotniki slavijo zmago. Zdi se, kot da je Bog nanju pozabil; toda oba, tako Peter kot Pavel, sta imela osebno izkustvo, saj sta bila velikokrat deležna božje ljubezni in moči. Zato sta bila polna vere in zaupanja, da bosta tudi iz te preizkušnje izšla kot zmagovalca.
Da bom na ta praznik svetih apostolov Petra in Pavla posvetil našega diakona Klemna v mašnika, ima globok pomen.
Peter in Pavel veljata za stebra Cerkve in nam ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovništva v Cerkvi.
Evangelij nam govori o Petru kot skali. Podoba skale je podoba trdnosti in zvestobe. Petru je bilo zaupano, da trdno varuje zaklad krščanske vere. V svetu, ki ni naklonjen krščanstvu, kjer se vedno bolj brišejo sledi krščanskih vrednot, je zelo pomembno, da ima Cerkev dobre voditelje, da lahko kristjani ohranimo to, kar je po Jezusovi zamisli in se s tem svetom ne pomešamo tako, da bi padli pod njegov vpliv in bi zbledel naš misijonski naboj.
Da lahko gremo v svet in se v svetu ne izgubimo, še kako potrebujemo Pavlovo pokončnost, požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost.
Apostol Pavel je vedno znova ponavljal, da v svojem srcu nosi neizbrisno znamenje in spomin, da ga je Gospod osebno poiskal in poklical ter mu zaupal poslanstvo.
Bolj, ko se je srečeval s težkimi situacijami, bolj je bil v njem živ ta spomin in večja je bila v njem želja po nesebičnem služenju.
Bridko pa je tudi na svoji koži izkušal, da »se moč izpopolnjuje v slabosti« (prim 2 Kor 4,7) in zato je vedno znova poudarjal, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase, ampak na Božjo pomoč.
Vpričo situacije in javnega mnenja, ki Cerkvi in duhovnim poklicem ni naklonjeno, odgovoriti na Božje vabilo danes ni lahko in ni ga človeka, ki bi si upal podati na to pot, računajoč le nase. V to službo se nihče ne podaja sam od sebe, ampak, ker se čuti osebno nagovorjenega in zato računa na Božjo pomoč.
Jezus je svojim učencem dal jasno vedeti: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil!« (Jn 15,16).
Tudi tebe, dragi Klemen, je Gospod poklical; ne zato, da bi ustvarjal kariero, ampak, da bi mu služil. Božji klic je zastonjski dar. Ne moremo ga kupiti. Bog je tisti, ki izbira, kliče. Naše služenje Gospodu in ljudem mora odražati to, da želimo deliti naprej to, kar smo sami zastonjsko prejeli. To je tisto pravo življenje v svetosti, ko je naše srce vedno bolj odprto in pripravljeno za nov dar.
Dragi Klenem, tvoja duhovniška pot se začenja s posvečenjem, s prošnjo, da nadte pride moč od zgoraj. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.
Zato je tako pomembna bližina z Bogom v molitvi, v zakramentih, pri sv. maši, kjer se poglablja ta odnos in na nas prihaja Božja moč.
Papež Frančišek pravi, da nam evangeliji zelo lepo orišejo Jezusov dan, v katerem se prepletata ravnovesje v odnosu do Očeta in dejavna solidarnost do bratov.
Tako tudi vsak duhovnik, živi pred Gospodom, ki mu je posvetil svoje življenje in ljudstvom, h kateremu je poslan.
Z dnem posvečenja, dragi Klenem, postajaš del duhovniške skupnosti. V svetu, kjer je toliko individualizma in poudarjanja »jaza«, naj bi bila duhovniška skupnost prijateljev v Gospodu, kjer vladata sprejemanje drug drugega in želja biti drug drugemu opora in pomoč.
Papež Frančišek pravi, da noben duhovnik ne sme pozabiti, da je bil vzet iz Božjega ljudstva: prišli smo iz svoje družine, iz svoje župnije, iz svojega ljudstva.
Zanimivo, da pismo Hebrejcem to potrdi, ko pravi, da je pomembno, da se spominjamo svoje mame, očeta, z drugo besedo, da se zavedamo, od kod smo prišli in kdo nas je spremljal na poti človeškega zorenja in rasti v veri.
Ko se duhovnik tega zaveda, pravi papež Frančišek, je lahko človek veselja in hvaležnosti ter bližine z Bogom, s škofom, duhovniki in z božjim ljudstvom.
Hvala vsem, ki ste in še boste z molitvijo spremljali našega novomašnika Klemna.
Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljem, predvsem mami in očetu, ki sta Klemnu podarila življenje in ga pospremila na pot vere ter ga v rasti vere tudi podpirala.
Dragi Klemen, čez nekaj trenutkov boš postal duhovnik.
V tem novem poslanstvu se zavedaj, da se je Gospod osebno ozrl nate in te poklical. Naj te vedno spremljata veselje in hvaležnost za ta dar. Vedno ostani odprt za Božje darove, da te bo lahko dosegala Božja moč tudi v času težav in preizkušenj!
Naj te na tej duhovniški poti spremlja tudi priprošnja in vzgled našega blaženega A. M. Slomška in tvojega krstnega zavetnika sv. Klemna.