Sinodalno pot hodimo skupaj. Nihče ne sme hoditi sam.

Poudarek iz pridrige škofa Andreja Sajeta

 

Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference

Sinodalno pot hodimo skupaj. Kot občestvo. Nihče ne sme hoditi sam. V preteklih dveh letih smo se srečevali v različnih skupinah. Pogovarjali smo se o veri, začutili smo, da se o njej težko izražamo. Vsi smo v vlogi učencev. Učimo se razločevati in prepoznavati, kako Gospod prihaja k nam. Sinodalna pot je zasnovana kot dinamika vzajemnega poslušanja.

Poslušamo drug drugega in skupaj poslušamo Svetega Duha, ki nam daje svojih darov za lažje razločevanje o naši preteklosti, sedanjosti in načrtovanju prihodnosti. Želimo čim bolj prepoznati, kakšen je Božji načrt za nas. Pri poslušanju ne gre za zbiranje mnenj, večkrat poudari papež Frančišek. Gre za poslušanje Svetega Duha, kot beremo v knjigi Razodetja: »Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj Duh govori cerkvam« (Raz 2,7). Gre za to, da slišimo Božji glas in dojamemo njegovo navzočnost.

Pri tem gre za komuniciranje, ki omogoča zaznavanje in doživljanja drugega. Eden govori, drugi posluša. In obratno. Komunikacija ali dialog vedno predpostavlja, da smo vsi pripravljeni ne samo govoriti, temveč tudi poslušati. In slišati. Želimo tudi razumeti drugega. Predvsem pa gre za to, da podobno kot Marija, ki je odšla na pot k Elizabeti (Lk 1,31–56), gremo tudi mi ven iz sebe. Iti iz svoje hiše na simbolni ravni pomeni tudi zapustiti lastne predstave o veri ter se osvoboditi egoizma in gledanja zgolj nase. Kdor je zunaj, postane bolj ranljiv. Računati mora na drugega. Mora se prilagoditi. Ranljivost pomeni tudi pomagati nekomu v stiski in ga razumeti.

Hkrati to za nas pomeni povabilo k razmisleku in k osvoboditvi od lastnih predstav, kako bi Bog moral poskrbeti za nas. Sam ali preko ljudi, ki so okoli nas. Življenje v skupnosti nujno zahteva, da vidimo tudi drugega in njegove potrebe. Pogosto živimo v lažnem prepričanju, da sprejemamo Boga v svoja življenja, v resnici pa ga ustavimo na vratih svojega srca, kot vsiljivega tujca, do katerega nimamo zaupanja in ga zato ne spustimo v svoj dom. Gospod ne izpolnjuje naših pričakovanj, zato smo do njegovih pobud rezervirani in se mu popolnoma ne zaupamo.

Vir: SŠK

Škof Maksimilijan Matjaž pri sveti maši za sinodo

 

Foto: Družina

Odzvali smo se vabilu papeža Frančiška, ki je že pred meseci izrazil prošnjo, da bi se Božje ljudstvo ob koncu meseca majnika zbralo v svojih cerkvah, Marijinih svetiščih in tako skupaj pod njenim varstvom, pod njenim plaščem, pod njeno priprošnjo, pred njenim obličjem, ob njenim zgledu vere prosilo odprtosti za darove Svetega Duha, ki jih Bog tudi danes obilno podarja svoji Cerkvi. Da bi se, ko se bo vsa Cerkev v osebah pastirjev – škofov v jeseni zbrala v Rimu na svoji sinodi, kakor rečemo, in bomo mesec dni preživeli skupaj v molitvi, premišljevanju, iskanju znamenj časa, iskanju tistih pravih odgovorov, kako živeti vero in živeti Cerkev v tem našem času, da bi bili takrat res godni in odprti Duhu in da bi imeli Marijino držo,« je začel pridigo škof Maksimilijan, pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za sinodo. Spomnil je, da je sveti oče s posebno pozornostjo izročil delo sinode Mariji, njenemu zgledu, njeni priprošnji. »Ker se moramo vedno znova od Marije učiti pravega odnosa do Boga, pravega odnosa do Besede, nenazadnje tudi pravega odnosa do samega sebe.

Vir: SŠK

Škof Franci Šuštar na Brezjah

Danes, na praznik Obiskanja Device Marije, na zadnji dan meseca, posvečenega Mariji ko zaključujemo šmarnično pobožnost, smo tukaj v narodnem svetišču pri Mariji Pomagaj na Brezjah zbrali v povezanosti z verniki vseh župnij naše ljubljanske nadškofije. V molitvi smo združeni tudi z vsemi slovenskimi škofijami in vesoljno Cerkvijo skupaj s papežem Frančiškom. Papež Frančišek vsakega izmed nas vabi, naj poišče spremstvo in priprošnjo blažene Device Marije, Božje Matere in Matere Cerkve. Z brati in sestrami smo nocoj tukaj, da bi celoten sinodalni proces izročili v Marijine roke.

V pridigi je ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar izpostavil tri podobe Marije, ki se nanašajo na današnji evangelij: Marija, ki potuje, pozdravlja in oznanja. »Prevladujoča podoba Marije je, da je na začetku evangelija v naglici, na koncu pa spočita – pri Elizabeti ostane tri mesece. Luka dogodek predstavi s tremi pari glagolov: vstajanje in potovanje; vstopanje in pozdravljanje in ostajanje in vračanje.« In nadaljuje: »Marijino obiskanje poteka v treh fazah: najprej Marija posluša Božje besede po Gabrielu, nato sledi razločevanje. Odločila se je, da bo šla obiskat Elizabeto; in tretjič, dejanje. Marija obišče Elizabeto. Te tri faze so pomembne za naše srečanje z drugim: prvič, naše gibanje k drugemu temelji na našem gibanju k Bogu; drugič, v vsakem trenutku našega srečanja z drugim razločujemo in se odločamo; in tretjič, srečamo drugega.«

Vir: Marija.si