Jure Levart | (foto: osebni arhiv)
»Stati ino obstati«
Komentar tedna mag. Jure Levart
Včeraj smo Slovenci praznovali. Katoličani praznik Sv. rešnjega telesa in krvi, vsi Slovenci pa dan Primoža Trubarja. A zdi se, da je slednji praznik, dan utemeljitelja knjižne slovenščine, švignil mimo nas, kot ekspresni vlak. Mogoče smo zaznali le njegov piš ali bežen spomin iz šolskih klopi na njegov Katekizem in Abecednik in vlaka že ni bilo več. Pa vendar je prav, da se ob večerjenjem državnem prazniku ustavimo in razmislimo o njegovem pomenu. Nenazadnje se dotika nas vseh, saj nam govori o naši kulturni in narodni identiteti.
Ob tem kdo poreče, da to nima smisla, govoriti o preteklosti, saj moramo živeti prihodnost. A dejstvo je, da brez razumevanja preteklosti in ključnih gradnikov, ki so gradili naš narod, danes kot Slovenci ne moremo živeti, še manj pa preživeti. Primož Trubar je bil zagotovo eden izmed takšnih ključnih mož. Slovencem je dal prvo tiskano knjigo, s katere je povezal in utemeljil slovenščino, ki je takrat med ljudmi živela v mnogih narečnih govoricah. Dobiti svoj jezik pomeni začetek razvoja ustvarjalnosti na mnogih področjih, od kulturnega, šolskega, znanstvenega in publicističnega. Vesli in ponosni bodimo, da je slovenščina »stala inu obstala«. Pomislimo, kaj vse je preživela! Kolikokrat je bila nepriznana, zanemarjenja, preganjana ... Mnogokrat pod pritiski, zlasti pri javni rabi. A Slovenci se nismo vdali nadvladi tujih jezikov, od nemščine, italijanščine pa vse do srbohrvaščine. Še več, svojo materinščino smo ohranjali in razvijali ter jo s svojimi vrhunskimi pesniki in pisatelji postavili ob bok velikim evropskim jezikom.
Če nas je jezik poenotil in nam dal ustvarjalnega poleta, je bilo krščanstvo tisto, ki je slovenskih narodnosti biti dalo neizbrisen značaj. Nenazadnje je bil že Trubar duhovnik in prva tiskana knjiga je bila verska knjiga – Katekizem. Verjamem, da so ob tem danes mnogi v zadregi in se na vse pretege trudijo vlogo krščanstva in Cerkve omaloževati in prezreti. Na trenutke zasmehovati, jo predstaviti kot nazadnjaško silo, ki duši svobodo in napredek.
Če na to pristanemo se vprašajmo, kaj pa nam ostane, če iz naše zavesti izbrišemo vse, kar že vsaj »diši« po krščanstvu? Ostanemo brez Trubarja, Prešerna, Slomška, Cankarja ... Kako bi izgledala naša krajna, naši griči in hribi brez številnih cerkvic in kapelic, od katerih so nekateri pravi arhitekturni biser ... V resnici ostanemo prazni in brez vsebine. A ko gorečnikom v njihovi ihti proti vsemu, ki ima vsaj malo priokus krščanstva, zmanjka argumentov, preidejo na dobro preizkušane ideološke teme, od vloge škofa Mahniča, domobranstva, povojnih pobojev pa vse do pokljuških gozdov in blejskega otočka. Sicer je prav, da se o teh temah pogovarjamo, vendar brez prejudiciranja. Ampak resnično in resnicoljubno. Resnica je edini recept, da nas bodo te teme dvignile in ne potrle. In dokler ne bodo resnicoljubne, nas bodo tlačile in najedale. V tem kontekstu je ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma zagotovo nov udarec za resnico in številne Slovenske in Slovence, ki žalujejo in jočejo ob grobovih in jamah, kjer ležijo njihovi svojci.
Takšne poteze ne gradijo našo identiteto, ampak ravno nasprotno, onemogočajo nam, da bi v prihodnost zadihali resnično svobodno. Besedo svoboda uporabljam namenoma, saj danes veliko slišimo o njej. A prave svobode brez soočenja z zgodovino, streznitve in odpuščanja ni in ne more biti. Kot ne more biti svetle prihodnosti. Pa čeprav poslušamo, kako je in predvsem, kako bo v prihodnosti vse super in drugače, od zdravstva, gospodarstva, medijev ...
Ob tem raje zamahnem z roko in se oprem na Trubarja in na njegov stari rek: »Stati ino obstati«. Preživeli smo že marsikaj in verjamem, da bomo nekega dne zaživeli tudi v svobodi v pravem pomenu besede, ki ni v leporečenju, ampak v ustvarjalnem, povezanem in spoštljivem odnosu med »lubimi Slovenci«.
