Živimo v kulturi primerjanja, kaj imam, česa ne, kaj lahko dobim ...

Svetovalnica | 05.05.2023, 12:02 Nataša Ličen

Prazniki so čas, ko to lahko spremenimo, ne samo prazniki, vsak prosti čas nam nudi takšno možnost. Proč od hipnih užitkov, k tistemu, kar je globlje izpolnjujoče. Danes je to težko, ker je toliko preplavljenosti in gledanja ven. Občutek za notranje čutenje je šibkejši, ko pa je toliko navidezno pomembnejših stvari, s katerimi smo preobremenjeni. Prof. dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt, iz Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani, je bil sogovornik praznične Svetovalnice.

Toliko je vzpostavljenih negotovosti, strahov, tesnobe, da smo ljudje ves čas v alarmnem sistemu. Braniti, boriti, kot bi bili na več frontah. To nas močno izčrpava, saj smo v stalnem občutku ogroženosti.

Kako se pripravimo na praznike in na vsak dela prost dan. Kako živeti bolj v trenutku?

»Na praznične ali proste dni se sam ne pripravljam posebej. Del generalne priprave je, da si vzamem čas takrat, ko nastopi. Ko aktivno ne počnem ničesar, oziroma počnem kar mi je ljubo, berem recimo, počnem tisto, kar nima neposrednega učinka ali rezultata. Jutranja umiritev je začetek. Dobro je tudi, da si ne postavljamo previsokih zahtev, kako mora biti danes popoln dan, v katerem se bom ves dan dobro počutil. Takoj, ko bomo naleteli na nekaj, kar ne bo tako super, bomo že razočarani. Stopimo korak nazaj. Nič ni treba, niti ni treba, da se počutimo dobro. Samo smo, v situaciji, ki je. S hvaležnostjo poglejmo v to. Toliko reči namreč opravimo na avtopilotu, brez da bi se jih zavedali. Izziv je, da zaznavamo te nevtralne, vsakdanje stvari, ki si jih delimo z ljudmi na svetu. Začutimo dihanje, zavedajmo se ga, kako spontano se odvija, avtomatično se bo upočasnilo in mi se bomo sprostili.«

Sindrom strahu pred tistim kar pride. V ozadju je skrb pred neprijetnim, pred nečim neugodnim, pred slabim, to nas tako vznemirja in vleče stran, v skrbi. Zato so tako pomembne vaje, ki nas učijo osredotočenosti, biti tu in zdaj, ozreti se v trenutek.

Zakaj si poslednji praznični dan že utežujemo z dnevom, ki nastopi po njem?

»Usmerjenost proti prihodnosti, proti tistemu, kar nas čaka, je nekaj zelo človeškega. Brez odprtosti za naprej bi bilo naše stanje in sprotno doživljanje veliko težje. Občutili bi ujetost in zaprtost za naprej, kar je pogosto pri ljudeh z depresijo. Težava je, če je ta odprtost za prihodnost prežeta s tesnobo, s strahom, z nečim neprijetnim, kar si domišljamo, da nas čaka naslednji dan. Zaradi tega se aktivirajo skrbi, kako bo. In potem naenkrat nisem več v sedanjem trenutku, ki ima odprtost do prihodnosti, ampak sem v zaskrbljenosti kakšna bo prihodnost, to pa zmanjšuje kakovost in polnost doživljanja v danem trenutku. To, da sem ves prestrašen pred problemom, ki bi se lahko zgodil, ni konstruktivno. Če pa strah začnem najprej prepoznavati, ga s čutili zaznavam v sebi in vem, od kod prihaja, bom potem katerikoli problem začel lažje reševati.«

Vprašajmo se, kaj nas resnično izpolnjuje? Nam daje občutek razbremenjenosti in živosti? Vodijo nas danes algoritmi, kje pa smo mi? Globje izpolnitve nam nihče ne more dati, če si je ne vzamemo.

Kako se naravnam na vsak prosti dan posebej?

»Koristne so lahko vse strategije, ali načini, ki nas sidrajo v danem trenutku. Pomeni, da se ne borimo z mislimi, kot recimo, kako bo, kaj nas lahko še čaka, kaj pa če bo jutri težak dan? ... , takšne misli hitro priletijo in enako hitro pustimo, da gredo mimo. Najboljši način, da se ne zapletamo preveč v takšne strahove je, da se ozremo v tisto, kar je zdaj. Tisto zdaj je lahko močnejše, to nas sidra, od tega da nekaj dobrega in z užitkom pojemo, da se nekje ustavimo in pogledamo nekaj lepega, kar nas pritegne, da se ustavimo in se zavedamo svojega dihanja, hoje in podobno. Samo smo, in ne pustimo, da bi nas pri tem kaj zmotilo, ampak samo poglabljamo to sidro.«

Ne skočimo prehitro v nov dan, začnimo ga z jutranjo rutino

»Čutim to že dlje časa kot jutranjo higieno. Podobno, kot gremo težko z neumitimi zobmi iz hiše, se mi zdi, da sem kot bi bil neumit, če grem v nov dan brez jutranje ustavitve, brez da grem v svoj notranji svet ali prostor, v svoje doživljanje, kjer kaj prediham, premislim in pomislim na vse prijetno, dobro, kar mi prinaša varnost. Meditativna tišina. Pri ljudeh, ki molijo, je to jutranja molitev. To je kot bi pogledal v notranji prostor, če ke kaj za premakniti, pobrisati, za pomiti in grem potem lažje naprej. Tudi iz klinične prakse se kaže, kdor uspe vzpostaviti rutino, redne aktivnosti, marsikaj bolje prenašajo in shajajo. Mnogi rečejo, kako pomemben faktor je bilo to redno vstajanje, obrok ob določenih urah, in ostale dejavnosti ob približno enakih urah.«

Pomen dnevnega reda

»To, da imamo konstante v življenju, je pomembno. Kaotično, povsem nepredvidljivo, ni pogodu človeku. Ne verjamem, da komu zares. Morda so imeli nekateri slabe izkušnje z disciplino in se temu izogibajo. Že narava kliče k ritmu, organski sistem človeka zahteva ritme. Morda nimamo povsem utečenih stvari, lahko si privoščimo določeno raznolikost, toda znotraj nekih okvirov, ki pa so postavljeni. Kdor ne spi, ko je čas za to, ima določene težave, to ga »meče iz tira« kot rečemo in mu povzroča težave.«