Doc. dr. Andreja Poljanec: Če si kot tašča želiš lep odnos, počakaj in poglej, kateri sedež za mizo ti je namenjen

Za življenje 14. 04. 2023, 07:06 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje, zadnji marčevski, smo se z doc. dr. Andrejo Poljanec, predavateljico na univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pogovarjali o materinstvu nekoč in danes, o izzivih, ki jih prinaša, o zahtevnem obdobju dojenčkov, malčkov, šolarjev in najstnikov, v drugem delu pa se selimo v skoraj odraslo dobo naših otrok. Zakaj starši čutimo kar en mali strah, ko pripelje naš otrok domov svojo ljubezen? Kako postati dobra tašča? Kakšno vlogo igrajo stari starši v družini »ta mladih«? Zakaj sploh pri mamah pride do izgorelosti? Pogovor je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Tisto, kar je lepega in kar je zahtevnega, dela materinstvo kompleksno, polno, bogato, dinamično. Želim si, da bi si vzeli čas za otroke, ne v smislu kontrole, ampak da si vesel, ko z njimi dihaš.

Ko se otrok miselno osamosvoji, se zaljubi, ko pripelje domov dekle, fanta, je to spet zanimiva preizkušnja za oba starša. Kakšna je vloga staršev takrat?

»Vsako obdobje prinese zelo veliko skrbi, strahov in tesnobe. Skrb, notranji nežen strah je naraven. Lahko včasih tudi nežen preblisk. To ne pomeni, da smo prestrašeni, koga je izbral(a), je pa škoda, da si te skrbi ne bi na nek način priznali. Kdo to je, v kaj se otrok spušča, od kod prihaja zaljubljenec v del naše družine … Bolj ko si v stiku s svojimi čustvi, strahovi, pomisleki, bolj dragoceno lahko o tem spregovoriš z otrokovim očetom in svoje strahove čim bolj v kali umiriš ali vsaj razumeš. Šele takrat narediš prostor sprejemanja, tudi zaupanja, da je otrok na svoji poti, da bo razvijal svoje življenje in da greš v smeri sprejemanja novega mladostnika v ta odnos. Z iskrenostjo, blagohotnostjo, da se skrbi ne čutijo v odnosu, ki ga živita onadva zagotovo v veri in želji, da bi jima uspelo nekaj lepega, kar je želja, vrojeno hrepenenje vsakega.

Kot starš imaš najdlje do srednje šole v rokah škarje in platno zaradi otrokove ekonomske, fiziološke, čustvene nezrelosti. Ko zagroziš, otrok ve, da brez tebe ne more preživeti, zato bo ubogal. Če si že prej težko sprejel drugačno razmišljanje svojega mladostnika, je nujno, da to zmoreš narediti zdaj, sicer boš s svojo zaprtostjo, s svojim gnevom, nezmožnostjo preseganja svojih vzorcev razmišljanja, skrbi in težo nepredelanih, neozaveščenih občutkov nehote prelagal na mlad par in to je velika krivica, če ne celo nočna mora za ene in druge. Lahko pa je to en zelo velik in zelo lep izziv, ki pa ni enostaven. V tem obdobju so naši že malo zrelejši, starejši možgani še bolj pripravljeni na to, da se prepustimo duhovnemu, molitvi, predajanju skrbi. Takrat je že več časa, da se lahko pomiriš, kaj prebereš …«

Materinstvo je paket, sestavljen iz drobnih, čutečih, blagih trenutkov, ki so včasih obarvani z več veselja, radosti, včasih pa tudi z več previdnosti, delikatnosti, teže, ki nam daje misliti, da je treba še kaj globlje razumeti, o čem bolj natančno premisliti.

Kako postati dobra tašča?

»Niti ni tako enostavno. Na začetku je dragoceno, da si priznaš, da mogoče ta odnos ne bo tako globok ali intenziven, kot ti hrepeniš, da bi bil. V tem odnosu je dobro biti zelo ponižen, z globoko željo in hrepenenjem, da bi bil ta odnos nekaj lepega, živega, sproščenega, po drugi strani pa se dati na razpolago v globoki sprejemajoči naklonjenosti, odprtosti do tega, ki prihaja. Spoznati novega fanta, dekle, je lahko nekaj zelo lepega. Kot (bodoča) tašča si lahko zelo izumetničena, narejeno prijazna, kar je škoda, po drugi strani pa si lahko preveč obzirna in umaknjena. Če si želiš kot tast, tašča lep, živahen odnos, počakaj ob strani in najprej poglej, kateri sedež za mizo ti je namenjen.«

Izgorelost vzemimo kot sporočilo, da je treba življenje drugače osmisliti.

Tudi vloga starih mam ob vnukih je pomembna, lepa in zahtevna.

»Zahtevna je v smislu iskanja ravnovesja, kako poskrbeti za svoj zakonski odnos še naprej, koliko spuščati mlado družino, vnuke, ki prihajajo, koliko se dati na razpolago glede na svoje fizične zmožnosti, pa tudi glede na svoje hobije in poklic. V tem novem poglavju je ključno iskanje ravnovesja med tem, koliko biti na razpolago in v čustveno in fizično podporo, biti prisrčen do vnukov in koliko svobode ohraniti zase. Prav je, da si na razpolago z veseljem in hvaležnostjo, polnostjo, zagnanostjo in dinamičnostjo, ne pa, da pametuješ in zavzameš vlogo žrtve, v kateri nehote prelagaš občutek jamranja in teže na mlado generacijo.

Prav to, da vnuke sprejemaš, si do njih navihan, prijazen, nežen, sočuten, je velikokrat zelo lepa brv nazaj do svojih otrok. Ti kot starš, ki si bil obremenjen z vzgojo, službo, kariero, zidavo hiše, … zdaj pri vnukih lahko popraviš kakšno stvar za nazaj. Zdaj se lahko umiriš, sprostiš, pred tabo ni večjih življenjskih zalogajev kot to, da razširjaš milino, modrost, hvaležnost, ljubezen. Prav to je cilj starega starševstva.

Če kot stari starš igraš vlogo žrtve, da zdaj, ko si sam, te morajo mladi obiskovati …, je to zelo strupeno za mlade družine, ki rabijo okrog sebe čustveno podporo, prisrčnost, toplino, občutek sprejetosti, ne pa kosila točno opoldne. Stari starši razvijajo veliko prožnosti, dobrohotnosti, potrpežljivosti. Čimbolj se poslavljajo od pravil, rigidnosti, od tega, kaj bi bilo treba. Osnovna pravila so potrebna, nikakor pa niso bistvo materinstva in očetovstva.«

Kot (bodoča) tašča si lahko zelo izumetničena, narejeno prijazna, kar je škoda, po drugi strani pa si lahko preveč obzirna in umaknjena. Za lep, živahen odnos počakaj ob strani in poglej, kateri sedež za mizo ti je namenjen.

Vse več je v naši družbi izgorelosti, pri materah še posebej. Odrasle hčerke imamo obveznosti do svojih staršev, ki so že v letih, do svoje lastne družine, smo še aktivne v poklicu. Težko je biti na vseh področjih dober.

»Vsak primer izgorelosti je preveč. Zelo veliko vlog živimo, rade bi bile vsem na razpolago, povsod dobre, povsod polno predane. Izziv je iskanje ravnovesja v sebi, kaj zmorem, kaj delam z veseljem, čemu je bolje, da se odpovem. Nujno je spoznanje, notranji dialog, priznanje, da sem preutrujena v vseh teh vlogah, pogovor z nekom, ki ga imaš rad, da ti da prav in potem začeti presojati, čemu se lahko odpoveš, kaj ti največ pomeni, kaj ti pomeni veliko, pa ti telo ne dopušča. Dragoceno je, če to zmoreš ugotoviti, preden izgoriš. In če že pride do izgorelosti, da diagnozo vzameš resno in spremeniš življenjski slog, način razmišljanja, način zlivanja tvojih stisk z drugimi. Pomembno je, da znaš bolj prepoznavati svoja čustva ob drugem, razvijati zdravo empatijo in razmejenost od drugih. Problem izgorelosti je v zlivanju z drugimi in v občutku, da moraš poskrbeti za vse na svetu. To je krivica, ki ti je bila dana preko tvojih staršev, starih staršev in je breme, ki ti je bilo podtaknjeno pod kožo. Če se je nisi zmogel zavedati, preden si izgorel, je to izziv, priložnost, da ti je ne bo treba ponoviti čez leta. Znotraj procesa zdravljenja se učiš zavedanja sebe, čuječnosti, čustvenega zorenja in odpovedovanja občutku idealnosti. To je kar problem. Nepopolnost nas vodi k svetosti. Z izgorelo mamo si otrok nič ne pomaga, mora skrbeti zanjo, vloga je obrnjena, če se izgorelost ne pozdravi dovolj hitro. Izgorelost vzemimo kot sporočilo, da je treba življenje predrugačiti in drugače osmisliti.«

Če si že prej težko sprejel drugačno razmišljanje svojega mladostnika, je nujno, da to zmoreš narediti zdaj, sicer boš s svojo zaprtostjo, s svojim gnevom, nezmožnostjo preseganja svojih vzorcev razmišljanja, skrbi in težo nepredelanih, neozaveščenih občutkov nehote prelagal na mlad par in to je lahko nočna mora za ene in druge.

Kaj bi svetovala materam?

»Najbolj bi si želela, da bi se zmogle ob otrocih tako globoko sprostiti, da bi si lahko dovolile jih začutiti, gledati v oči, prepoznati v drobnih, globokih trenutkih srečanja. To so sporočila, ob katerih lahko spoznamo sebe, otroka in razvijamo, napredujemo. V teh drobnih trenutkih opaziš, ko te je otrok čudno pogledal, se namrdnil, … Materinstvo je paket, sestavljen iz drobnih, čutečih, blagih trenutkov, ki so včasih obarvani z več veselja, radosti, včasih pa tudi z več previdnosti, delikatnosti, teže, ki nam daje misliti, da je treba še kaj globlje razumeti, o čem bolj natančno premisliti. Tisto, kar je lepega in kar je zahtevnega, dela materinstvo kompleksno, polno, bogato, dinamično. Želim si, da bi si vzeli čas za otroke, ne v smislu kontrole, ampak da si vesel, ko z njimi dihaš.«

Vabljeni k branju prvega dela pogovora.