Doc. dr. Andreja Poljanec o materinstvu: Tehnologija krade čas mamam in družinam

Za življenje | 12.04.2023, 19:20 Mirjam Judež

V marcu, v katerem so bile mame, žene in starši nekoliko bolj v ospredju, smo se v oddaji Za življenje z doc. dr. Andrejo Poljanec, predavateljico na univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pogovarjali o materinstvu v različnih obdobjih z več vidikov, tako zgodovinskega kot osebnega. Pogovor je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Andreja, kako je tebe preoblikovalo, izpopolnilo materinstvo?

»Zelo sem hvaležna za materinstvo, ki je najmočneje povezano z globokim preoblikovanjem in notranjo preobrazbo, ko res začneš prisluškovati svoji notranjosti ob otrokovih odzivih, prisluškuješ otrokovim potrebam, vzgibom, željam, ranljivosti, prisrčnosti. To se te lahko tako globoko dotakne, da si pripravljen skočiti v vodo in predelati čim več svojih strahov v smislu, kakšna so pričakovanja drugih, kakšne so vzgojne smernice, kaj je bolj prav, kaj ni. Ko se znebiš balasta, se naredi res čudovit, sicer zahteven prostor strukturnega, osebnostnega, celostnega preoblikovanja na čustveni, kognitivni ravni, na ravni vrednostnega sistema. Lepota materinstva je, da je odnosno, vzajemno, do konca življenja trajajoče, polno dinamike. Mene to veseli in poživlja, niti slučajno pa ni vedno enostavno. Materinstvo je dober izziv.«

Očetom ni treba čakati, da se bodo zaljubili v novorojenčka, ampak naj sodelujejo kakor hitro se da. Vse raziskave kažejo, da je ključen vidik zdravega očetovstva toplina in varnost.

Materinstvo v 19., 20. stoletju je bilo veliko bolj naporno, premalo spoštovano. Kako ti vidiš tisti čas?

»V dobi industrializacije sta se dogajali dve zelo različni smeri materinstva. Ena je bila industrializacijska, kjer je bilo življenje mater in njihovih otrok dobesedno kruto. Največja krivica majhnih dojenčkov je bila, da so morale biti mamice preveč časa zdoma, dnevna varstva pa še niso bila dobro postavljena na noge. Te mamice so zelo pogosto otroke puščale doma prepuščene same sebi ali v varstvo starejšim otrokom, ali pa so jih s sabo »vlačile« na delo, kjer se jim niso mogle posvetiti. Težko mi je gledati to bolečino in krivico, ki te ostro strezni, kako nedostojanstveno, nespoštljivo, brezbrižno se je ravnalo s tako svetim poslanstvom, kot je materinstvo. Predrami me hvaležnost in občudovanje teh žensk, mater, ki so v tistem obdobju zmogle »sveto jezo«, borbenost, da so se zoperstavile sistemu, ga izboljševale na različne načine, pripravljale prostor nekim spremembam. Druga smer materinstva se je dogajala na podeželju kmečkemu prebivalstvu, ki je bilo nekako v prednosti. Če so bile mame rahločutne, so bili starši in otroci kljub obilici dela veliko skupaj. Vedno sem globoko pretresena, ko se spomnim, da so matere, ki so imele manjšo sposobnost odzivnosti na otroka, te otroke povijale, opijanjale, puščale v temi, da so dlje časa spali … To je bilo zelo zahtevno obdobje. Čutim veliko hvaležnost do tega obdobja. V njem so različne ženske, strokovnjaki dosegli med drugim tudi to, da je zdaj mamica lahko v bolnici z otrokom. Danes se razume, da otrok potrebuje odraslega vedno ob sebi. Zagotovo ima vsako obdobje svoje prednosti in slabosti. V današnjem času čeprav imamo zelo veliko udobja in možnosti za kakovosten materin razvoj, se nam dogaja odtujenost, pretirano posvečanje karieri. Tehnologija krade čas mamam in družinam …«

Kje so pasti postaršenja, ko starejši otroci prevzamejo vlogo staršev?

»Postaršenje je pojem, ko določene vloge in naloge v družini prevzame otrok, npr. čustveno skrb za mlajše otroke, skrb za bolnega očeta, skrb, da mama ne bo v prevelikem stresu … Ko otrok to prevzame na svoje ramena, ni deležen čustvene podpore, regulacije čustev, pomoči pri spoprijemanju s stresnimi situacijami v življenju, ampak mora za vse poskrbeti sam, poleg tega pa še za določene mehanizme v družini, za katere bi morali poskrbeti starši. Lahko zajame bolj čustveni vidik, lahko pa bolj vedenjski, funkcionalni. Zgodi se, da je otrok prehitro samostojen, da počne stvari, ki jim kognitivno, čustveno, osebnostno ni dorasel in je zato prikrajšan za dovoljšnjo mero igre, spontanosti, otroške ustvarjalnosti, ki je ključna za zdrav otrokov razvoj. Na nek način izgubi svoje otroštvo s tem, da prehitro postane v svojih vlogah, dejavnostih odrasel.«

Ko se otrok rodi, je porodniško obdobje namenjeno temu, da se lahko otroku ves posvetiš. Takrat te otrok potrebuje nenehno. Če te niti ne voha, ne vidi, ne sliši, misli, da te ni na svetu.

Kaj se zgodi z žensko, ko postane mati?

»Ko postaneš mama, nikoli več nisi samo ženska. Materinstvo te najprej preoblikuje fiziološko, pa tudi nevrološko. Spremembe so kemijske, strukturne v možganih in funkcionalne. Mame se organsko in psihično spremenimo. V nosečnosti so te spremembe velike: hormonske, dojemalne, ko se začenjaš navezovati na otroka, drugače skrbeti zase. Pozornost je preusmerjena na ranljivejšega člana, na tvojega otročka, plod. Takoj po rojstvu ne moreš več najprej poskrbeti zase, ampak za dojenčka. To je zelo velika sprememba, ki je ne moreš kar na hitro doumeti. To je zelo velikokrat povezano z globokimi stiskami, z veliko tesnobe, nemoči. Dragoceno je, če v tem obdobju poiščeš ravnovesje, do katere mere prisluhniti, se odzivati na otročka, v kateri meri pa poskrbeti zase, za svoj spanec, higieno, prehrano … To zgodnje obdobje je bolj ko ne eno samo intenzivno preoblikovanje. Otrokovi možgani takrat najhitreje rastejo in s hitrostjo otrokovih možganov se moramo preoblikovati tudi matere, sicer zaostajamo za njegovim razvojem. Izredno pospešeni so ti mejniki, nikoli kasneje ne več toliko. Ko si znova noseča, razviješ novo materinstvo. Nekatere veščine ali znanja, spretnosti, izkušnje uporabiš od prejšnjih nosečnosti, da bi jih lahko neposredno uporabil, jih pa ne moreš. Matere vsakič na novo zastavimo in se izboljšujemo, nova spoznanja pa lahko uporabimo tudi na vseh drugih otrocih.«

Mame imamo ta privilegij, da otrok raste v našem telesu in že v času nosečnosti z njim spletemo vez.

»Med očetovsko in materinsko vlogo so zelo velike razlike. Lahko ju primerjamo v čustveni odzivnosti, občutku varnosti in zaupanja, topline, ki otroku pripada. Mati je že fiziološko z nosečnostjo in takoj po rojstvu hormonsko bolj prepletena z otrokom. Ob vsakem podoju se sprošča hormon oksitocin, ki pri mamah ustvari občutek pomirjenosti, sproščenosti v telesu. Mame, ki dojimo, smo bolj nežne in občutljive, več topline in potrpežljivosti zmoremo v primerjavi s tistimi, ki ne morejo dojiti.«

Očetje imajo nekoliko težjo nalogo.

»Očetje so nekoliko prikrajšani, a oni razvijajo drugačno vlogo. Oče je prenatalno manj vpleten, je pa vpleten preko mamice, da njej pomaga, se preko nje uglašuje. Oče se povezuje z novorojenčkom tako, da že čisto takoj začne s pestovanjem, crkljanjem, kopanjem, dejavnostmi, ki jih lahko opravi enako funkcionalno kot mamica. Pri očetu se sprošča snov vazopresin, ki sprošča pri očetu občutke zaljubljenosti. Očetom ni treba čakati, da se bodo zaljubili v novorojenčka, ampak naj sodelujejo kakor hitro se da. Vse raziskave kažejo, da je ključen vidik zdravega očetovstva toplina in varnost. Tudi očetje ne morejo, da ne bi pogrešali svojih otrok. Pri približno letu in pol, ko otrok postane zrelejši za igro, aktivnosti, raziskovanje, pogovor, pa očetje lahko še bolj na polno začnejo razvijati odnos z otrokom. Takrat ni več reguliranje otrokove stiske samo na mami.«

Na začetku življenja otrok ne more preživeti brez matere, v puberteti pa začutimo že prvi odmik otrok. Otroci se spreminjajo. Se moramo z njimi spreminjati tudi mi?

»Razvoj se povsem naravno z razvijanjem otrokovih možganov, otrokove osebnosti na vseh področjih, dogaja postopno. Za mamo je najbolj dragoceno, če zmore otrokovemu razvoju čim bolj slediti, da ga ne prehiteva, kar je pogosto. Če nisi uglašen z otrokovimi zmogljivostmi, čustveno zrelostjo, kognitivno in celostno, je to prehitevanje kar nevarno v smislu previsokih, napačnih pričakovanj in razumevanj, kaj bi otrok že moral in česa ne. Uglašenost z otrokom je res pomembna. Ko se otrok rodi, je porodniško obdobje namenjeno temu, da se lahko otroku ves posvetiš. Takrat te otrok potrebuje nenehno. Če te niti ne voha, ne vidi, ne sliši, misli, da te ni na svetu. Predšolsko obdobje je večkrat kar naporno, izziv za mamice, saj otrok že potrebuje več svobode, razvija lastno identiteto. Ima svoje želje, prepričanja, ideje, kaj bi jedel, s čem bi se igral, kdaj bi šel z igrišča domov. Tam je že preizkus, če zmoreš otroka v polnosti vrednotiti, doživljati in sprejemati kot svojo osebnost: kaj ga zmoti, vznemiri, koliko je občutljiv, kaj ga veseli … Malčka je treba ves čas motivirati in iskati konsenze. Kdaj uveljaviti svojo voljo in postaviti zdrave meje, kdaj pa ga začutiti in se mu približati?«

V današnjem času čeprav imamo zelo veliko udobja in možnosti za kakovosten materin razvoj, se nam dogaja odtujenost, pretirano posvečanje karieri. Tehnologija krade čas mamam in družinam.

Ta svoboda ni enostavna, a je zelo dragocena, sploh najstniku, mladostniku …

»Nekaj, kar je v našem vrednostnem sistemu normalno, npr. predvidevamo, da bo otrok prostovoljec, da bo pel v zboru … , v glavi mladostnika (morda) ni. Lahko spoznamo, da to mladostniku ne ustreza, mu gre na živce, se odmika od tistega, kar smo mi vzgajali z zgledom. Starši se moramo zavedati, da je on svoja osebnost, da si mu ti lahko le zgled, podpora, potem pa boš videl, kako se bo osebnostno razvijal. Kot starš je pomembno, da zmoreš sprejemanje otrokove edinstvenosti v vzajemnem razvoju sebe ob njem in njega ob tebi. Problem je, ko otroke vežemo nase, na lastna prepričanja, lastne vrednostne sisteme. Na ta način se dogaja veliko prikritih krivic. V duhu časa se matere še dodatno zavedamo, da so nam otroci podarjeni v spremstvo in fizično, čustveno in duhovno spremljanje, ne pa v kontrolo in pritisk, kdo naj bi otrok postal.«

Vabljeni k poslušanju oddaje.

Sledi še drugi del zapisa pogovora o fantih/dekletih, ki pridejo v našo družino in si jih izberejo naši otroci, o dobrih taščah in prav takih starih starših.